Kitajsko lovsko letalstvo

Več vrhunskih lovskih letal je na ameriških odpadih in v muzejih, kot jih leti v kitajskem vojaškem letalstvu

Pridna Kitajska in grda Amerika

Na področju vojaškega letalstva, velja enaka manira kot na ostalih področjih visoke tehnologije, ko realen pogled na razpoko med Kitajsko in ZDA glede stopnje razvoja visoke tehnologije, zamegljuje priljubljeno sprejemanje Kitajske v vlogi pozitivne alternative ZDA kot jedrne države negativne zahodne družbe. K temu prispevajo tudi same ZDA, ki še tako veliko izmišljotino o ruskem ali kitajskem modernem letalu ali orožju sprejmejo zelo resno, saj tako lahko vlada in vojska lažje pridobita ogromne vsakoletne vojaške proračune. Tekmovanje Kitajske z ZDA na področju visoke tehnologije razvoja lovskih letal pravzaprav niti ne obstaja. Kitajci želijo le, da bi šli skozi globalne spremembe, ki bodo bistveno spremenile svetovno družbo priznani kot enakopravni partnerji, s kar se da ublaženim učinkom globalizacije na lastno nacionalno državo in režim in za to so pripravljeni veliko tvegati in blefirati na vseh področjih.

Položaj enakovrednega partnerstva v globalizaciji je eksistencialen imperativ nedemokratičnih režimov

Kitajska je tako kot pred njo ideološke nasprotnice kapitalizma oziroma liberalnega imperializma, ki vali val globalizma, prisiljena v izčrpavajočo tekmo za svetovno prevlado. Kot je imel sovjetski komunizem pred njo, ima svojo izvirno idejo, kako se upreti globalnim spremembam in zadržati totalitarni režim tudi Kitajska – revidiran komunizem z neideološkim praktičnim gospodarskim ekspanzionizmom kot enakovredno alternativo zahodnemu gospodarskemu ekspanzionizmu. Za tak načrt potrebuje med ostalim tudi vojsko po vzoru ZDA, ki je sposobna delovati, kjerkoli je potrebno in braniti svoje interese ali vsaj videti tako. Ker sta najpomembnejša dela vojske letalstvo in visoka tehnologija, si Kitajska na teh področjih prizadeva za vsako ceno doseči raven, ki bi bila kar se da blizu ameriški in ustvariti vtis, da jo lahko celo preseže.

Kitajska je prisiljena v tekmo z ZDA

Če želi Kitajska partija ostati na oblasti potrebuje komunizem, čeprav svoj lasten in revidiran, istočasno pa mora sprejeti korenite spremembe za prilagoditev procesu globalizacije. V tem nasprotju Kitajska ponovno išče svojo izvirno pot. Kitajska je prisiljena v vzpostavljanje alternative globalizaciji liberalnega imperializma z ZDA kot jedra. V nasprotnem ji v procesu globalizacije, ki nujno podira vpliv nacionalne države, preti padec sistema partijske oligarhije. Konflikt med Kitajsko in ZDA predstavlja obujanje hladne vojne, kot konflikta med kapitalizmom in komunizmom, le da je tokrat slednji revidiran do te mere, da je postal namesto internacionalne nacionalna ideologija za globalno prevlado.

Lastna pot

Namena za globalno prevlado Kitajska ne skriva. Na partijskih kongresih, ki so osrednja moč in usmerjevalci razvoja, nastajajo spremembe, ki jačajo državo v projektu globalne prevlade.
Ši Džinping je postal vladar v najožjem pomenu besede “core leader”, kot legendarni Mao Zedong. Državni oziroma partijski projekt “One road one belt “, je alternativa načrtom globalizacije pod vplivom ZDA z ustvarjanjem lastnih gospodarskih razmerij. Program “String of Pearls”, ki mu je naziv dodelilo ameriško obrambno ministrstvo, pa je vojaško geopolitična ekspanzija Kitajske z vojaškimi postojankami po morju od Južnega kitajskega morja do Bližnjega vzhoda in Sredozemlja.

Načrt Kitajske ustvariti praktične trgovske in prometne poti proti Evropi kot ključnemu gospodarsko političnemu partnerju. Evropsko politično in gospodarsko drobnjakarstvo ter zagatna neučinkovitost doma, je karta na katero igrajo Kitajci.

Uspešen projekt potrebuje propagando in uspešno komuniciranje z javnostmi

Na roko Kitajcem gre kriza zahodne družbe, kapitalizma in demokracije. Kriza zahodnih vrednot oziroma kriza materialistične družbe in liberalizma povzroča v razvajeni zahodni javnosti nagibanje k alternativam. Te so podprte tudi v sami demokratični zahodni družbi, v kateri imajo vpliv močna družbena gibanja, civilne iniciative in družbeno revolucionarne ideje. Kitajska propaganda v svetu postaja vse bolj sprejemljiva alternativa sedanji globalizaciji in njenim zagatam, tekmec, simpatični pogumni izzivalec, ki se zoperstavlja favoriziranemu oholemu šampionu zahoda – ZDA.

Na vse ali nič

Liberalni imperializem kot globalizacija in kot gospodarsko politična ideologija, povzroča na svojem pohodu nekaj močnih stranskih učinkov: odmiranje nacionalnih držav, raztapljanje družbenih in političnih ideologij in izrivanje religij. Ker se Kitajska tega zaveda, se je odločila namesto braniti neubranljivo, državo delno in nadzorovano odpreti in njen notranji potencial s svojim vplivom razširiti po vzoru ZDA politično, gospodarsko in vojaško, (kar nekatere analitike spominja na neoimperializem, ki ga že očitajo tudi Kitajski) in si tako ustvariti svoje mednarodno vplivno območje, oziroma tako zadržati nacionalno državo partijske oligarhije. Enako na področju gospodarstva namesto braniti neubranljivo, centralistično gospodarstvo prilagoditi globalnim razmeram in kar se da močno, na razne načine vsiliti svoj interes in obliko gospodarjenja na kar najširšem področju.

Na tak scenarij pa je Kitajska prisiljena. Med možnostma ostati zaprta in brez možnosti braniti sistem pred globalizmom ali se odpreti in sprejeti izziv kot globalna velesila, se je morala odločiti za slednje.
Za kitajsko tako kot je obstaja samo ena bodočnost in sicer bodočnost kot prve globalne sile. Vse ostalo jo pahne v podrejeni položaj pred globalnimi spremembami, ki jih narekuje kapitalizem in Kitajski v trenutni politični obliki niso naklonjene.

Izvirna rešitev je, da potenciale države izkoristiti za širjenje lastnega ideološko gospodarskega vpliva na globalni ravni, kot alternative globalizaciji, kar pa je igra na eno karto. Izgradnja vloge velesile seveda zahteva tudi vojaško moč vključno z letalstvom in na tem področju Kitajska napreduje z istim tempom kot v gospodarstvu. Pa tudi z istim tveganjem. Kitajsko vojaško letalstvo, če želi braniti vlogo globalne velesile, mora doseči, če ne že preseči stopnjo razvoja in proizvodno kapaciteto ZDA. Stališča v javnosti tudi posameznih strokovnjakov so zelo različna, od tega da se Kitajski ne bo izšlo prav na nobenem področju do tega, da bi Kitajska lahko postala številka ena že v naslednjih nekaj desetletjih. Slednje pa je le bolj del zahodne propagande, ki želi vzpodbuditi porabo za oboroževanje.

Ko gre za področje letalstva oziroma konkretno izgradnje lovskih letal, se Kitajski brez nekih izrednih okoliščin ne more iziti. Pa je za to čisto enostaven razlog. Kitajska se sicer z vso silo napreza za napredkom in porablja veliko sredstev za razvoj zmogljivih lovcev in s tem v zvezi potrebne tehnologije, vendar se istočasno pri gradnji letal ukvarja s težavami, ki so jih na zahodu oziroma v ZDA že zdavnaj uspešno odpravili. Skratka stoletne zgodovine gradnje letal, razvoja, izkušenj, ki jih imajo ameriški graditelji letal, se ne da nadoknaditi v nekaj desetih letih. Čeprav Kitajci kot Rusi to misel radi vsiljujejo svoji in tuji javnosti.

Kopiranje ni razvoj

Kitajski vojaški lovci so plod vohunjenja, kopiranja, zlorabljanja licenc, nakupovanja posameznih sklopov opreme iz različnih virov in njihovega medsebojnega prilagajanja in vgrajevanja v lastne projekte. Na področju vojaškega letalstva se Kitajska sama rada uvršča v visoko tehnološko razvite države. Njihova proizvedena letala naj bi bila enakovredna ameriškim ali ruskim, ki sta priznani kot državi z najbolj razvito industrijo vojaških letal. Upravičeno gre dvomiti v tako stališče.

Visoka tehnologija?

Po angleškem slovarju Collins je visoka tehnologija praktična uporaba naprednih znanstvenih raziskav in znanja, zlasti v zvezi z elektroniko in računalniki, ter razvoj novih naprednih strojev in opreme. Kitajska delno izpolnjuje samo prvi pogoj, ko praktično uporablja tuja znanja.

Na roko nerealnega pogleda v razmerje med Kitajsko in ZDA na področju vojaškega letalstva gre tudi trenutna manira prepoznavanja Kitajske kot svetovnega industrijsko revolucionarnega in pozitivnega družbenega gibala. Enako kot je nevaren kitajski namen porušiti zahod, je trenutno nevarna kitajska propaganda, ki si prizadeva še prej porušiti njegov ugled, vrednote in zgodovinske zasluge.

Princip visoke tehnologije je nenehen razvoj in napredek na področju raziskav in razvoja. Kontinuiran napredek pri izsledkih, praktičnih poskusih, pri razvoju teorij z novimi principi in zakonitostmi, ki na koncu omogočijo proizvodnjo naprednejših izdelkov. Kitajski princip razvoja visoke tehnologije je nakupovanje tehnologije iz različnih virov v glavnem Evrope in ZDA, prirejanje njihove medsebojne kompatibilnosti in vgradnja take kombinacije v lastne projekte. S takim principom, ki ga vzdržuje država z velikimi sredstvi zaradi nujne tekme z ZDA, je razvoj lahko zelo učinkovit, vendar samo do določene stopnje, kar kaže tudi zgodovina gradnje vojaških lovskih letal.

Standardi tehnološko razvitih držav

Kitajska vojaška letala niso nič novega prav na nobenem področju. Njihova letalska industrija je dosegla raven, na kateri je sposobna izdelati letalo, ki po principih gradnje, konstrukcijskih rešitvah, mehanskih sklopih in vdelani elektroniki, sodi med široko paleto sodobnih letal. Vendar glavni kitajski problemi pri gradnji letal nastajajo tam, kjer je le potrebno imeti za sabo zgodovino gradnje letal iz katere izhajajo znanje in izkušnje. Te pa so plod ogromnega števila vloženih raziskovalnih ur, dragih poizkusov, razvoja na vzporednih področjih, so pa tudi posledica visoko razvitega znanstvenega okolja s svojo lastno zgodovino razvoja. S tesnim sodelovanjem s SZ in kasneje z Rusijo, so Kitajci podedovali tudi doktrino gradnje letal. Robustnost pred kompleksnostjo, moč na račun teže in porabe motorjev, aerodinamika predvsem v službi okretnosti in podobno. Vse to pa ni dovolj za izgradnjo letala, ki bi bilo uvrščeno poleg tistega, kar je danes prestižni vojaški lovec.

Kitajska je po 2. sv. v. začela čisto na dnu z razvojno naznanjeno ambicijo nekoč graditi lastna vojaška letala za potrebe armade in izvoza. Danes se je Kitajska uvrstila med države, ki znajo izdelovati letala, med katere poleg vodilnih tradicionalnih držav ZDA, Velike Britanije, Francije in Rusije spadajo še Nemčija, Indija, Izrael, Italija, Brazilija, Španija, Švedska, Češka, Ukrajina, Srbija in druge. Kljub hitremu napredku in razvoju načrtovanja in gradnje letal, pa Kitajski manjkajo zgodovinske izkušnje in znanja, ki so si jih posamezne države največje proizvajalke letal pridobivale in kopičile že od začetka prve svetovne vojne. V veliko svetovno tehnološko zakladnico svetovnega letalstva so te države prispevale ogromno izsledkov, novosti, patentov, izumov in teorij, kar je z enim delom postalo svetovna zakladnica in bogat vir, z enim pa seveda ljubosumno varovane skrivnosti, ki se izmenjujejo bolj počasi in po manj običajnih kanalih.

Kitajska je zaenkrat samo uporabnica te skupne javne lastnine, kar je dovolj za izdelavo letal s posnemanjem, nadgradnjo in kombiniranjem različnih kupljenih tehnologij. Čisto lastnega letala, ki bi zraslo na domačem zelniku od semena do ploda, pa kljub trudu nimajo. Z velikimi se za sedaj ne morejo primerjati po znanju in izkušnjah, niti po proizvodnji in prodaji letal, morda kdaj v daljni bodočnosti. Iz vsega tega je razvidno, da razen če Kitajci niso izumili čarobnega reka, trenutno nikakor ne morejo narediti letala, ki bi bilo kos najnovejšim ameriškim ali evropskim. Zaostajajo celo za Rusijo, ki zahodu priznava naskok na določenih področjih gradnje letal, ko gre za elektroniko na primer.
Če je visoka tehnologija tisto kar pravi definicija na začetku poglavja torej praktična uporaba naprednih znanstvenih raziskav in znanja, ter razvoj novih naprednih strojev, opreme in teorij, potem kitajski lovci ne morejo biti visoka tehnologija.

Rusija ni več graditeljica letal z naskokom pred tradicionalnimi graditeljicami, Kitajska pa je še vedno za njo

Ko je SZ izgubila ideološko in tehnološko tekmo z ZDA, ki sta jo državi začeli takoj po 2. sv. v., je začela zaostajati tudi na področju gradnje lovskih letal. Predvsem v smislu kakovostne masovne proizvodnje in posledično oskrbovanja zaveznic z letali in na področju razvoja naprednih tehnologij. Če je moral NATO oziroma evropske zaveznice v sedemdesetih prejšnjega stoletja pozorno spremljati vsak pojav novih tipov sovjetskih letal in se močno truditi odgovoriti na pretnje, je danes popolnoma drugače.
Evropske države s svojimi novimi letali predstavljajo enakovredno, če ne že superiorno pretnjo Rusiji. Ta se je morala nazadnje močno potruditi, da se je postavila ob bok najnovejšim evropskim letalom, kot so Saab JAS-39 Gripen, francoski Rafale in Eurofighter Typhoon, ki so vstopili v oborožitev kmalu po letu 2000.

V Rusiji so, kot odgovor pod velikim pritiskom in z veliko napora nastali njihovi najboljši Suhoji Su-33, Su-35 in Su-57, ki pa so še vedno v fazi med razvojem prototipov in masovno serijsko proizvodnjo in niti približno ne dosegajo proizvodne kakovosti in prodaje evropskih lovcev. Ob tem je vsako evropsko letalo predstavilo nekaj večjih ali manjših novosti. Švedi so med ostalim uspeli pri svojem J-39 s posebnim poenostavljenim načinom gradnje, znižati stroške vzdrževanja za 50% v primerjavi z ostalimi podobnimi letali. Francozi so Rafalu povečali upravljivost in aerodinamiko do te mere, da je letalo sposobno kontroliranega drsnega poleta pri samo 30km/h, Eurofighter Typhoon je od družbe BAE System dobil razvit univerzalen nosilec za zunanja orožja, ki omogoča “komunikacijo” med letalom in orožji . Vsa tri letala se dobro prodajajo in vstopajo v oborožitev vrste držav tudi na kriznih območjih, kar potrjuje njihovo kakovost oziroma vlogo zelo resnega nasprotnika najboljšim ruskim letalom.

Eurofighter Typhoon je delo konzorcija Airbus, BAE Systems in družbe Leonardo. 550 letal je že dobilo kupce iz devetih držav: Nemčije, Velike Britanije, Španije, Italije, Avstrije, Omana, Saudove Arabije; Kuvajta in Katarja. Večina strokovne javnosti ga uvršča na prvo mesto med večnamenskimi letali. Sodobna gradnja omogoča uporabo najmodernejših sistemov in orožij znotraj NATO.

Kitajska letalska industrija je s tesnim sodelovanjem z Rusijo od samih začetkov, podedovala tudi manire gradnje letal, saj sta ji bila rusko znanje in tehnologija glavni vodili. Tudi danes na večini področij gradnje letal kitajske rešitve izvirajo iz Rusije in njenih letal. Zato so še danes prav vsa letala na moč podobna predvsem ruskim, v redkih primerih pa nekaterim zahodnim pa še to po posameznih podrobnostih, ki jih zahtevajo vgrajeni na zahodu kupljeni sklopi oziroma tehnologija. Kitajska letala pripadajo novejšim generacijam samo po vgrajeni, kupljeni ali kopirani avioniki in kolikor gre verjeti podatkom, o tehnologiji zmanjšane radarske odsevnosti. Kitajska je graditeljica vojaških lovcev na standardni ravni in je uporabnica izsledkov iz bogate zakladnice svetovnega letalstva, v ničemer pa nobeno kitajsko letalo ne prinaša na področje prav nobene lastne novosti, principa ali dognanja.

Suhoj SU -27 (spodai) je poletel leta 1985 kot ravnotežje ameriškemu F-15 Eagel. V letih od 1992 do 1995 so Kitajci kupili 78 letal za okoli $35 M po kosu. Leta 1995 so sklenili z Rusijo sporazum o licenčni proizvodnji pod pogojem, da v letalih ostanejo ruski motorji in avionika. Leta 2004 so nato Kitajci objavili, da pogodbo prekinjajo, ker letalo ne zadovoljuje več njihovih potreb. Tri leta kasneje pa predstavili svoje letalo J- 11 in odrekli izplačilo celotne licenčne pogodbe. Zgoraj “čisto drugačen” kitajski lovec.

Kitajska je največja država po prebivalstvu in že samo zaradi tega mora biti priznana kot vplivna država.

Kitajska dela ogromne napore in kot država se naglo razvija na vseh področjih, kar ni nepričakovano, saj je napredek cilj vsake države, kaj šele velikih. Ni pa Kitajska zaradi tega v istem trenutku glavna tekmica ZDA. Tako videnje je plod svetovne histerije v zvezi s Kitajsko, ki je res nevaren zmaj, istočasno pa mora še kako pozorno skrbeti za lasten obstanek v okolju, ki mu ni v prid. Visoka tehnologija ni v kopiranju, ampak v načrtnem razvoju, ni masovnost poceni proizvodnje ampak kakovost, niso izdelki ampak znanje in izkušnje.

Na področju lovskih letal kitajska ne dosega niti ruskih, ki niso več superiorna nad evropskimi, ampak z njimi komaj lovijo sapo, nikakor pa z ameriškimi, ki so razred zase. Pri tem ne gre mešati kakovost tehnologije z bojno učinkovitostjo. Še vedno se da s kremenjačo v določenih okoliščinah ubiti najmodernejše opremljenega vojaka, še vedno se da v določenih pogojih z improvizirano posodo z gorivom uničiti najmodernejši tank in še vedno se da v določenih okoliščinah z zastarelimi sredstvi ali inferiornim letalom sestreliti najmodernejše letalo.

Ko pa govorimo o stopnji razvitosti, o kakovosti lovskih letal različnih svetovnih proizvajalk, je zgodba precej drugačna. Letalo katerega razvoj je prevzela gospodarska družba s sto letno tradicijo gradnje letal, ki je v zgodovino letalstva prispevala stebrne teorije, ki je izdelala paleto letal od katerih je vsako pomenilo kretnico v razvoju letalstva, ki je vložila v letalstvo desetletja, ogromna sredstva in ob vsem razvila še paleto spremljajočih znanstvenih področij, inštitutov, izobraževalnih sistemov in kadrov, ne more biti slabše od letala, ki si ga je nekdo deklarativno odločil zgraditi kot najmodernejšega, dotlej pa znal samo kopirati tuje ideje.

Kitajski in ameriški lovci niso enakovredni nasprotniki

Zgodovina gradnje kitajskih vojaških letal je v glavnem kopiranje letal iz SZ in Rusije, ki je v nekaterih primerih prekoračilo dogovore. Kitajski konstruktorji so radi v kopije ruskih letal vgrajevali posamezne dele iz zahoda posebno kakovostnejšo elektroniko in motorje. Kopij zahodnih letal se Kitajci niso lotili, so pa pri J-10, J-20 in J-31 ohranili tendenco kopiranja posameznih zahodnih konstrukcijskih principov. Vsa ta letala predstavljajo okostje bodočega kitajskega vojaškega letalstva in z njimi Kitajci poskušajo skozi svoj program pridobivanja svetovne naklonjenosti proti ZDA, prepričati javnost o enakovrednosti z letali ameriškega vojaškega letalstva

Prvo kitajsko letalo je poletelo v Kaliforniji in je bilo kopija ameriškega letala tipa Curtiss

Za očeta kitajskega letalstva velja Feng Ru. Bil je kitajski priseljenec v ZDA tik na prelomu iz 19. v 20. st. Prvi javni polet letala tipa Curtiss lastne izdelave je izvedel septembra leta 1909 v bližini Oaklanda v Kaliforniji. Leta 1911 je odpotoval na Kitajsko, kamor ga je zaradi interesa po letalstvu povabil Sun Yat-sen vodja revolucije proti dinastiji Čing. Zapakiral je svoje letalo in delo nadaljeval doma. Avgusta 1912 je Feng Ru alias Fung Joe Guey končal v razbitinah svojega letala, ko je verjetno zaradi prevlečenega leta, takrat popolno neznanega aerodinamičnega principa, strmoglavil z višine 40m. Deležen je bil državnega pogreba z vojaškimi častmi in si prislužil nagrobnik z napisom “Kitajski letalski pionir”.

Kitajski aduti za proizvodnjo lovcev


Po vprašanju nacionalne obrambe je bil 17. aprila 1951 ustanovljen “Letalski industrijski biro” Aviation Industry Administration Commission (AVIC) državni konglomerat za vesoljsko in obrambno tehnologijo, SZ in Kitajska pa sta 1956 sklenili sporazum, po katerem je, med ostalim SZ pomagala tovariški državi, vzpostaviti letalsko industrijo. Sprejeta strategija vzpostavite lastne proizvodnje je bila v prvi fazi usposobiti industrijo za vzdrževanje in popravljanje sovjetskih letal, nato za posnemanje izdelave posameznih delov ter kasneje izdelava celotnih letal in “remodeliranje” oziroma nadgradnja pridobljenih tipov letal. V končni fazi bi bila industrija sposobna načrtovati in izdelovati lastna letala.

Danes kitajsko vojaško letalstvo nastaja v dveh državnih družbah Aviation Industry Administration Commission AVIC I in AVIC II (Zhonguo Hangkong Gongje Diji Jituan Gongsi – 中国航空工业集团公司). Obe sta nastali z delitvijo AVIC leta 1999. Nekoliko prej leta 1993 je bilo ministrstvo za aeronavtično in vesoljsko tehnologijo razdeljeno na dva dela AVIC in CASC (China aerospace corporation), ki se je posvetilo vesoljski in raketni tehologiji. AVIC I pripadajo družbe Shenjang, Chengdu, Xian, Guizhou, ki proizvajajo lovska letala, bombnike in transportna letala, AVIC II pa družbe Shanxi, Harbin, Changhe, Hongdu, ki se ukvarjajo v glavnem s proizvodnjo helikopterjev in letal za zračno podporo.

Prva kitajska vojaška letala iz tovarniških hal

Leta 1954 je Nanchang Aircraft Industry Co. Izdelala in pridobila dovoljenja za proizvodnjo vadbenega letala Jak-18, ki je postal kitajski CJ-5. To je bilo prvo letalo, ki je prišlo iz proizvodnje na kitajskem in uvrstilo državo med proizvajalke letal.

CJ – 5: nizka cena, enostavnost upravljanja in vzdrževanja je nekdanje kitajsko vadbeno in vojaško letalo danes naredilo za enega najbolj iskanih lahkih civilnih oziroma športnih letal med ljubitelji na zahodu. Kitajska letalska industrija neposredno po 2. sv. v. pa ni dosegala tehnološke ravni Kraljevine Jugoslavije s predvojnimi modeli letal kot je bil lovec IK – 3 tovarne Ikarus iz Zemuna, sploh pa ne lovca S-49 nastalega tik po 2. sv. v.

Kitajski graditelji letal so po 2. sv. v. letala izdelovali po licenčnih dogovorih s sovjetsko zvezo in jih ali sestavljali ali izdelovali dele zanje ali pa jih gradili po pridobljenih načrtih tovariške SZ. V nekaterih primerih je bilo težko potegniti črto med prekopiranim dovoljenim in nedovoljenim. Prvi lovec v kitajskem vojaškem letalstvu je bil iz tovariške sovjetske zveze dobavljeni Mig-15, ki je postal v kitajski oborožitvi J-2 (črka J v imenu letala pomeni da gre za lovsko letalo 歼击机 – JiānJīJī). Dvosedežna izpeljanka za učenje letenja JJ-2 je bila plod licenčne proizvodnje po Mig-15 UTI. (JJ je oznaka za kategorijo šolskih vadbenih letal JiānJī JiàoLiànJī – 歼击教练机). Letalo so izdelali v Shenyang Aircraft Corporation leta 1951, ki je najstarejši kitajski proizvajalec poimenovan po istoimenskem mestu in je danes del Aviation Industry Administration Commission (AVIC I) državne družbe za obrambo in letalstvo. Shenyang Aircraft Industry Co. je nato leta 1956 samostojno izdelala reaktivnega lovca J-5, po odstopljenih načrtih za sovjetski Mig-17.

Sovjetskim MiG – 15 UTI iz leta 1947 na levi in kitajski licenčni JJ – 2 iz leta 1954 na desni,

Ruski MiG –19 iz leta 1955 na levi in kitajski licenčni J – 6 iz leta 1959 na desni.

Kitajski J-7, ki je poletel 1966 in jugoslovanski MiG-21 Bis se razlikujeta samo po oznakah in njihovi barv,i v osnovi pa sta oba rusko letalo MiG-21. Obe letali sta bili kljub nadgraditvam na obeh straneh že v 1980-ih, ko sta bili še v sestavi zračnih sil krepko zastareli. Kitajci so jih nehali delati šele leta 2013, jugoslovanski pa so bili v vojni proti NATO letalstvu 1995, popolnoma nemočni in ostali na tleh.


Zgodnja 1960 leta so bila kretnica za kitajsko letalsko industrijo, ko je prišlo do začasnega razkola s tovariško SZ. Na 3. plenarnem zasedanju centralnega komiteja komunistične partije 1978, je Kitajska ponovno začrtala razvoj lastne letalske industrije, predvsem na področju sodelovanja z drugimi državami in prilagajanju delov domače industrije izgradnji lastnih letal, z domačimi materiali, kadri in tehnološkimi in proizvodnimi zmogljivostmi. Sredi 80 so v družbi Chengdu še vedno izdelovali J-7 po licenci Mig-21 in ga izboljšali s kupljeno zahodno elektroniko, v družbi Shenyang pa J-8. Slednji je kasneje postal letalo z vstopniki za zrak ob trupu, kar je omogočalo vgradnjo zmogljivejšega radarja v nos letala in je prav tako izhajal iz osnove sovjetskega Suhoja Su-15.

Leta 1985 je Kitajska kupila letalo Suhoj Su-27 v SZ in po njem izdelala Shenyang J-11, ki je poletel leta 1998 in enako se je zgodilo v primeru Suhoja 33, ki je postal Shenyang J-15 in v primeru Su-35, ki je z nekaj spremembami postal J-16. Od 2007 dalje so sledili nesporazumi med Rusijo in Kitajsko zaradi prevelike svobode kitajskih graditeljev letal pri licenčni proizvodnji obeh Suhojev. Chengdu J-10 “lasten” izdelek Kitajske je začel nastajati 1988, prvič poletel 1998 in v oborožitev v majhnem številu prišel 2004. J-20 je poletel leta 2011 z domačim motorjem Xian WS-15, ki ga je začel razvijati Shenyang Aeroengine Research Institute leta 1990 in ga je izdelal Xi’an Aero-Engine Corporation in naj bi ga spravil v uporabo leta 2006, vendar redne proizvodnje še ni.

Shenyang J-31 je bil predstavljen na aeromitingu Zhuhai 2014 in ima po navedbah iz kitajskih virov tako kot FC-1 Xiaolong, ki sta ga skupaj začeli razvijati Pakistan Aeronautical Complex in Chengdu Aircraft Corporation leta 2007, izvozne ambicije. Je novo letalo in še v razvojni fazi. Z obzirom, da ni namenjen kitajskemu vojaškemu letalstvu, gre sklepati, da ne dosega njihovih zahtev. Kupce bo iskal predvsem zaradi nizke cene, vendar prodajnega buma ne pričakujejo niti na Kitajskem. Zunanja podobnost J-31 z ameriškim najnovejšim F-35 je izrazita. Kaže predvsem napor Kitajcev po posnemanju zunanje podobe ameriških letal zaradi propagande. Pri tem zamolčijo, da oblika ameriških letal ne izvira iz svobodne domišljije oblikovalcev, ampak je ta posledica uporabljenih tehnologij in konstrukcijskih rešitev zapletenih aerodinamičnih zakonitosti. Zakaj bi bilo kitajsko letalo na zunaj enako ameriškemu, če pa nima sposobnosti VTOL navpičnega pristajanja in vzletanja, če nima zmogljivosti nadzvočne potovalne hitrosti, če ni prilagojeno ameriškemu letalskemu orožju in podobno?

Vsa vojaška lovska letala, ki so nastala na Kitajskem do “čisto kitajskega” J-10, so bila zastarela že, ko so jih začeli licenčno graditi in popolnoma nekonkurenčna zahodnim. Iz takšnega razvoja Kitajska nikakor ni mogla nabrati ne znanja in ne izkušenj, kar bi bilo dovolj za izgradnjo lovca primerljivega s tistim, kar sedaj leti v ameriškem ali NATO letalstvu. To je videti tudi iz tega, da kitajsko vojaško letalstvo še vedno išče pravi recept in sta sedanji letali ali že zastareli kot J-10 ali še vedno v fazah dodelav kot je J-20 in tako masovne proizvodnje še vedno ni, Nazadnje so se Kitajci odločili kupiti od Rusije 24 letal Su-35S za 2.5 milijardi $ leta 2015 in prav ta letala trenutno tvorijo okostje kitajskega vojaškega letalstva.