Kitajsko lovsko letalstvo

Na zahodu veliko novega

Danes v ZDA obstaja nekaj deset družb, ki se ukvarjajo z gradnjo vojaških lovcev ali lovskih in brezpilotnih letal. Večina jih izhaja iz znanih družb, ki so svojo pot začenjale prav na začetku 20. st. ali v času med dvema svetovnima vojnama. Danes se poleg gradnje letal ukvarjajo s proizvodnjo vesoljske tehnologije, elektronike in robotike. Skoraj ni večje novosti, patenta, znanstvenega spoznanja na področju letalstva, ki ne bi zraslo med tem družbami, tam nadaljevalo z razvojem ali potekalo drugod v sodelovanju z ameriškim znanjem. Ameriški proizvajalci vojaških letal so po koncu prve svetovne vojne prevzeli pobudo na področju razvoja, preizkušanja in uporabe novih tehnologij pri gradnji lovskih letal. S posameznimi nihanji v razvoju so uspeli do danes obdržati naskok pred ostalimi graditelji tekmeci.

Ameriške družbe, ki so tlakovale pot razvoja letalstva in to počno še danes

Grumman

Podjetje je ustanovil Leroy Grumman s partnerji, 6. decembra 1929. Prvo letalo XFF-1 iz leta 1931 je bilo za tisti čas zelo napredno kovinske konstrukcije z uvlačljivim podvozjem, ki sta mu sledila še F2F in F3F leta 1935 kot zadnja dvokrilnika. Z letalom F4F Wildcat se je začelo obdobje mačk, ki so dajala imena Grummanovim letalom. V bojih na Pacifiku v 2.sv.v. ga je kot okostje moči mornariškega letalstva v boju z legendarnim Micubišijevim Zerojem leta 1942 nasledil F6F Hellcat in se vpisal med legende, saj so jih v tovarni proizvedli 12.275 v dveh letih. Zaslužen je za 5.223 sestreljenih japonskih letal na Pacifiku in se upokojil šele leta 1960 iz urugvajskega vojnega letalstva.

Letalo F6F Hellcat (peklenska mačka) je bilo izdelano kot vzdržljivo in trpežno letalo za uporabo na letalonosilkah. Trdoživost letala v boju je postala nočna mora japonskih pilotov in hvaležno spoštovanje ameriških. Čeprav letalo v akrobacijah sploh pri nizkih hitrostih ni bilo povsem kos japonskemu Zeroju, pa je taktika hitrega letenja ameriških pilotov povsem izničila prednosti japonskega letala.

F8F Bearcat je bilo Grummanovo zadnje letalo z vijakom in je z mogočnim radialnim motorjem Pratt & Whitney R-2800-34W “Double Wasp” z 2300 KM, dosegal 680km/h v vodoravnem poletu.
Doba Grummanovih reaktivcev “mačk” se je začela 1947, ko so poleteli najprej F9F Panther, F-9 Cougar in F-11F Tiger in služili v USAF do leta 1960. Zvezda družbe je vsekakor F-14 Tomcat, ki je začel službo 1970. Gibljiva krila je krmilil računalnik, ki je določal kot kril na osnovi najboljšega razmerja med hitrostjo (od 200 do 2485 km/h) in zračnim uporom. Prav tako je računalnik, ki je temeljil na enem od prvih izdelanih mikročipov tvoril Central Air Data Computer (CADC), skrbel za pomoč pri upravljanju zmogljivih elektronskih sistemov za opazovanje, napad in obrambo. Letalo je iz aktivne službe odšlo 2006 z skupno 135 zračnimi zmagami v svetovnih spopadih ob samo 4 izgubljenih letalih. Leta 1994 se je podjetje združilo z Northrop v Northrop Grumman. V novo nastali družbi so danes najbolj ponosni na nevidni bombnik B-2 Spirit, in najnovejše brezpilotno letalo za globalno rabo RQ-4 Global Hawk. Z razponom kril skoraj 40 m, s polno težo do 15 ton, letalo lahko ostane na svoji nalogi opazovanja na višini 18 km več kot 32 ur in preleti do 23.000 km.

McDonnell Douglas

American aerospace manufacturing corporation and defense contractor je nastalo leta 1967 z združitvijo McDonnell Aircraft, ki jo je leta 1939 ustanovil James Smith McDonnell in Douglas Aircraft Company, ki jo je ustanovil Donald Wills Douglas leta 1921. Leta 1997 se je družba pridružila Boeingu.
McDonnell Aircraft je že leta 1940 izdelovala helikopterje XH-20 Little Henry in nekoliko kasneje XV-1 Convertiplane, Douglas pa že leta 1921 izdelal Douglas DT torpedni bombnik za služenje na letalonosilkah. Leta 1935 je pri družbi Douglas nastalo transportno letalo legenda DC-3, ki je bil daleč pred svojim časom po zasnovi in lastnostih in nekateri primerki v raznih službah letijo še danes.

Letalo DC 3 je prvič poletelo leta 1935 in že po videzu nakazovalo svojo naprednost. Zgrajeno je bilo okoli 13 tisoč letal, ki so služila v vojaških kot civilnih letalstvih širom sveta. S posodobljeno avioniko (GPS) in instrumenti – po podatkih CNN in Google – nekaj sto letal še vedno komercialno leti kot tovorna, potniška ali turistična letala. Največ v Južni Ameriki.

V letih okoli 1950 prejšnjega stoletja je družba utirala pot razvoju balističnih izstrelkov Thor, leta 1960 pa izdelovala tretjo stopnjo Saturna 5 v programu Apollo. Douglas in kasneje McDonnell Douglas F-4 Phantom je poletel leta 1958, postal “Mig Killer” v vietnamski vojni z razmerjem uničenih in izgubljenih letal 151:41. S hitrostjo 2,370 km/h ostaja v USAF in še nekaterih letalstvih v uporabi kot izvidnik in letalo za elektronsko vojskovanje še danes. McDonnell Douglas F-15 Eagle, je kot prototip poletel leta 1972 in zadnja leta ga ponovno posodablja celo ameriško vojaško letalstvo za svojo rabo. Letalo je bilo in je še ljubosumno varovano, saj so ga z nakupom dobile le tesne ameriške zaveznice Izrael, Japonska in Saudova Arabija slednja verjetno z ameriškimi ali v ZDA šolanimi piloti. Tudi to letalo je bilo daleč pred svojim časom. S hitrostjo 2655 km/h in višino poleta 20km, je najuspešnejše vojaško letalo v zgodovini zračnega bojevanja, saj je v različnih spopadih sestrelilo 104 sovražna letala brez enega samega izgubljenega.

Leta 1985 je Major Wilbert D. “Doug” Pearson v računalniško podprtem poletu s hitrostjo 1.400km/h pod kotom vzpenjanja 65° na višini 11,600 m izstrelil raketo ASAT, ki je nato zadela tarčo – odsluženi satelit P78-1 za opazovanje sonca v orbiti na višini 555km. Major Wilbert v F-15 je tako postal edini pilot ki je kdaj sestrelil satelit. X-36 McDonnell Douglas Boeing je bilo eksperilmentalno letalo brez repa, ki je v raziskavah, ki so potekale do leta 2017, dal odgovore v zvezi stabilnosti in upravljivosti letal brez repnih stabilizacijskih površin oziroma posebnih smernih in višinskih krmil.
Boeing X-53 AAW (Active Aeroelastic Wing), ki leti od leta 2006 se ukvarja z možnostjo krmarjenja letala s krilom, ki nima trdne oblike ampak elastično spreminja svojo aerodinamiko v odvisnosti od želenega učinka na polet.

Letalo F – 15 izstreljuje raketo Vought ASM-135A Anti-Satellite (ASAT) na satelit v orbiti. Poskus je bil v nasprotju s podpisanim sporazumom med ZDA in SSSR, ki prepoveduje poskuse z orožjem v vesolju in ameriški kongres je leta 1988 nadaljnji razvoj orožja ustavil.

Curtiss

Podjetje, ki ga je ustanovil Glenn Hammond Curtiss je v začetku nastalo kot Herring-Curtiss Company 1909, nato postalo Curtiss Aeroplane Company leta 1910 in Curtiss Aeroplane and Motor Company leta 1916. Curtiss je bila prva družba, ki je opremila ameriško vojaško letalstvo z letalom A-1 “Triad” leta 1911. Leta 1929 je po združitvi z Wright Aeronautical nastala Curtiss-Wright Corporation.

Vojak Republike Kitajske straži letala P – 40 Letečih tigrov nekje na kitajskem v premoru med napadi na japonske bombnike. Od decembra 1941 do julija 1943 so letala P-40 letečih tigrov sestrelila okoli 300 japonskih letal. Čeprav se značilna poslikava večkrat omenja kot simbol gobca morskega psa , pa je šlo verjetno za stilizirano podobo tigrovega gobca značilnega za kitajsko folkloro.

Prvo letalo nasploh družbe Curtiss je bil Curtiss No. 1 Gold Bug ali Curtiss Golden Flyer 1900. Curtiss No. 2 je že nastopal na dirki Gordon Bennett Cup v Reimsu v Franciji leta 1909. Leta 1920 je Curtiss opremil ameriško pošto v pionirski dejavnosti letalskega prevoza pošiljk z letalom Curtiss Model 41 Lark.
Pred drugo svetovno vojno 1938 je nastalo legendarno letalo Curtiss P-40 Warhawk s popolnoma kovinsko konstrukcijo in uvlačljivim podvozjem. Slavo si je prislužil predvsem na kitajskem, kjer so se ameriški piloti borili proti japonskim napadalcem. Dobili so naziv “Leteči tigri”, postali razpoznavni po svoji bojevitosti in nato premeščeni na pacifiško bojišče, kjer so postali “Črne ovce”, ki jih je vodil legendarni “Papi” Boyington.

Lockheed

Lockheed Corporation je ameriški proizvajalec letal in tudi oborožitvene, vesoljske in informacijske tehnike. Podjetje sta leta 1912 ustanovila brata Allan in Malcolm Loughead, leta 1995 se je združil z Martin Marietta v Lockheed Martin. Letala družbe so se že zgodaj zapisovala z rekordnimi dosežki. Lockheed Vega izdelan 1927 je znano letalo, s katerim je Amelia Earhart kot prva ženska, sama preletela Atlantik, Wiley Post, ki je dokazoval obstanek jet stream zračnih tokov pa je z vmesnimi pristanki obletel svet kar dvakrat zaporedoma. Lockheed Electra Model 10 iz 1930 je bilo dvomotorno zelo uspešno poslovno in manjše potniško letalo, s katerim je svoj zadnji polet opravila slavna Amelia Earhart, preden je izginila leta 1937 v nikoli pojasnjenih okoliščinah.

Lockheed P-38 Lightning izdelan leta 1939 je nastal kot daljinski lovec predvsem za prostranstvo pacifiškega bojišča, v Evropi pa za spremljanje zavezniških bombnikov na daljinskih poletih. Letalo z dvema motorjema in dvema trupoma je postalo slavno zaradi izrednih letalnih lastnosti predvsem hitrosti, ki so mu omogočale tako nositi se z lažjimi lovskimi japonskimi in nemškimi lovci, kot sodelovati pri napadih na pehoto. Med nemško pehoto si le letalo pridobilo strahospoštovalni naziv “der Gabelschwanz Teufel” (hudič z viličastim repom) zaradi neusmiljenega in smrtonosnega preganjanja nemških kolon po cestah evropskega bojišča. Ne nazadnje je letalo postalo znano zaradi uspešne sestrelitve letala z najbolj nevarnim japonskim generalom Jamamotom, ki mu je botroval neverjeten dolet letala P – 38 kar 1400 km in omogočil polet globoko v sovražnikovo področje.


Že leta 1943 je Lockheed izdelal P-80 Shooting Star prvo reaktivno letalo v ameriškem vojaškem letalstvu. Lockheed U-2 “Dragon Lady” iz leta 1955 je bilo legendarno vohunsko izvidniško in opazovalno letalo, ki je moglo leteti na več kot 24 km višine. 1997 je Lockheed Martin izdelal F-22 Raptor, prvo letalo z nadzvočno potovalno hitrostjo, ki danes velja za najboljše lovsko letalo na svetu.
Lockheed SR-71 “Blackbird”, ki je letel med leti 1964 in 1998, je dosegal hitrost 3600 km/h letel na višini 26 km in redno vohunil nad SZ, Kitajsko in področji konfliktov brez odgovora vzhodnega bloka ali izgubljenega letala. Lockheed F-117 Nighthawk 1981-2008 šteje kot prvo letalo z učinkovito tehnologijo zmanjšane radarske odsevnosti, Lockheed D-21 pa prvo brezpilotno nadzvočno letalo že leta 1964.

SR 71 si je omisli eden najeminentnejših letalskih konstruktorjev dvajsetega stoletja Kelly Johnson s svojim moštvom pri Skunk Works. “Čisto vse je moralo biti izmišljeno na novo”, je eden njegovih komentarjev. Letalo, ki so ga izdelali pri družbi Lockheed je 1960-tih zastavilo smeri razvoja tehnologije nizke radarske odsevnosti, motorjev za visoke supersonične hitrosti, posebnih materialov in večina tega so še danes strogo varovane skrivnosti.

Nove tehnologije ameriških letal po 2. sv. v. in primerjava z njihovimi kitajskimi sodobniki

Po 2. sv. v., so bile proizvajalke vojaških lovcev ene in druge strani svetlobna leta daleč. Ameriška letala so odločala o izidu vojne, motorji in aerodinamična spoznanja so omogočali lovcem dosegati že hitrosti blizu zvoka in s tem dosegati limit letal z vijačnim pogonom. Ameriškim graditeljem letal se je že svitalo na posameznih področjih, ki so predstavljala kretnice. Spoprijemali so se že s težavo stisljivosti zraka na površinah letala pri hitrostih blizu zvočne, uvajali so žiroskopske merilne naprave s prvimi računalniki, ki so določale potreben odklon ognja, vzpostavljali so razne vrste aerodinamičnih principov, ki so omogočali izdelavo krilnih profilov z do tedaj nedosegljivimi lastnostmi, razvijali in vgrajevali radarje v letala za nočno bojevanje in podobno. Kitajska na drugi strani je po drugi svetovni vojni šele začela in se odločila, da svojo gradnjo letal naveže na tovariško SZ.

Supersonično krilo

Ko je leta 1956 poletel prvi kitajski reaktivec Shenyang J-5, ki bil kopija neslavnega sovjetskega letala Mig-17 iz leta 1952, so med tem pri Lokheedu leta 1954 dokončno razvili prototipno letalo z oznako Lockheed XF-104. Kitajski Mig-17 je bil podzvočni lovec z začetnimi težavami puščičastih kril, ki je z motorjem Klimov VK-1, prvim sovjetskim motorjem z dodatnim vbrizgom goriva v izpuh za povečanje moči, dosegal hitrost okoli 1100km/h (Mach 0,89). Kitajsko letalo je podedovalo vse konstrukcijske napake Miga med njimi pogoste implozije rezervoarja za gorivo zaradi nastajanja podpritiska.

Na drugi strani je 1954 sedem let po prvem uspešnem poletu z nadzvočno hitrostjo poletel Lokheedov prototip Lockheed XF-104 in za njim kmalu serijski F-104, ki je dosegel hitrost 2310km/h. Zanj so v družbi razvili posebno krilo za supersonične hitrosti. Krilo je imelo trapezoidno obliko in izredno tanek profil s tako ostrim čelnim robom, da je moralo biti na tleh zaščiteno z oblogo zaradi varnosti osebja. Lokheedovo letalo ni bilo dolgo v uporabi, predvsem zaradi nestabilnosti pri hitrostih nižjih od 450km/h, kar je bilo pri pripravi na pristanek, ki je bila takrat brez računalniške podpore prehud zalogaj za pilote. Je pa letalo odgovorilo na mnoga vprašanja s področja supersoničnih hitrosti pri vojaških lovcih in položilo nov kamen v mozaik zgodovine razvoja letal.

Fly by wire

V obdobju od 1966 do 1990 sta bili zvezdi kitajskega lovskega letalstva Chengdu J-7 kopija sovjetskega Mig-21, ki so ga začeli izdelovati 1966 in Shenyang J-8, ki je bil zarisan 1969 kot domače letalo, vendar v oborožitev vstopil šele 1980. Kljub popravkom, ki so jih pri licenčni proizvodnji naredili Kitajci, se letalo Chengdu J-7 po obliki in lastnostih ni razlikovalo od Mig-21. Na začetku je bil opremljen le s “Kvant” radarjem za določanje tarče in pomoč pri merjenju skupaj z namerilnikom ASP-5ND in računalnikom VRD-2A z dometom delovanja od 300 do 7000m za streljanje z vgrajenim topom ali nevodenimi raketami.

Na drugi strani je v tem obdobju leta 1974 poletelo letalo F-16 General Dynamics Fighting Falcon, katerega proizvodnjo je leta 1999 prevzela družba Lockheed Martin. Poleg drugih skoraj revolucionarnih novosti je bilo prvo operativno letalo s sistemom fly by wire. Naziv označuje sistem, ki pri upravljanju letala vključuje računalnik. V prvi vrsti skrbi za varen polet saj preprečuje eventualne pilotove napake pri nizkih hitrostih, stabilizira polet letala v primerih, ko je človek s svojo reakcijo prepočasen. Samo vodenje letala postaja bolj natančno, saj pilot s premikanjem krmilne ročice zgolj nakazuje svoje želje, krmila pa jih nato s pomočjo sistema precizno pretvarjajo v praktičen polet ne glede na zunanje motnje kot so zračni tokovi.

Sistem je kasneje prišel v uporabo tudi na potniških letalih, se izpopolnjeval in danes omogoča upravljanje z nestabilno načrtovanimi letali ali brezpilotnimi letali v obliki krila brez repnih ali kakršnih koli pomožnih krmilnih aerodinamičnih površin, kar brez sistema FBW ne bi bilo možno. Kitajska je prvi sistem FBW vgradila v letalo J-8 III, ki je prišlo v redno proizvodnjo leta 1991 in v oborožitev leta 1993. Sitem fly by wire je verjetno plod sodelovanja z Izraelom, ki je poleg tega prispeval tudi Dopplerjev radar Elta EL/M 2035, kot osnovo za kasnejši samostojni kitajski razvoj.

HUD head up display

HUD je prozoren monitor skozi katerega pilot gleda v smeri letenja. Na njem pilot lahko očita vse za polet pomembne podatke tako, da mu ni potrebno pogleda preusmerjati na instrumentno ploščo. Danes se naprava uporablja tudi pri potniških letalih in celo v avtomobilih. Prva uporaba osnovne ideje sega v zadnja leta 2svv, leta 1961 pa je poletelo prvo letalo z HUD zaslonom, ki ga je zasnoval BAE Sistems (British Aerospace)

Leta 1942 so Angleži rešili težavo nočnih lovcev, ki jih je k ciljem vodil radar in so morali piloti opazovati tako radarske podatke kot upravljati letalo proti cilju. V kombinaciji z žiroskopskim merilnikom GGS Mk. I, so uspeli projicirati radarsko sliko na prednje steklo letala in tako dobiti prvi HUD sistem. Kasneje leta 1958 je sodobni HUD doživel rojstvo z letalom Buccaneer v britanskem kraljevem letalstvu.

Konec 1960 in v 1970 so se kitajske tovarne reaktivnih lovcev še vedno ukvarjale z licenčno proizvodnjo zastarelih letal J-5, kopijo sovjetskega Mig-17 in Shenyang J-6 na osnovi še manj uspešnega letala Mig-19. Na drugi strani so pri McDonnell Douglas koncem 1960 začeli snovati moderno letalo in v mislih so imeli uporabo novih tehnologij kot “look-down/shoot-down” radar, ki zna razlikovati med gibljivimi cilji in naključnimi odboji, osrednji računalnik, ki pomaga pilotu tako pri letenju, kot pri ukvarjanjem z oborožitvijo in med drugim tudi z najnovejšim HUD zaslonom.

To je samo nekaj primerov prepada med tehnološko ravnijo kitajskih in ameriških snovalcev letal skozi zgodovino. Kitajski način je kopiranje, licenčna proizvodnja, dograjevanje, kombiniranje kupljene opreme, ameriški pristop pa je raziskovanje, snovanje novosti, preizkušanje in izumljanje.
Če bi Kitajska danes imela lovska letala vsaj približno tako tehnološko napredna kot ZDA, bi se bilo za to moralo zgoditi dvoje. Ali bi bila Kitajska tako uspešno vohunila za ameriškimi dosežki, da bi ji uspelo pridobiti prav vse podatke do zadnje podrobnosti, kot je na primer formula za razne materiale in celo tehnologija za njihovo proizvodnjo, ali pa bi morala Kitajska v letih od 2000 do danes s svojim raziskovalnim in znanstvenim delom nadoknaditi skoraj pol stoletja prednosti ZDA, ki izhaja iz zgodovine razvoja letal. Oboje je malo verjetno. Zato kitajski in ameriški lovci še zdaleč niso enakovredna letala.

Več dobrih lovskih letal leži na ameriških odpadih kot jih leti v kitajskem letalstvu

Razliko med kitajskimi in ameriškimi letali je preprosto videti tudi na osnovi letal, ki se na raznih natečajih za vojaško letalstvo ZDA, niso uvrstila v program proizvodnje.

YF-23 Black widow

Leta 1981 je ameriško ministrstvo za obrambo razpisalo natečaj na katerem sta na koncu za proizvodnjo novega lovca tekmovali združena Northrop in McDonnell Douglas z YF-23 proti skupini Lockheed, Boeing in General Dynamics z YF-22. Leta 1986 so družbe dobile 50 mesecev časa za izdelavo testnega prototipa. Po pregledu in končnih predstavitvah se je leta 1991 Secretary of the Air Force odločilo za YF-22, ki je kasneje postal F-22 Raptor.

Za letalo Northrop McDonnell Douglas YF-23 Črno vdovo se še danes ne ve točno, kaj je bilo odločilno, da je izgubilo tekmo pri izbiri za osnovnega lovca ameriškega letalstva proti YF22. Ko gre za “tehnologijo “nevidnosti” in zmogljivosti motorjev je letalo desetletja pred kitajskimi rešitvami. Žal je končal v muzeju.

Northrop Grumman YF-23 Black Widow ni prav v ničemer zaostajal v napredni tehnologiji in prav tako izpolnil vse zahteve, med njimi tudi novost v letalstvu nasploh – potovalno hitrost, ki je morala biti višja od hitrosti zvoka. Povrhu je bil YF-23 bolj “neviden” od zmagovalnega prototipa in imel večji dolet. Med ostalimi prvinami na strani zmagovalca je bila okretnost, kar pomeni, da če bi se natečaj godil nekaj let kasneje, ko se je strategija ameriškega letalstva odrekla pretiranega vztrajanja na okretnosti, bi zmago odnesel YF-23, namesto da je končal v muzeju. Kljub temu je bilo že leta 1991 letalo daleč naprednejše od vsega kar danes leti v kitajskem vojnem letalstvu.

X-32

Leta 1999 se je začel natečaj v USAF za povsem novega lovca za zračno premoč, ki ga je na koncu leta 2001 po odločitvi U.S. Department of Defense dobil projekt Lockheed Martin X-35, ki je kasneje postal F-35. Njegov nasprotnik je bil projekt Boeing X-32 , ki je pristal na odpadu kljub še danes argumentiranim trditvam, da je bil veliko primernejši.

Boeing X-32 je prav tako vzletal in pristajal navpično, kar ne Rusom ne Kitajcem do sedaj še ni uspelo razviti. Boeingov projekt je bil tehnološko konservativnejši od tekmeca X 35 in zato pol cenejši,, vendar kljub vsemu za najmanj generacijo pred vsem, kar imajo Kitajci danes.

Tudi Boeingovo letalo je imelo zmogljivost navpičnega vzletanja in pristajanja, le da po že preizkušenem sistemu iz letala Harrier, ki pa je tisti čas veljalo na zahodu že za zastarelega. Glavni adut Boeinga je bila standardna tehnološka raven brez posebnih razvojnih podprojektov za več kot pol manjšo ceno. Letalo ni dobilo zelene luči za gradnjo, čeprav po letalnih lastnostih ni za tekmecem prav nič zaostajalo. Nekateri trdijo, da je Boeingov projekt končal na smetišču le zaradi “grdega” videza. Kljub temu je X-32 naprednejše letalo od česarkoli, kar trenutno leti pri Kitajcih.

F-14 Tomcat

Letalo F-14 zadnji Grummanov maček, ki je v članku že omenjen, se je upokojil leta 2006 kot mornariški lovec za služenje na letalonosilkah, ko ga je zamenjal F/A-18E/F Super Hornet. F-14 je bil že v svoji zasnovi 1970 pred svojim časom in skupaj z F-15 določil popolnoma novo generacijo lovskih letal z obilo razvite elektronike, povsem novih orožij in dodelane aerodinamike. Od 1974 do 2006 je bilo letalo dograjevano in posodabljano z novejšo opremo, danes pa večina od izdelanih 712 letal počiva v miru v muzejih in upokojensko preživlja na vojaških odpadih širom ZDA. F-14 Tomcat ni imel v času svoje operativnosti in še danes nima enakovredno kakovostnega lovca v kitajskem vojaškem letalstvu. Skupaj s svojim sodobnikom tudi že omenjenim F-15 Eagle nekaj letal doživlja posodabljanja prvi kot Super Tomcat 21 in drugi kot F-15E Strike Eagle, Tudi letalo F 14 Tomcat iz 1970 je s posodobitvami daleč pred vsem, kar leti v kitajskem vojaškem letalstvu.

Za razmislek še vrženo oko na izdelke mejnike v zgodovini razvoja vojaških letal

Visoka tehnologija je raziskovanje, napredek, izumljanje, novosti itd. Bežen pogled na nekaj projektov, ki so jih razvili Američani na področju letalstva, ki predstavljajo visoko tehnologijo, ki je vidna že na oko, ni je pa opaziti ne pri ruski ne pri kitajski proizvodnji letal. Pa ne zato, ker jim ne bi prišla prav, ampak ker jo ne obvladajo.

SR-71 Blackbird

Vohunsko letalo je v ameriškem vojaškem letalstvu začelo služiti leta 1964. Do upokojitve leta 1999 je prevohunilo svet po dolgem in počez, ne da bi mu bilo katerokoli letalstvo ali protiletalska obramba to mogli preprečiti. Aduta letala sta bila predvsem dognanja iz aerodinamike in gradnje zmogljivih motorjev. Oboje je še danes skrivnost in nedosegljivo tudi najbolj naprednim graditeljem letal. S pomočjo motorja Pratt & Whitney J58-1 je letalo dosegalo hitrost do 3600 km/h in letelo na višini 26 km. Ne v SZ ne na kitajskem, nikoli niso uspeli doseči česa podobnega, čeprav Rusi danes pišejo legende o MIG 25 in Mig 31. Za poznavalce je to bolj smešnica, saj sta letali bolj lovca kot pa opazovalni letali, kar se tiče zmogljivosti in kakovosti pa niti blizu Črni ptici.

V-22 Osprey

Želja po letalu, ki vzleta in pristaja kot helikopter in potrebuje za to le malo prostora, leti pa hitro kot letalo, je nasploh prisotna v letalstvu, ker rešuje veliko število težav in prav tako je s temi lastnostmi uporabno v vojski. Danes letalo “mula” ameriške vojske in leti povsod kjer so njene enote. Na principu letala V-22, ki se je potrdil v praksi, nastaja letalo Bell V-280 Valor, ki bo v bodočnosti popolnoma zamenjalo klasični helikopter. Velik dobiček od tega bo imelo tudi civilno letalstvo, predvsem na področju reševanja in zmogljivejšega transporta na težko dostopne terene. Ne Rusi ne Kitajci česa podobnega niso dosegli in gotovo ne zato, ker takega letala ga ne bi potrebovali.

Osprey med prehajanjem iz navpičnega v vodoravni polet. Gondoli motorjev rotirata v vodoravni položaj in naprava se iz helikopterja med poletom prelevi v letalo.

Od podpisane pogodbe za gradnjo med ministrstvom za obrambo in Bell Helicopter z Boeing Helicopters leta 1983, do končno potrjene dobave ameriški vojski leta 2005 je minilo 22 let razvoja, preučevanja, eksperimentov, razvoja vzporednih tehnologij materialov, motorjev in drugo. Danes velja V-22 za eno najbolj varnih in vsestransko uporabnih letal ameriške vojske, ki je prisotno prav povsod od letalonosilk do oddaljenih vojaških baz. Razvoj letala je dal obilo novosti na področju zračnih vijakov, turbin z velikimi močmi, aerodinamičnih izsledkov, ki so potrebni za računalniško vodenje zapletenega principa in podobno. Na Kitajskem se podobnega projekta niso niti lotili, v SZ in Rusiji pa poskusili s projektoma Ka-22 in Mi-30, ki pa zaradi pomanjkanja znanja nikoli nista prišla daleč v razvoju.

Northrop Grumman B-2 Spirit

Nevidni bombnik je poletel 17. julija 1989 in se javnosti predstavil 1. januarja 1997. Letalo je znano kot letalo krilo, pri katerem krilo postopoma prehaja v trup in nima nobenih dodatnih krmilnih ali stabilizacijskih površin. Pri B-2 so razvili sistem upravljanja z usmerjanjem potisne sile motorjev, za kar je bilo potrebno razviti poseben računalnik in software.

Izostanek stabilizacijskih in krmilnih površin obilo prispeva k zmanjšani radarski odsevnosti, vendar je zato potrebno stabilizacijo letala in krmarjenje izvesti drugače. Dobro razvit algoritem na osnovi znanja in izkušenj s področja aerodinamike, omogoča računalniku v letalu zelo natančno voditi letalo.

Letala brez repa so nasploh znak visoke tehnologije gradnje letal, razna dodatna krilca spredaj, sredi in zadaj pa obratno.

F-35

Letala za navpično vzletanje in pristajanje so sila redka, sploh tista z reaktivnimi motorji. Upokojeni Harrier, ki je poletel že leta 1966 je bil edino letalo, ki mu je uspelo preseči vse težave do cilja, kljub temu da so v SZ istočasno neuspešno poskušali s projektom Jak-38. Harrierja je nadomestil F-35, ki je sistem za navpično vzletanje in pristajanje še izboljšal. Vsa modrost se začne pri dovolj zmogljivem motorju in se nadaljuje na uspešnem konstrukcijskem kompromisu kompresorja in turbin, ki mora zadovoljiti tako okoliščine delovanja pri lebdenju kot popolnoma drugačne pogoje pri nadzvočnem poletu, kar je velik teoretični graditeljski zalogaj.

Motor F-35 Pratt & Whitney F-135 turbofan zmore okoli 190 KN potiska in teži le 1700 kg. Motor preko gredi poganja še dodaten lopatičasti več stopenjski vijak, ki s svojim pretočnim curkom zraka navzdol skrbi za prispevek sili vročemu curka iz izpuha, ki sta potrebni za lebdenje 30 ton težkega otovorjenega letala. Rusi in Kitajci za sedaj ne kažejo nobenega interesa vstopiti na področje VTOL (vertical take off and landing) vojaških letal.

P& F – 135 turbofan: glavni motor preko gredi poganja prednji sistem (navpično postavljen v ospredju), ki vzgon daje z močnim v tla usmerjenim curkom hladnega zraka, ki ga proizvajajo posebno oblikovani “ventilatorji” (fan propulsion). Osnovna skrivnost je v dovolj močnem motorju, ki zmore priskrbeti dovolj moči.
Kratek informativni video o F – 35 nahttps://www.youtube.com/watch?v=oWR1KqeZBoY

Razlika med kitajskimi in ameriškimi najmodernejšimi letali je ogromna. Na ameriški strani so letala plod dolgotrajnega razvoja, ki ga podpirajo razvoj izobraževalnega in znanstveno raziskovalnega sektorja, skozi razvoj nabrane izkušnje in znanje, praktična dognanja iz neštetih razvojnih projektov in ogromne investicije. Kitajska je zadnjih nekaj deset let, tako v zvezi s sredstvi kot v zvezi z raziskavami, intenzivno delala na razvoju letalske tehnologije in pri tem dosegla velik napredek. Uvrstila se je med države, ki znajo graditi vojaška letala oziroma lovce. vendar pa je na tem področju med državami graditeljicami letal velika razlika. Ta v glavnem nastaja zaradi razlik v zakladnici znanja in v organizirani dejavnost raziskovanj in razvoja, razvitih skozi čas.

Zakaj bi se raziskovalci in znanstveniki vsakodnevno gnali, zakaj bi bilo potrebno porabiti velika sredstva, zakaj toliko porabljenega časa, če se da, tako Kitajci, vse nadoknaditi samo s tem, da se v nekem trenutku odločiš “to in še boljše bomo naredili tudi mi”? Je res tako zanemarljivo dejstvo, da so v ZDA nastajali vsi mejniki pri razvoju letalstva: najučinkovitejši reakcijski motorji za prvo generacijo lovcev, rakete zrak-zrak, ki sledijo toplotnemu viru za drugo generacijo, nadzvočno letenje za tretjo, prvi računalniki na krovu za četrto, nevidna tehnologija za peto itd? Se res da narediti enako dobro letalo samo s tem, da je edino kar moraš storiti to, da ukradeš načrte in jih nato razgrneš v domači delavnici? Gotovo ne! In ravno to zatrjujejo kitajski graditelji letal.

V nadaljevanju:
Glavne pomanjkljivosti kitajskih lovcev