Putinovo novo orožje

Putin in Trump sta našla način kako izkoristiti drug drugega za pridobitev višjih sredstev za oboroževanje vsak od svoje javnosti. Putin je razglasil veliko prednost v oborožitvi pred ZDA, kar je dalo ameriškemu predsedniku za povečanje vojaškega proračuna najučinkovitejši alibi kar se da, sam pa si je pripel zasluge za stanje doma, znova dobil predsedniški položaj in s tem dostop do sredstev.

Če strnemo Putinov govor, s katerim je nagovoril ljudstvo v četrtek 1. marca 2018 v Manežu v Moskvi, je Putinovo novo orožje sestavljeno iz hipersonične manevrirne rakete s skoraj neomejenim doletom, podvodnega drona z atomsko oborožitvijo, ki se pod vodo giblje na ogromne razdalje z nezaslišano hitrostjo na nezaslišani globini ter z eksplozijo povzroči sto metrski cunami in nov neulovljiv balistični izstrelek. Vsa ta orožja, ki tako pretvorijo vse, kar imajo ZDA v svoji oborožitvi v navadno kramo, je tajno razvijalo več deset tisoč ruskih znanstvenikov, skozi več kot desetletje, na tajni lokaciji in s tajnimi sredstvi.

Objava novega orožja ni namenjena ZDA

Putin govori svoji javnost v maniri kot vedno do sedaj.

Ko gre za nastop pred lastno javnostjo ni Putin prav v ničemer zadržan, negotov ali v zadregi. Ko ga novinarka enega od moskovskih radijev vpraša zakaj se ponovno kandidira, Putin odgovarja, “ … Rusija mora postati moderna država s fleksibilnim političnim sistemom …”.

Vladimir Putin
Do sedaj nas niste poslušali, od sedaj pa nas boste morali poslušati.

Govor ruskega predsednika pred volitvami je vedno v prvi vrsti namenjen domači javnosti in vedno v isti maniri. Poudarja uspešnost države na vseh področjih v preteklem mandatu, povzdiguje dosežke in zastavlja ambiciozne načrte. Ruski predsednik v svoji predvolilni kampanji nikoli do sedaj ni bil skromen. Običajno pojasni preteklo obdobje, Ruski vsesplošni napredek in obelodani gospodarske načrte z novimi delovnimi mesti, načrte za državno varnost, načrte za uveljavljanje ruske zunanje politike in vpliva. Vedno je skupni imenovalec neki skrit adut oziroma čarovnija predsednika tokrat Putinovo novo orožje. Ob tem ni važna niti opozicija, ki je leta 2004 moskovski Manež celo podkurila v protest takemu zavajanju.

14. marca 2004 je v moskovskem Manežu izbruhnil požar, ki je uničil vse razen zidov. Policija je ugotovila, da je bil požar podtaknjen, a piromanov niso ujeli. Prepričani so, da je bil zločin povezan s predsedniškimi volitvami, ki so potekale isti dan.

Z govorom 2018 je Putin ogrel ruska srca z objavo oborožitvene prednosti pred ZDA in vzbudil nostalgijo po časih, ko sta si državi delili svet “Do sedaj nas niso hoteli poslušati, od sedaj pa nas bodo morali poslušati!”.

Spretno je odvrnil pozornost občinstva od dejstva, da Rusija danes niti približno ni tisto, kar je bila v času hladne vojne, gospodarsko zaostaja za evropskim povprečjem, notranje politično pa država ne deluje v smeri izboljšanja pogojev za napredek. Tako si z ZDA, že kar nekaj časa nista ne globalni ne ideološki nasprotnici. Poleg tega že površen pogled na Putinovo novo orožje, ne glede koliko je realno, prav v ničemer ne spreminja strateškega vojaškega razmerja med državama.

Komu je namenjena objava o ruskem fantastičnem oziroma Putinovem novem orožju?

Zakaj bi bile ZDA glavni Ruski nasprotnik, saj sta njun ideološki konflikt in neposredno globalno rivalstvo že zdavnaj mimo, s tem pa tudi vojaško trenje.

Obdobje hladne vojne po drugi svetovni vojni je bilo posledica nasprotij dveh ideologij za izgradnjo človeške globalne družbe in dveh zmagovalnih držav, ki sta izšli iz vojne z najmočnejšima vojskama. Delitev tehnoloških skrivnosti propadle Nemčije je pognalo oboroževalno tekmo, diplomatska in vojaška moč pa sta služili državama za globalno delitev sveta na komunizem in kapitalizem kot njuni lastni ideologiji. Ne glede na razloge, ki so petdeset let po vojni prinesli popoln poraz sovjetskega komunizma kot družbene ureditve, v današnjem času ne obstajajo prav nobeni razlogi za rusko ameriški konflikt. Kdo bo imel večji vpliv v svetu, ni več odvisno od dveh političnih blokov,

Rusija ni več, kar je bila v smislu globalnega razmerja sil in za vojaška trenja med državama za sedaj ni konkretnih in pomembnih žarišč. Je pa res ameriška politika vodilka procesa globalizacije, ki ga skuša v kar največji meri speljati na svoj mlin. Pri tem je moč videti določeno mero upora proti “amerikanizaciji” prav povsod po svetu, vendar se bo temu moč izogniti le toliko, kolikor bodo ZDA neuspešne pri vplivu svojega korporativnega liberalnega imperializma na svetovno gospodarstvo vključno z ruskim. Ob tem je videti tudi, da taka in tako hitra globalizacija, ki pomeni ogromne spremembe, skoraj nikomer razen Ameriki ne odgovarja in je prav povsod videti tako ali drugačno upiranje, celo v EU.

Posebno take spremembe, ki izhajajo iz procesa globalizacije niso po godu Putinu, ki si lahko zagotovi oligarhično oblast le, če se jim izogne ali jih prepreči pri sebi doma. S tega stališča se sicer da videti Ameriški globalizem kot ruskega nasprotnika, vendar ne neposrednega ampak kot gorivo s katerim se napaja Putinova opozicija. Ta pa je lahko obenem tudi skupen ameriško ruski nasprotnik, saj se Putin in Trump po videnem med seboj nekako le odobravata. Če ne drugače je Putin dobil dostojnega nasprotnika in sogovornika, ko gre za osebno ekstravaganco.

Čeprav ZDA vodijo tudi politiko gospodarskega pritiska na Rusijo, pa se v Ameriki že dolgo ne govori več o velikih ovirah za vsestransko sodelovanje med državama. Nekatere ameriške vesoljske rakete so opremljene celo z ruskimi motorji, stopnja demokracije v Rusiji za Ameriko ni več težava, Ne gre pozabiti niti dejstvo, da je Rusija izgubila drugo mesto na lestvici velikih, ki ga je morala prepustiti Kitajski. Amerika se očitno pripravlja na gospodarsko vojno s Kitajsko in politika gospodarskega izčrpavanja preko gromozanskih vojaških proračunov, se je Američanom že obnesla v primeru Sovjetske Zveze. Komu je bila potem ruska objava čudežnega orožja namenjena?

Fantastično Putinovo novo orožje ne spremeni nič

Tudi z novimi orožji Rusija ni v nobeni prednosti pred ZDA in efekt MAD (Mutual assured destruction) torej efekt nujnega medsebojnega uničenja še vedno obstaja. Predvsem zaradi velike količine klasičnih balističnih raket na obeh straneh in omejene majhne uspešnosti kakršnega koli do sedaj znanega protiraketnega ščita na obeh straneh.

Etika MAD je zelo preprosta. Najverjetneje je, da ga tako zlobnega nikoli ne bo, ki bi se odločil za uporabo atomskega orožja in s tem povzročil verižno reakcijo in uničenje sveta. Zagovorniki MAD poudarjajo, da je zadeva do sedaj delovala tudi v zelo kritičnih trenutkih hladne vojne in ker je naivno pričakovati kakršnokoli odrekanje posameznih držav atomskemu orožju tudi v bodoče, ostaja efekt MAD kot preteč opomin, še vedno najboljša obramba pred uporabo atomskega orožja.

Ko je koncem 1970-tih Sovjetska zveza prehitela ZDA v količini atomskega orožja in ga do leta 1985 povečala že za skoraj količnik dve, je postalo jasno, da bi atomski spopad takratnih velesil uničil svet. Skozi zgodovino so obstajali načrti obeh velesil, kako si pridobiti prednost in se izogniti popolnemu uničenju v primeru atomskega spopada. Sovjeti so v začetku 1960-tih razvili sitem A35 za prestrezanje balističnih raket in istočasno Američani svojega LIM-49. Sistema sta ustvarila pričakovanje, da bi država, ki bi napadla prva, nato z obrambo proti pričakovanemu povračilnemu napadu nasprotnice z balističnimi izstrelki, uspela s protiraketno obrambo v toliki meri ublažiti napad, da bi izšla kot zmagovalka.

Z današnjega stališča je videti, da so bili takratni sistemi bolj stvar medsebojnega izčrpavanja državnih proračunov, saj so današnji obstoječi najmodernejši sistemi, ki so pod nadzorom informirane svetovne tehnične in znanstvene javnosti, prisiljeni priznati, da so lahko v najbolj ugodnih pogojih le največ petdeset odstotno uspešni. Za sisteme nastale leta 1960 ali 1970 tega niti približno ni bilo pričakovati in zato, ne glede koliko so stali, niti približno ne bi mogli opraviti svoje funkcije učinkovite obrambe, ki bi komerkoli prinesla prednost v atomskem spopadu.

Današnji sistemi v smeri obrambe pred balističnimi raketami, ki jih združuje pojem “protiraketni ščit”, so prav tako kot nekdaj, bolj oblika pritiska na nasprotnika v smislu prisilnega namenjanja sredstev za programe razvoja kot pa strateška prednost. Najbolj med zvezde kovani ameriški sistem THAAD (Terminal High Altitude Area Defense) bolj spravlja v slabo voljo tako Ruse kot Kitajce zaradi izrednih zmožnosti preciznega radarskega senzoriranja in nadzora njihovih ozemelj, kot pa zaradi same zmogljivosti sestrelitve izstrelkov v fazi orbitalnega poleta ali v fazi vstopanja v atmosfero proti cilju.

V tej smeri ruske manevrirne rakete z atomsko oborožitvijo in atomske bojne konice na podvodnih dronih, ki se bodo pritihotapili v bližino ameriških strateških ciljev na obalah, prav gotovo ne bodo mogli prizadejati tako škodo, ki bi onesposobila ameriško vojsko za povračilni ukrep s salvo medcelinskih balističnih raket. Tako je videti, da čudežna ruska orožja oziroma Putinova nova orožja, ne glede koliko so realna in operativna, v končni fazi ne spremenijo prav nič, ker Rusiji ne prinesejo prav nobene prednosti, Združenim Državam Amerike pa niti približno ne predstavljajo večjih pretenj od ruskega klasičnega balističnega arzenala.

Rusko čudežno Putinovo novo orožje ni realno

Strokovni vojaški krogi so novico o zmogljivosti predstavljenega novega ruskega orožja sprejeli z rezervo. Atomski raketni motor in hipersonična letalna naprava sta projekta, na katerih delajo vse visoko tehnološko razvite države, a dlje od poskusnih prototipov ni prišel še nihče.

Izstrelitev SS-X-30
Izstrelitev SS-X-30

Sarmat PS 38 po ruskem in SS-X-30 po NATO kodiranju je medcelinska raketa, ki naj bi bila operativna 2020 in bo nadomestila sedanjo R-36 M2 Voyevoda. Orožje je naziv dobilo po iranskem ljudstvu Sarmati, ki so naselili obale Črnega morja in Kaspijskega jezera v 1. st. pnš. Dvakrat bo lažja od predhodnice in bo zato letela veliko dlje in imela večjo nosilnost. Njena glavna aduta sta, da lahko doseže Ameriko po obeh straneh zemljine oble oziroma preko obeh polov in zaobide NORAD ameriški obrambni radar in nizka in kratka prva faza poleta boost phase kar otežuje zaznavo s satelitskimi infra rdečimi toplotnimi senzorji. Poleg atomskih bojnih glav raketa lahko nosi 20 manevrirnih raket in različno vrsto vab za zavajanje obrambnih sistemov nasprotnika.

Avangard je hipersonična raketa z atomsko konico, ki je izstreljena kot balistična raketa, nato pa vstopa v atmosfero z veliko hitrostjo in aerodinamično manevrira proti cilju. To omogoča izstrelku polet dvajsetkrat hitreje od zvoka, kar je neulovljivo za zračno obrambo. Zaradi velike hitrosti “udari kot meteor”, kot se je izrazil ruski predsednik.

Avangard v procesu odcepljanja od balistične nosilke. Konica nato izkoristi ogromno potencialno energijo in “zajadra” skozi atmosfero z veliko hitrostjo, neustavljivo proti izbranemu cilju.

Zircon oziroma novejša izvedba, ki jo omenja Putin je izstrelek prav tako z hipersoničnim pogonom, ki ga bo uporabljala mornarica. Manevrirna raketa je s svojo hitrostjo enostavno neulovljiva za kakršno koli protiraketno obrambo.

Kinzhal je raketa, ki jo nosijo letala Mig 31 ali Tu 22 in je namenjena uničevanju ladij, raketnih položajev in podobno na velike daljave saj naj bi njihov domet znašal kar do 3000 km s hitrostjo nad 10 mach, kar pomeni več kot 12 000 km/h.

Burevesnik 9M730 je naziv hipersoničnega manevrirnega izstrelka z atomskim raketnim pogonom, katerega ime je bilo izbrano na javnem natečaju. Lastnosti? Skoraj neomejena hitrost in domet.

Burevestnik 9M730 po NATO oznaki SSC-X-9 Skyfall. Po mnenju strokovnih opazovalcev je najbolj verjetno, da je eksplozijo v bližini ruskega mesta Severodvinsk 9. avgusta 2019, povzročilo poskusno opremljanje ali zagon mini atomskega reaktorja na raketi.

Poseidon je izvedba torpeda po istem principu atomskega pogona Vsa predstavljena orožje bi šla lahko v zgodbo “na vzhodu nič novega”, saj se ve, da se Rusija kljub slabemu gospodarskemu stanju trudi na vse kriplje ostati “velika” in “velesila”, čeprav je jasno, da jo je že zdavnaj po večini pokazateljev prehitela Kitajska in se ji bliskovito približuje tudi Indija. Glavna pozornost gre predvsem atomskemu raketnemu pogonu in hipersoničnim hitrostim izstrelkov.

Ostala Putinova nova orožja niso posebne novosti, razen navedbe njihovih zmogljivosti. Izstrelki po znani SCRAM tehnologiji niso neznani. Kar nekaj izstrelkov zrak – zrak dolgega dosega je znano pri številnih državah, tudi protiladijskih izstrelkov in podobno. Kar Putin trdi, je presenetljivo zaradi dometa in hitrosti ruskih izstrelkov, ki za nekajkrat prekaša vse do sedaj znano. Enako je s trditvijo o operativnem atomskem raketnem pogonu. Vsaj tisto kar je do sedaj tudi v strokovni javnosti znanega, niti približno ne dosega ruskega orožja, ki je po razvoju po Putinu za kakšnih deset let pred vsemi.

Zakaj je čudežno Putinovo novo orožje malo verjetno?

Vse te ideje, ki jih je predstavil Putin niso nove, z njimi se ukvarjajo vse večje vojske sveta in lepo število civilnih in zasebnih firm, ki imajo pri tem večje ali manjše uspehe, saj gre za zelo trd znanstveni oreh.

 Hipersonična zračna plovila, atomski pogon letalnih naprav in podvodnih plovil, ki dosegajo nepredstavljive hitrosti pod vodo, so osnovni elementi Putinove predstavitve. Vse to naj bi bilo tudi več ali manj tik pred uvedbo v oborožitev, kar pomeni operativno. Če se zadržimo samo na tehnološki ravni razprave in odmislimo Putinovo potrebo po močni propagandi, ki ga drži na oblasti ob nezavidljivem stanju države, če odmislimo potrebo po vzdrževanju Rusije kot “velesile” v mednarodnih odnosih in če odmislimo javnomnenjske komentarje o naklonjenosti ali nenaklonjenosti obstoju takih orožij, je videti stanje precej drugačno. Pravzaprav je Putin sprožil ravno vprašanje ali Rusi tako orožje imajo ali ne. Zaradi nezavidljivega položaja Rusije do NATO in njegovega širjenja, je izjava sprožila določene reakcije na zahodu, ki prav tako nihajo med ocenami, da gre za resno grožnjo do ocene, da ni Putin povlekel nobene poteze, ki jo ne bi vsaj v ZDA pričakovali.

Pri navedenih ruskih tehnoloških dosežkih je kar nekaj dvomov. Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je seveda kako je vojski uspelo v današnjih časih skriti in držati v molku na deset tisoče strokovnjakov in delavcev na teh projektih in to desetletje dolgo. Kako so prikrili lokacije in intenzivna dela na praktičnih poskusih, ki so za to potrebni? Poleg tega so stroški takih raziskav izredno visoki, ki pa jih v prejšnjih ruskih proračunih ni bilo zaznati. Porabiti na stotine milijard dolarjev v domači valuti, tako da to ostane neopazno, pa prav tako ni enostavno. Ne nazadnje je tak kompleks na enem mestu ali pa na več lokacijah težko prikriti, saj poskuse na programih mogočnih motorjev in letal ni enostavno neopazno izvesti. Čeprav je Rusija prostrana dežela, pa bi skoraj gotovo kaj opazili opazovalci tujih vojska, ki s svojimi sateliti budno pazijo drug na drugega, kot Kitajska, Indija in Velika Britanija.

Hipersonično letenje

Hipersonični pogon pomeni, da posebno načrtovan motor omogoča hitrost z večkratnikom hitrosti zvoka. Torej pet, deset, petnajst in več mahov, kar pomeni od deset do dvajset tisoč kilometrov na uro, oziroma od treh do šestih kilometrov v sekundi. Taki motorji nosijo naziv ramjet ali v izboljšani obliki scramjet in so v večini držav v razvojnih fazah.

Američani delajo na projektu NASA X-43 scramjet pogona od leta 2001 in do sedaj velja za najhitrejše zračno plovilo na svetu. Pri poskusih je okoli štiri metre dolgo letalce doseglo hitrost Mach 9.6 oziroma 11,850 km/h. Poskusi ZDA in SSSR v smeri hipersoničnega pogona na scramjet principu so se začeli takoj po drugi svetovni vojni na osnovi zapuščine Tretjega Rajha in programa Silbervogel. Sovjeti so začetne uspehe dosegli z razvojem bombnika, ki ga je razvijal Mstislav Vsevolodovich Keldysh, Američani pa s projektom X-20 Dyna-Soar, vendar je razvoj v obeh primerih obstal v šestdesetih prejšnjega stoletja. Danes gredo težnje razvitih držav v smeri izgradnje scramjet protiletalskih raket dolgega dosega, ki dosegajo hitrost do 6 000 km/h in domet do 500 km. S stališča današnjih znanih dosežkov na področju hipersoničnega pogona zračnih plovil, bi bila ruska raketa, ki jo je omenil Putin najmanj desetletje pred vsemi ostalimi podobnimi projekti v svetu.

Pri takih hitrostih je pomembna tudi aerodinamika, katere zakonitosti so v takih pogojih zelo drugačne. Tekma v hitrostih letal in doseženi višini poleta med ZDA in SSSR je bila del boja za tehnološko prevlado in v sedemdesetih dvajsetega stoletja sta se spoprijela projekta Lockheed SR 71 in sovjetski MIG 25. Ameriški projekt je postal znano obveščevalno letalo, ki se je upokojilo šele na prehodu tisočletja, Mig 25 pa v sovjetskem letalstvu niti ni dobil prave vloge, saj je potreba po izredno hitrih letalih za prestrezanje nadzvočnih bombnikov z atomskim orožjem kmalu minila. SR-71 Black Bird je letel s hitrostjo do 3600 km/h in na višini 26 km in do konca svoje kariere nemoteno opazoval, snemal, fotografiral nad področjem Sovjetske zveze, Kitajske in nad področjih konfliktov, ki so jih nadzorovali Američani. Kljub poskusom sestreliti to hitro letalo, ni bilo izgubljeno nobeno.

Black Birdovi aduti so bili novi materiali in izsledki na področju gradnje nove generacije reaktivnih motorjev ter aerodinamike. Očitno ne v SZ ne na Kitajskem niso našli odgovora na ameriški izziv, saj na nobeni strani niti približno ni bilo podobnega letala. Prav gotovo so izsledki iz projekta SR – 71 dali veliko odgovorov v zvezi z nadaljnjim razvojem motorjev, aerodinamike in materialov za hipersonične hitrosti. Čeprav danes obstajajo vetrovniki, ki zmorejo ustvariti hipersonični zračni tok, pa je videti, da so bili vsaj do sedaj, ko gre za aerodinamične rešitve, Američani v prednosti. Po Putinovo pa so Rusi uspeli v nekaj letih nadoknaditi razpoko v znanju in izkušnjah na področju hipersonične aerodinamike, ki so jih Američani pridobivali nekaj desetletij.

Atomski pogon

Putinova nova orožja omenjajo atomski pogon, ki zagotavlja manevrirnim raketam in torpedom izredne hitrosti in dolet. Osnovni princip takega pogona v primerjavi s klasičnim raketnim motorjem na tekoče gorivo, je v zamenjavi oksidanta z atomskim reaktorjem. Raketni motor koristi za pogon osnovno gorivo in oksidant. Običajno gre za kombinacijo tekočega vodika kot goriva in tekočega kisika kot oksidanta. Ta v stiku z gorivom kemično pospeši proces v burno eksplozivno izgorevanje goriva, ki nato ustvarja potisk v izpušni šobi. Ideja atomskega motorja je, da je namesto oksidanta in s tem celotnega rezervoarja, uporabljen majhen atomski reaktor. Ta ustvarjeno izredno temperaturo usmeri na gorivo, kar povzroči njegovo eksplozivno izgorevanje in potisk. Že na oko je prva prednost takega pogona odsotnost oksidanta oziroma prostora in dodatne teže potrebnih zanj in višja temperatura izgorevanja, kar poveča moč za najmanj dva krat. Tak motor oziroma princip se imenuje nuclear thermal propulsion NTP.

Mini atomski reaktor za raketni pogon: črpalka potiska vodik najprej skozi hladilni sistem izpušne šobe, nato v reaktor, od koder se z velikim pritiskom zaradi izjemne temperature usmerja skozi potisno šobo in ustvarja potisk

Do današnjega dne pa razen raziskav in poskusov na raznih koncih sveta in v raziskovalnih centrih ni znanih uspešnih končnih rezultatov. Vsaj ne takih, ki bi bili dovolj varni in primerni za operativno rabo. Največ napredka je videti na področju načrtovanja medplanetarnih poletov, za kar so motorji veliko bolj uporabni kot za polete znotraj zemljine atmosfere. Skratka za današnji znanstveni svet je motor, ki bi gnal relativno majhno manevrirno raketo, velika neznanka in vsekakor v kategoriji “čudežno orožje” oziroma Putinova nova orožja!

Nekoliko bolj verjetna je uporaba motorja za torpedo. Podvodno plovilo bi lahko izkoristilo atomski pogon zaradi majhne mase posebnega reaktorja, vendar pa pri tem ni znanih končnih rešitev za pojav kavitacije. Pojav je znan pri ladijskih vijakih in vodnih turbinah. Znani so sicer poskusi s torpedi, ki pred seboj ustvarjajo mehur vodne pare, ki nato pri gibanju skozi vodo zavzame hidrodinamično obliko, odpravi neposreden stik plovila z vodo in zmanjša vpliv kavitacije. Posledica je tudi večja hitrost takega torpeda, ki po nekaterih podatkih dosega tudi preko 370 km/h. znane so štiri države, ki uspešno vodijo raziskave in so že pokazale prototipe, manj pa je znanega o eventualni uvedbi v oborožitev.

Rusi so razvili VA-111 Shkval, ki dosega več kot 370km/h in ima doseg do 15 km, Iran trdi da poseduje super kavitacijski torpedo Hoot, ki naj bi bil kopija ruskega, Nemci so javnosti že predstavili Superkavitierender Unterwasserlaufkörper Barracuda s podobnimi lastnostmi in za ZDA je znano, da delajo na razvoju hitrega torpeda, vendar je o tem malo znanega. Ker so podvodna plovila z raketnim pogonom in super kavitacijskim plinskim ščitom precej znana, je uporaba atomskega pogona korak naprej. Tako plovilo sicer ne bi bilo nekaj, kar ne bi mogli imeti tudi drugi ampak Putin mu je pripel prav neverjetne lastnosti. Prepotuje lahko več kot 10 tisoč kilometrov z ogromno hitrostjo in to na 1000 m globine.

Resno sprejemanje vseh navedb predsednika Putina, bi pomenilo, da je Rusija za najmanj desetletje pred vsemi ostalimi in da ji je uspelo tisto, kar nikomer ni, kljub veliko večjim vloženim sredstvom, veliko daljšimi raziskavami in veliko večjim sodelovanjem med posameznimi raziskovalnimi centri in znanstvenimi institucijami. Putinova nova orožja zatrjujejo ravno to. Kot že rečeno se ocena strokovnih krogov v zvezi s Putinovimi navedbami bolj nagiba k fantastiki, kot pa k realnosti.

Odziv ameriške strani je neobičajen

Ker je malo možnosti, da bi bile navedbe ruskega predsednika oziroma Putinova nova orožja iz rokava možna, bi se zgodba lahko končala pri pričakovanih že videnih potezah Putina pred volitvami, ko povzdigne dosežke Rusije in si pripne zasluge in pika. Pa se ne.

Namreč, prav tako kot je obstoj arzenala, ki ga navaja Putin neresen, je neresen tudi odziv Pentagona na novico. Vladni predstavniki v najbolj znanih medijih ne govorijo o pretiravanju ruskega predsednika ampak se zadevi posvečajo z vso navidezno resnostjo. Poanta izjav ne gre v smeri, da gre verjetno za potegavščino, ampak kako ukrepati v trenutni resni situaciji. Kar je nepričakovano. Razen, če izjava Putina ne bi koristila tudi Donaldu Trumpu oziroma ameriški vladi, ki bo na ta račun veliko lažje prepričala kongres in javnost za nova velikanska sredstva za razvoj nove generacije visoko tehnološko razvitih orožij, ki morajo seveda presegati tisto, kar je narisal Putin. Ker je po drugi strani jasno, da bi Putin dobil volitve tudi brez te čarovnije orožja iz rokava pomeni, da bo največ iz vsega izvlekel ravno Donald Trump. Tako je videti, da so Putinova nova orožja z svojim govorom pravzaprav najbolj pomagala prav Donaldu Trumpu.

Stranski učinek vsega skupaj, ne glede ali je šlo za dogovor ali za nastalo situacijo po spletu okoliščin, bo gromozansko povečanje ameriškega proračuna za načrte vojske. Ker so skokoviti proračun za nove skoraj fantastične projekte ameriške vojaške znanosti, vedno spremljale namere o novemu ameriškemu koraku proti povečanem političnem vplivu v svetu, kar je bil vedno resen gospodarski izziv za največje nasprotnike Amerike, je to primer tudi tokrat. Kennedy je izzval Sovjetsko Zvezo z izjavo “Mi gremo na luno” v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja in Reagan v začetku osemdesetih, ko se je odločil, da z razvojem novih orožij skozi program “Vojna zvezd”, na glavo obrne sprejeto teorijo o “nujnem medsebojnem uničenju”, ki je veljala med velesilama.

Posledica obeh potez je bila hudo izčrpavanje sovjetskega gospodarstva, kar je po nekaterih mnenjih tudi pripeljalo do razpada SZ. Novi ameriški predsednik Donald Trump, ki je najavil “močno Ameriko, kot je bila nekdaj”, je že uspel povečati obrambni proračun 2018 za nekaj manj kot 5%. Poročilo CNBS o namenjenih sredstvih za obrambni proračun za leto 2018 navaja podatke za ZDA 686 milijard dolarjev, za Kitajsko 203 in za Rusijo 46 milijard dolarjev, z najbolj verjetnimi kasnejšimi rebalansi vsaj pri Američanih.

Odziv ZDA na Putinovo objavo orožja je bil ležeren. “Spremljamo razmere v Rusiji glede tega že dalj časa. Nismo presenečeni,” je dejala predstavnica za tisk iz Pentagona Dana White, ali največ analitičen.: “Ne bo atomske vojne, je pa to znak, da se zadeve poslabšujejo in obujajo oboroževalno tekmo med stranema, kar pa na splošno ni zaželeno”, je menil Edward Geist raziskovalec na RAND ameriškem znanstveno razvojnem inkubatorju. Torej Putin je objavil posest orožja, ki vse ostalo prekaša za deset let, Amerika pa glede tega ruskega fantastičnega orožja pravi, da je obveščena in pripravljena! Najbolj so na to gotovo zastrigli z ušesi na Kitajskem.

ZDA in Rusija nista več naravna nasprotnika

Ker tokrat glavni nasprotnik ZDA ni Rusija ampak Kitajska, bi bila objava ameriškega predsednika o startu novega programa skokovitega razvoja orožja zaradi objavljenih ruskih pretenj, namenjena prav Kitajski.

V tej luči pa je videti Putinov govor popolnoma drugače kot grožnjo Ameriki. Trump bo dobil sredstva za svoj načrt in Kitajska bo povlečena v izčrpavajočo oboroževalno tekmo. Ob tem ima razen zagotovljenih volitev nekaj koristi tudi Putin. Rusija nikoli ne bo potrebovala orožij, ki naj bi bila razvita, ker je resna konfrontacija med ZDA in Rusijo danes zelo malo verjetna, izčrpavanje Kitajske pa Rusiji odgovarja, saj je tam že nekaj časa tabu sploh omenjati Kitajsko kot drugo velesilo.

Tako je videti, da je možnost medsebojnega dogovora med Putinom in Trumpom v zvezi z rusko predstavitvijo “wonder weapon” vse bolj verjetna in da je glavni cilj kitajsko gospodarstvo. Bolj kot učinek MAD kot protiutež nevarnosti atomskega spopada je videti, da se bojišče prenaša na gospodarstvo, kjer že lahko govorimo nastajanju efekta MAED Mutual assured economic destruction in sicer kot o protiuteži in opominu pred nevarnostjo splošnega spopada na področju ekonomije, ki lahko svetu povzroči celo več škode kot atomska vojna.

Sirija?

Dogodki v Siriji prej potrjujejo kot ovržejo stališče o dogovoru med Putinom in Trumpom in ne potrdijo navideznega kriznega žarišča. Če tak dogovor obstaja in ima za cilj spletko zoper kitajsko gospodarstvo, v kateri bi želel Putin ostati sicer zainteresiran vendar kar najbolj ob strani, potem gotovo ne bi šlo za naiven načrt, ampak za nekaj, kar bi bilo skovano v veliki tajnosti in bi bilo na zunaj videti zelo resno.

Zakaj bi Putin do zadnjega branil Sirijo v resni konfrontaciji z najmočnejšo državo na svetu, ki ima poleg tega še zelo samosvojega in nepredvidljivega predsednika? Zakaj bi Siriji dobavljal najnovejši orožji kot sta raketni sistem S 400 ali letala SU 57, ki so v prototipni razvojni fazi in za resno vojskovanje neprimerni? Že res, da je tako početje dobra in potrebna reklama za rusko oboroževalno industrijo in da je poligon praktičnega preizkušanja na voljo, vendar ne za ceno tveganja resnega spopada z ZDA.

Ta namreč Rusiji nikakor ne bi mogel prinesti nič dobrega. Prvič ker Rusija za daljši spopad večjih razmer enostavno nima sredstev in drugič, ker bi spopad že kaj kmalu razrahljal notranjo stabilnost Sirije, kar bi izkoristila opozicija in bi Bašar al Asad kakor koli moral oditi. Pri tem tudi ruska opozicija ne bi izpustila priložnosti iz rok.

Na drugi strani pa kljub nenaklonjenosti ameriške javnosti za še eno novo vojno, ima Trump kar nekaj vzvodov, s katerimi si ravno to v omejenem obsegu lahko privošči. Tudi ZDA potrebujejo nov poligon za svoja orožja in poleg tega ameriški proračun vojaško konfrontacijo veliko lažje prenese kot Ruski. Ne nazadnje je danes že jasno, da Iran resno dela na projektu kopenskega koridorja proti Izraelu preko severnega Iraka v posesti vedno tleče Islamske države in Sirije, kar bi omogočilo resen vojaški pritisk na Izrael. To pa je scenarij, v katerem bi bile ZDA pripravljene na veliko večje vložke, kot je cena omejene vojne z Rusijo.

Sirijo se da videti tudi kot rusko nasedlo ladjo, ki jo diplomatsko želi rešiti Putin. Isto se je že dogajalo in to v boljših časih za SZ v 1960 do 1975. Uvoz komunizma v Sirijo ni uspel kljub ogromnim količinam vojaškega materiala in sredstev, niz državnih udarov, ki so nazadnje ustoličili Hafeza al Asada prav tako deželi ni prinesel bistvenega nagiba Rusiji, z nenehnimi porazi proti Izraelu v izraelsko arabskih vojnah pa se je rusko orožje v sirskih rokah veliko bolj osramotilo kot proslavilo.

Ne glede na vse je videti, da Putin težko najde kakršen koli razumski argument za resno konfrontacijo z ZDA in da mu lahko prav to celo najbolj škoduje.

ZDA bodo imele nove predsednike, ki se bodo sicer med seboj razlikovali v določenih okvirjih, glavna strategija kot svetovne velesile, pa ne bo nikoli drugačna. Na drugi strani Putin ne želi drugih novih predsednikov in bo to še nekaj časa njegova glavna skrb, ne glede kaj bo za to potrebno postoriti. Najbolj razumsko za Rusijo je igrati vlogo velikega igralca, ki tu in tam razmeša nekaj štren na globalni ravni, v ozadju pa se le drži najmočnejšega in najprimernejšega partnerja za zavezništvo. ZDA in Rusija imata skupne interese bolj kot katerikoli državi na svetu – kitajsko rast. Diplomacija in mednarodne poteze tako zavezništvo lahko uspešna prikrivata kar nekaj časa in povrhu Putin v njem ne more izgubiti.

Je pa res, da take igre lahko tudi skrenejo s planiranih poti, zaradi nepredvidljivih dogodkov in novih igralcev, ki jih je na svetovni ravni kar nekaj, turški predsednik Erdogan na primer. V državah, kjer demokracija ni dosegla ravni zahodne družbe, se kaj hitro zgodi, da postane obramba oblasti eksistencialna prioriteta za vsako ceno. V takih okoliščinah pa so posamezniki na oblasti pripravljeni veliko tvegati in si drzniti, to pa lahko spodnese še tako dobro pripravljen načrt in cilje tudi velikih. Dogovor Britanije in Sovjetske Zveze po 2.sv.v. kako bo videti Balkan po vojni, se je uresničil le delno, ker ga je spodnesel Tito. Z versajskim mirom 1919 so veliki načrtovali poučno kazen kot primer in naložili Nemčiji gromozanske reparacije, kar je uničevalo državo in privedlo do vzpona nacizma.

Leta 215 p. n. št. sta makedonski kralj Filip V in Hanibal podpisala tajni sporazum zoper Rim, kar je privedlo do Prve makedonske vojne naslednje leto. Tajnost dogovora je po naključju padla v roke Rimljanom, ki so prestregli kartažansko ladjo, s katero je plula dokumentacija na podpis Filipu v Makedonijo in presenečenje je šlo po vodi. Torej dogovori velikih ne glede ali javni ali tajni so podložni nekim fizikalnim zakonom globalne politike, v kateri vsaka poteza povzroči neke načrtovane in neke stranske učinke, ti pa so lahko večji od tistih načrtovanih. Dogovor med Putinom in Trumpom tak ali drugačen najverjetneje obstaja in ni nič presenetljivega, kako bo proces potekal, pa je po zgodovini sodeč le delno v njunih rokah.

V nadaljevanju:
Putinovo novo orožje II: Zakaj ruska čudežna orožja niso realna?


Viri: