Blejski incident in Titov gambit

Blejski incident je termin, ki se nanaša na sestrelitev dveh ameriških transportnih letal v okolici Bleda leta 1946, ki ju je zagrešilo jugoslovansko vojno letalstvo. Blejski incident je posledica Titovega gambita, s katerim je med dvema nastajajočima blokoma vodil mlado ranljivo državo proti sklepnemu dejanju komunistične revolucije – socialistični, večnacionalni, samostojni in neodvisni državi.

Okoliščine v katerih sta padli prvi ameriški letali v hladni vojni, niso šle v prid miru. Zahodni in vzhodni svet je začela deliti železna zavesa, uresničevanje zadnjih sporazumov med velikimi iz konferenc na Krimu in Potsdamu, se je zatikalo. V zahodnem in vzhodnem bloku so imeli vse bolj različne poglede na to, kako naj bo videti Evropa. Eno najbolj vročih med blokovskih žarišč je bila prav jugoslovansko italijanska meja.

Ultimat ZDA Jugoslaviji

23. avgusta 1946 je na prvi strani časopisa Sydney Morning Herald izšel članek z naslovom ZDA ultimat Jugoslaviji.

Washington, avgust 22 (A.A.P.) – Združene Države so Jugoslaviji izročile 48 urni ultimat, v katerem zahtevajo opravičilo in uradno pojasnitev za sestrelitev dveh ameriških letal nad Jugoslavijo dne 9. in 19. avgusta.

Članek v nadaljevanju opiše dogodek, ameriško odločnost za zadoščenje in pripravljenost, da na vsak način prisili Jugoslavijo na upoštevanje mednarodnih norm pri preletu civilnih letal. Ameriška javnost je bila ogorčena nad cinizmom, ki ga je izražal “Premier Marshal Tito”. Ta je v javnosti branil trditev, da so incidenti posledica kršenja zračnega prostora, letala pa poškodovana pri ukazanih vendar ponesrečenih pristankih. Zaradi tega naj ne bi bilo upravičeno trditi, da gre za namerno sestrelitev dveh civilnih letal, v katerih je umrlo pet ljudi.
Članek sklene:

V kolikor v zahtevanem roku Jugoslavija ne bo izpolnila zahtev, bodo ZDA zahtevale takojšnji sklic Varnostnega sveta Združenih Narodov in začele s primernimi aktivnostmi.

Dogodek je v svetu povzročil veliko ogorčenje nasploh v ZDA, kjer so se v visokih vladnih uradnih krogih pojavljali različni predlogi. Od predloga za ukinitev pomoči Jugoslaviji iz UNNRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration), do predloga iz vrst proti komunistično razpoloženih skrajnih vrhov v vojski, da se gre nad Ljubljano, Zagreb ali Beograd, kot je zapisal tržaški zgodovinar Jože Pirjevec, z atomsko bombo. Olja na ogenj so dolili jugoslovanski propagandistični tisk in Josip Broz Tito sam, ki je izjavil, da so “Američani zainteresirani le za njihov imperialistični mir” in da “Jugoslavija ne bo nikoli sprejela takega miru za nobeno ceno”. Svoje so dodali tudi Sovjeti, ki so od ZDA zahtevali opravičilo Jugoslaviji za kršenje zračnega prostora.

Kljub eksplozivni situaciji, ki je bila z incidentom in z dogodki okoli njega dosežena, pa so na koncu prevladali mirni toni. Predvsem zaradi spretno izpeljanega Titovega gambita. ki je svoj epilog dobil šele leta 1948 z izstopom Jugoslavije iz Informbiroja. Leta 1946 je Tito incident s sestrelitvijo ameriških letal na koncu omilil, ko je pristal na zahteve iz ultimata ZDA.

Okoliščine incidenta

Italija se je na institucionalnem referendumu 2. junija 1946 s tesno večino 53% za in 47% proti odločila za republiko namesto kraljevine. Eden od razlogov za zmago zahodno orientirane javnosti je severni del, ki je obenem gosteje poseljen, drugi pa AMGOT (Allied Military Government for Occupied Territories) oziroma Zavezniška vojaška oblast na zasedenih področjih. Američani so se zavedali, da je Italija mejna država na komunistični blok in država z močno notranjo raznolikostjo, kamor spada tudi močan levi politični tok. Zato je Italija morala postati ožja ameriška zaveznica s parlamentarno demokracijo.

FNRJ (Federativna Narodna Republika Jugoslavija) je enoglasno sprejela prvo ustavo na seji obeh domov parlamenta Ustavodajne skupščine 31. januarja 1946. Pripravljena je bila po vzgledu na ustavo SSSR iz leta 1936 (Stalinova ustava). Jugoslavija je opredeljena kot “zvezna narodna država republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice po samoopredelitvi vključujoč pravico na odcepitev, izrazili svojo voljo, da želijo živeti v federativni državi”. Sestavljalo jo je šest republik, Srbija pa je imela še dve avtonomni pokrajini.

Leta 1946 se je Jugoslavija ukvarjala s težkim gospodarskim položajem, saj je bila dežela na Balkanu med najbolj opustošenimi v vojni in brez gospodarske in kmetijske tehnologije. Jugoslavija se je držala za članico komunističnega vzhodnega bloka, ki ga je vodil Stalin in se tudi v programu gospodarske obnove naslonila na sovjetsko doktrino. Gospodarstvo je prevzelo sovjetski model s partijskim nadzorom, centralnim planiranjem in državnim lastništvom nad sredstvi proizvodnje. Leta 1946 je južni del Železne zavese od Baltika do Trsta, potekal preko slovenske primorske.

Morganova linija (rdeča črta) je po dogovoru iz Beograjskega sporazuma 12. junija 1945 razmejila zavezniške in partizanske enote, ki so si stale nasproti v Julijski krajini (Venezia Giulia). Obenem je črta leta 1946 predstavljala tudi mejo med zahodnim in vzhodnim blokom. Zavezniška vojaška uprava (ZVU) je zahodno od linije avgusta 1945 obnovila stari italijanski upravni sistem s pokrajinami in občinami na veliko presenečenje in nezadovoljstvo slovenske javnosti. Posredno so razmere na Morganovi liniji še bolj obremenile odnose med Jugoslavijo in ZDA.

Tržaška kriza

Italijansko jugoslovanska meja v Sloveniji z razmejitvijo con A in B je bila od osvoboditve Trsta naprej, še nekaj let največje vojaško in politično žarišče v konfliktu zahoda in vzhoda v Evropi.

Tržaška operacija

28. aprila 1945 so partizanske enote začele oblegati Trst. Tržaška operacija je bila ena zadnjih bitk druge svetovne vojne. Nasproti so si stale enote jugoslovanske vojske s 110 000 vojaki, ki jih je vodil Petar Drapšin in enote Tretjega Rajha z okoli 20 000 možmi, ki jim je poveljeval Hermann Linkenbach. V samem mestu so istočasno začele delovati tudi enote Komande mesta Trst italijanskih in slovenskih protifašistov, ki so nastale s pomočjo aktivistov OF. Do prihoda 8. britanske armade v mesto, je bilo to že po večini osvobojeno. Obdržale so se le tri nemške postojanke. V pogajanja o predaji teh so se vmešali britanski častniki, ki se jim je vdala nemška obramba na gradu sv. Justa. Partizanom sta se 2. in 3. maja vdali še ostali dve. Jugoslovanska vojska je med tem do 3. maja zasedla še celotno Primorsko in del vzhodne Julijske krajine.

Jugoslovanski tanki 4. armade pred Trstom aprila 1945. S 4. armado je bil bojno povezan tudi slovenski 7. korpus, ki je deloval na območju Dolenjske, Bele krajine, Notranjske in Slovenske Istre. Armada je bila ustanovljena spomladi leta 1945 tik pred končnimi obračuni. Osvobajala je Liko, Gorski Kotar, Kvarner, Istro in Primorsko.

Tržaško vprašanje

Angloameriške enote so v Trst vstopile 2. maja 1945, ko so bili boji že končani. Že v prvih stikih je prišlo do zelo različnih pogledov na situacijo. Zahodni zavezniki so zahtevali umik komunistične vojske z ozemlja Italije, jugoslovanska vojska pa je držala, da je osvobodila področja s svojim večinskim narodom v Trstu in Primorski. Zavezniki so šteli za italijansko ozemlje področje zahodno od Morganove črte, partizani pa za svoje, do koder je prodrla jugoslovanska vojska, kar je bilo podobno področju, ki je bilo Kraljevini Jugoslaviji odvzeto z Rapalsko pogodbo leta 1920. Po štiridesetih dneh partizanske oblasti v Trstu, ki so jo spremljali protesti, nemiri in incidenti med zavezniki in partizani in med italijanskimi nacionalisti in slovenskim prebivalstvom, so se začela pogajanja.

Beograjski sporazum

V Beogradu 9. junija 1945 so takratni jugoslovanski minister za zunanje zadeve dr. Ivan Šubašić, britanski veleposlanik R. C. Skrine Stevenson ter veleposlanik Združenih držav Richard C. Patterson Jr. podpisali beograjski sporazum. Določeni sta bili cona A in cona B z demarkacijsko Morganovo črto. Cono A je morala partizanska vojska zapustiti do 12. junija.

Devinski sporazum

Na drugem pogajalskem srečanju 20. junija v Devinu pri Trstu (devinski sporazum)so dopolnili beograjski sporazum, vendar tudi ta ni prinesel končne ureditve tržaškega vprašanja oziroma meje med Italijo in Jugoslavijo. Na potsdamski konferenci so vprašanju posvetili posebno pozornost in ustanovili Svet zunanjih ministrov, ki so ga sestavljali zunanji ministri ZDA, SZ, VB, Kitajske in Francije. Vabljeni so bili tudi predstavniki Italije in Jugoslavije ter predstavili svoje argumente. 19. septembra 1945 so sklenili ustanoviti posebno komisijo, ki naj bi na terenu posnela dejansko etnično stanje.

Škedenj

Prihod komisije izvedencev so spremljale demonstracije, na katerih so eni zahtevali priključitev k Jugoslaviji, drugi pa k Italiji. Prebivalci so izobešali jugoslovanske ali pa italijanske zastave, pisali parole na zidovih ter postavljali slavoloke v krajih, v katerih so predvidevali, da jih bo obiskala zavezniška komisija. V tem obdobju je prihajalo v Trstu do spopadov s policijo, medsebojnih pretepov pristašev ene ali druge strani in požigov slavolokov. Civilna in vojaška policija sta s silo odstranjevali zastave in slavoloke. V Škednju je hotela policija 10. marca odstraniti jugoslovansko zastavo na zvoniku. Prišlo je do spopadov domačinov s policijo, v katerem je bila ustreljena mati treh otrok in še en udeleženec, več kot 20 pa je bilo ranjenih.

Moralni dolgovi italijanskega fašizma Slovencem, večinska zgodovinska prisotnost slovenskega prebivalstva na področju, evforija zaradi zmage in jugoslovanska propaganda po vojni, so bili videti dovolj velika jamstva za pričakovanje, da bo Trst slovenski.

Foto: Muzej novejše zgodovine

Decembra leta 1946 je sledila še tretja konferenca Sveta zunanjih ministrov, ki je potekala v New Yorku. Na njej so dorekli še nekaj zadnjih odprtih vprašanj, predvsem glede Svobodnega tržaškega ozemlja in reparacij. Vse to so bile priprave na podpis mirovne pogodbe, ki je bila sklenjena kasneje 10. februarja 1947 v Parizu.

Odnosi med ZDA in Jugoslavijo

Jugoslavija je bila neposredno po vojni najhitreje se razvijajoča dežela v vzhodnem bloku in je leta 1947 že ujela nacionalni proizvod kraljevine Jugoslavije iz leta 1938. Ključno vlogo je odigral odnos z UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Sistem centralnega upravljanja in uspešnost razvoja gospodarstva na lokalni ravni, sta bila dva razloga za hiter razvoj, tretji pa je bil pomoč iz UNRRA. Od aprila 1945 do junija 1947 je UNRRA namenila Jugoslaviji za $415,6 milijonov pomoči, kar je pomenilo petino celotnih kapacitet organizacije (nekaj manj kot 6 milijard v današnji vrednosti). Jugoslavija je bila na prvem mestu med vsemi evropskimi državami po prejeti pomoči iz UNRRA in je vsota pomoči presegala petkratnik celotnega uvoza države v letu 1946.

Ena izmed 237 lokomotiv UNRRA za Jugoslavijo na tirih v Dimitrovgradu, ki jo je prispevala britanska družba Vulcan Foundry Limited s sedežem v mestu Newton-le-Willows v pokrajini Lancashire. Do leta 1946 je UNRRA v Jugoslavijo kot pomoč dobavila še 4 000 traktorjev in 15 000 tovornjakov.

Foto: Hugh Ballantine/Rail Photoprints

Kljub dejstvu, da so bile ZDA z 72% največji donator v UNRRA, pa je videti, da so postajali odnosi med Jugoslavijo in ZDA na politični ravni polni medsebojnega sumničenja. V ZDA je prevladovalo mnenje, da se mednarodna pomoč največjem delu steka v jugoslovansko armado, od tam pa kot pomoč revolucionarjem v Grčijo. Jugoslavija je na drugi strani okoli tristo predstavnikov UNRRA obtoževala vohunjenja oziroma prikritega sodelovanja z ameriško stalno nadzorno misijo (Allied Control Commission for Hungary), ki je uporabljala letališče v Beogradu. Leta 1946 so razmerja med ZDA in Jugoslavijo postala še bolj napeta zaradi tržaške krize in nagibanja Jugoslavije proti vzhodu.

Pomembno jabolko spora je bilo tudi zlato Kraljevine Jugoslavije, ki so ga hranili v ZDA. V začetku avgusta 1946 so iz jugoslovanskega veleposlaništva naslovili na State Department noto z zahtevo po sprostitvi te zlate zaloge, vendar so to ni zgodilo. V ZDA so namreč šteli zlato kot del pregovorov o medsebojni poravnavi zaradi zaplenjenega imetja ameriških družb v Jugoslaviji (The International Automatic Electric Co. z opremo in telefonskim omrežjem, Socony z rafinerijami na Madžarskem in Romuniji in delom v Jugoslaviji, osebni bančni depoziti, ki so jih zahtevali posamezniki v deželah pod povojnim pokroviteljstvom ZDA predvsem Nemci in Italijani). Jugoslovani so šteli zadevi za ločeni in stresli jezo na politiko ZDA z obtožbami, da zavlačujejo z izplačilom reparacij in transportom potrebne industrijske opreme iz Nemčije.

Propaganda in proti propaganda

V ameriškem tisku in javnosti je bila Jugoslavija videna kot vzhodni sovjetski blok in si prislužila zelo kritičen ton. Na splošno je bila opisana kot država, kjer se diktatorski režim nenehno krepi in duši svobodne misli in opozicijo. Tito je bil za ameriške medije “diktator Tito”, Jugoslavija pa “komunistična država”. Sam Pope Brewer je za New York Times opazil, da človekove pravice take kot so razumljene v ZDA sploh ne obstajajo v Jugoslaviji in da cenzura hudo pesti vse vrste javnega obveščanja:

Jugoslavija je danes prav čuden konflikt med visokimi demokratičnimi ideali, ki jih nenehno zagovarjajo voditelji in močnim zatiranjem z raznimi metodami, ki jih uporablja vlada. Gre za tiranijo, ki je izvajana v imenu ljudstva s strani manjšine, ki je preveč dobro organizirana in preveč dobro oborožena, da bi se ji bilo mogoče upreti.”

State Department je bil užaljen ob Titovem govoru 17. junija 1945, v katerem se je zahvalil Sovjetski zvezi za izredno pomoč.

… niti z besedico ni bila omenjena kakršna koli pomoč zahodnih zaveznikov ne med ne po vojni.

V začetku 1946 so Američani zavrnili Titov predlog za obisk ZDA. Menili so, da bi s tem dajali videz, da podpirajo Titove nedemokratične metode vladanja in da bi Titov obisk povzročil najmanj nelagodje v vrstah jugoslovanskih izseljencev v ZDA. 16. aprila 1946 so ZDA uradno priznale Jugoslavijo s posebnim pismom naslovljenim na odpravnika poslov na jugoslovanski ambasadi.

Jugoslovanska proti zahodna drža

V Jugoslaviji so bili mediji, ki jih je v večini predstavljal tisk v rokah KPJ močno nadzorovani, močno cenzurirani in so opravljali bolj funkcijo politične propagande kot obveščanja. Vodil jih je oddelek po sovjetskem vzoru. “Agitprop” je bila okrajšava za “Oddelek za agitacijo in propagando” pri centralnem komiteju komunistične partije Jugoslavije. Za Jugoslovanske medije je bil zahod nasploh “kapitalistični izkoriščevalec in razredni zatiralec” in države kot ZDA “svetovne imperialistične sile brezobzirnega kolonializma”.

Američani in Britanci so po vojni poskušali v državah na vzhodu razviti zahodni koncept socialne demokracije in obenem, kar se da ustaviti širjenje komunistične ideologije. Na drugi strani je delovala komunistična propaganda, ki je skozi nadaljevanje revolucije v procesu osvajanja oblasti najpogosteje izvajala “očrnitev” zahoda kot sovražnika, podobnega samo trenutek prej premaganemu fašizmu. Spomladi 1946 je Jugoslavija s prepovedjo uporabe zemunskega letališča za ameriške in britanske diplomate in osebje predstavništev različnih mednarodnih organizacij, privedla odnose z zahodom na klasično raven hladne vojne.

Staro beograjsko letališče iz leta 1927 pri Zemunu je bilo leta 1946 transportna baza ameriške diplomacije in osebja za usmerjanje letal.

Zaprto nebo za zahodna letala

V zaostrovanju političnih odnosov med Jugoslavijo in ZDA je prišlo do raznih dejavnosti zoper predstavnike ZDA v organizacijah na vojaškem in civilnem področju, ki so gostovale v Jugoslaviji. Zaradi pomanjkanja prometnih komunikacij v Jugoslaviji po vojni, je jugoslovanska vlada dovolila diplomaciji ZDA zadržati nekaj svojih letal na zemunskem letališču. K temu je spadala tudi ameriška (ATC) Air Transport Control služba za nadzor zračnega prometa prav tako na zemunskem letališču.

Zaradi medsebojnih sumničenj, zaostrovanja in vse večjega odklona Jugoslavije k SSSR in njeni proti zahodni politiki, je jugoslovanska vlada spomladi 1946 obvestila veleposlaništvo ZDA, da morajo te do 1. julija zapustiti letališče. Tako bi ZDA ostale odvisne od jugoslovanskega letalskega prometa, ki pa še ni bilo organizirano in dosegalo mednarodnih standardov.

Bolj odločni so bili Britanci. Kot povračilne ukrepe so napovedali prepoved poletov jugoslovanskim letalom nad ozemljem Velike Britanije in tistimi ozemlji, ki so pod njenim nadzorom. Poleg tega so zagrozili, da britanska letala in zračne službe ne bodo več nudile podpore zračnemu prevozu jugoslovanskih diplomatov, tovora in pošte.

Na ameriške diplomatske note Jugoslavija ni odgovarjala, kljub opozorilom, da bo ukrep škodil tudi drugim diplomatskim tokovom. Eden takih je bila med blokoma vzajemno dogovorjena nadzorna komisija za Madžarsko in Romunijo.

Zaostrovanje

2. aprila so na ambasado ZDA v Beogradu dobili odločno noto z obvestilom, da bo letalska povezava med ameriško ambasado v Beogradu in ameriškimi oblastmi v Evropi prekinjena z datumom, ki bo določen naknadno, brez kakršne koli alternative ali naknadne diskusije. V odgovoru so ZDA izrazile zaskrbljenost zaradi takega ukrepa, ki bo popolnoma ustavil zračni promet na področju Balkana, nad katerim še vedno ni bilo dogovora o vzpostavitvi civilnega mednarodnega letalskega prometa.

Nazadnje so v State Department morali sprejeti dejstvo, da Jugoslavija ovira delo ameriške ambasade v Beogradu. Ambasador Kosanović in Patterson sta bila začasno zadržana v svojih državah. Dr. Ivan Šubašić, ki je do novembra 1945 opravljal posle zunanjega ministra, je v prizadeti izjavi glede jugoslovanskega odnosa do zahoda, za zahodne novinarje izjavil, da je očitno potrebno politično moč Josipa Broza Tita gledati kot “največ na ravni ubogljivega sovjetskega maršala”.

Z zaostrovanjem in s propagando na slovensko italijanski meji poleti 1946 so Jugoslovani nadaljevali. Očitali so zahodni strani, da so jugoslovanski poostreni ukrepi potrebni zaradi nenehnega kršenja zračnega prostora s strani zahodnih letal pri poletih med Avstrijo in Italijo.

Z dodatnimi omejitvami so Jugoslovani nadaljevali in določili, da mora biti vsak prelet EATS (Europian Air Transport Services) najavljen 48 ur vnaprej, s predajo posebnega seznama vseh potnikov in posadke, s številkami potnih listov in s številko letala. Julija je sledila še zahteva po predaji opreme ATC centra v Zemunu. Nazadnje je sledila še zahteva, da morajo letala iz Dunaja na Balkan leteti po trasi preko Subotice, kar je pomenilo skozi zračni prostor pod nadzorom SZ, kar je skrajno otežilo administracijo letalskega prometa.

Okoliščine blejskega incidenta

Takoj po vojni je nujen letalski transport na področjih, ki so jih zasedli zavezniki, vzpostavilo zavezniško vojaško transportno letalstvo. ATC (air transport comand) je bil del USAF (emeriškega vojaškega letalstva) in je nalogo opravljal do leta 1948. Evropsko krilo EATS (Europian air transport services) je s svojimi infrastrukturo, logistiko in kadri že leta 1944 prevzelo letalski promet z linijami na osvobojenih področjih Francije, Severne Afrike, Skandinavije in kasneje 1945 še Nemčije, Italije, Balkana in Grčije.

Na pobudo ZDA je istočasno že 7. decembra leta 1944 potekala Chicago Convention on International Civil Aviation. Načrt je predvideval ustanovitev Provisional International Civil Aviation Organization (PICAO) – začasne mednarodne organizacije za civilno letalstvo, ki je nastopila z delovanjem 6. junija 1945. Z ratificiranim podpisom 26. držav je 5. marca 1947 nastala stalna organizacija (ICAO) international civil air transport organisation, ki je istega leta začela delovati pod okriljem OZN.

Ustanovni dokument (PICAO) v Čikagu iz 1944 je med 54 sodelujočimi podpisalo 52 držav med njimi tudi Poljska in Češkoslovaška, podpisa pa nista prispevali Venezuela in Jugoslavija. Leta 1946 je Sovjetska zveza povedla propagando za izstop oziroma nesodelovanje v organizaciji. PICAO je bil za vzhodni blok nič drugega kot poskus kapitalistične ekspanzije in prevlade s pomočjo civilnega zračnega prometa.

Jugoslovanski civilni letalski promet

Leta 1946 Jugoslavija ni imela civilnega letalstva in je za transport pošte, tovora in diplomacije skrbelo v glavnem britansko ali sovjetsko letalstvo. Čeprav je po 2. sv. v. še vedno obstajal letalski prevoznik Aeroput, je moral zaradi zakona o ukinitvi družb prenehati z delovanjem. Leta 1948 ga je nadomestil (JAT) Jugoslovenski aero transport. Jugoslovansko vojaško transportno letalstvo so sestavljala v glavnem letala dobljena kot pomoč zaveznikov C- 47, DC – 3 ali Ju – 52 kot vojni plen oziroma reparacije Nemčije. Opremo in kadre za nadzor zračnega transportnega prometa so v glavnem zagotavljali zahodni zavezniki.

Leta 1946 so ameriška transportna letala, ki so preletavala Alpe, po večini pripadala zračnim transportnim silam armade ZDA. Poleti letal so bili del začasne ureditve evropskega zračnega prometa, ki so ga vzpostavile vojaške službe zračnega transporta. Letela so na progah med avstrijskimi in italijanskimi mesti in prevažala v glavnem pošto, opremo za potrebe logistične mreže začasne oblasti zaveznikov na zasedenih ozemljih in predstavnike diplomatskih misij. Najbolj zasedene so bile proge med avstrijskimi in italijanskimi mesti, v katerih so delovali različni zavezniški centri za upravo nad področji, ki so jih zasedli. Proge Celovec Trst in Videm in povezava Dunaj Trst in Rim. Zaradi pogostih slabih vremenskih razmer nad Alpami, so morala letala spreminjati predvidene smeri in višine poletov, kar v mednarodnem letalskem prometu ni nenavadno. V okoliščinah, ki so prevladovale leta 1946 nad Železno zaveso med Italijo in Jugoslavijo je bilo drugače.

Ameriško letalo C – 47 je nastalo s prirejanjem civilnega letala DC – 3 za potrebe vojaškega transporta. V civilni floti jugoslovanskega letalstva (JAT) na domačih linijah se jih je dalo videti na nebu do leta 1976. Na zunaj se C – 47 od DC – 3 razlikuje po vratih. Prvi ima dvokrilna vrata na levi primerna za tovor in odmetavanje padal, drugi pa ožja enokrilna na desni strani zadnjega dela trupa namenjena potnikom.

Trije incidenti

Od julija do avgusta 1946 so bila s strani jugoslovanskega vojnega letalstva nad ozemljem Jugoslavije, napadena tri letala na linijah med Italijo in Avstrijo. Eno je uspelo pobegniti jugoslovanskim lovskim letalom skozi oblake na Dunaj, drugo je moralo poškodovano zasilno pristati z enim ranjenim v bližini Kranja, tretje pa je v plamenih strmoglavilo v okolici Pokljuke i vzelo šest življenj.

Jugoslovansko vojno letalstvo

Na letališčih Polje pri Ljubljani in Lesce pri Radovljici je bila zaradi vroče italijansko jugoslovanske meje, nastanjena 3. letalska lovska divizija, ki je bila premeščena iz Mostarja. V njeni sestavi sta bila 112. in 245. letalski polk. Enota je bila opremljena s sovjetskimi lovci Jak – 3. Letala so z ljubljanskega in pomožnega radovljiškega letališča opravljala patruljne polete nad severno in zahodno slovenijo. Običajno so lovci leteli v paru, kar je bil vpliv britanske vojaške doktrine na jugoslovansko letalstvo. Letenje v formacijah trojk, ki ga je bilo tudi videti v jugoslovanskem letalstvu, je bil vpliv sovjetske organizacije letalstva.

9. avgust 1946

Uradna izjava kaže, da je ameriško transportno letalo C – 47A, ki ga je vodil capt. William Crombie letelo na redni liniji EATS (Europian Air Transport Services) iz Celovca proti Vidmu. Zaradi slabega vremena in oblačnosti se je vzpelo na 5 000 m in zavzelo po načrtu predvideno smer po kompasu. Po 15 minutah poleta po instrumentih je pilot usmeril letalo proti jugu, kar bi ga moralo pripeljati nad Videm s severne strani. Ko je letalo zapustilo oblake, se je orientiral in razbral, da leti v smeri jug, vendar nekaj deset kilometrov vzhodno od predvidene smeri in se nahaja nad Jugoslavijo.

V času krožnega poleta v cilju orientacije, so se približali trije jugoslovanski lovci. V začetku je bila ameriška posadka celo prepričana, da gre za britanska letala (Jak – 3 je v resnici nekoliko podoben letalu Spitfire in od daleč so si lahko podobne tudi oznake – modro očrtani krog z belo notranjostjo in rdečo piko oziroma pri jugoslovanski oznaki zvezdo v sredini). Zmotno so pomislili celo, da se vendarle že nahajajo na italijanski strani. Nato je eden od jugoslovanskih lovcev, ki so krožili okoli transportnega letala, pomahal s krili, s čemer naj bi dajal znak da mora transportno letalo pristati. Kot je kasneje povedal pilot ameriškega letala, je v britanskem in ameriškem letalstvu to znak za pridružitev ali formiranje skupine in takoj ni mogel razumeti za kaj gre.

Jak 3 jugoslovanskega vojnega letalstva v letalskem muzeju v Beogradu. Sovjeti so letalo kot vojaško pomoč namenili Poljski, Franciji in Jugoslaviji. Jugoslovansko letalstvo je sovjetska letala, ki so po vojni hitro postajala zastarela, kmalu nadomestilo z ameriškimi P – 47 Thuderbolt in reaktivnimi T – 33 Shootingstar in F – 80 Thunderyet.

Jugoslovanski lovci so nato še nekajkrat nakazali napadalni manever, nato pa je eden od njih sprožil rafal. Na krovu je bilo poleg obeh pilotov še pet članov ameriškega vojnega osebja, dva madžarska civilna uslužbenca in turški častnik. Slednji je pri napadu dobil rano na roki. Med tem se je Crombie spustil na 2 000 m, bil pri tem spet napaden. Tokrat je bilo letalo zadeto v motor.

Zaradi zadetega nedelujočega motorja je uvidel, da ne more doseči nobenega bližnjega letališča. Odločil se je zasilno pristati na najbližjem primernem mestu. Močno poškodovanemu letalu z enim delujočim motorjem, se je uspelo zasilno spustiti na polje v bližini Kranja. Kljub težko poškodovanemu letalu, ki je moralo pristati z uvlečenimi kolesi “na trebuh”, so posadka in potniki na krovu odnesli brez dodatnih poškodb. Oblasti so nato posadko zajele in zastražile letalo. Prizor so s tal menda spremljali nemški vojni ujetniki na delu v bližini, ki so bili prepričani, da se je med ZDA in Jugoslavijo oziroma SZ začela vojna.

Diplomacija od 10. do 19. avgusta

Ameriška stran je sprožila preiskavo dogodka že naslednji dan. Med tem je bil Državni Sekretar ZDA že obveščen o jugoslovanski verziji dogodka. Predal mu jo je veleposlanik v Beogradu Harold Shanz, na katerega je bila naslovljena. V njej jugoslovanska stran protestira zoper kršitve zračnega prostora in zahteva njihovo takojšnje prenehanje. Po jugoslovanski strani je letalo krožilo nad Ljubljano, nato ni upoštevalo signalov jugoslovanskega letala naj takoj pristane in se kasneje poškodovalo pri neuspelem pristanku, ki mu je bil ukazan.

10. avgusta je pomočnik zunanjega ministra Jugoslavije Velebit predal Shantzu posebno noto. V njej Jugoslovanska stran protestira zoper nenehno kršenje zračnega prostora s strani zavezniških posebno ameriških letal. Obenem opozarjajo, da gre za občutljivo ozemlje cone B, ki ga zaseda jugoslovanska vojska. Navajajo, da je bilo med 16. julijem in 8. avgustom takih kršitev kar 172 in da so v nezakonite prelete področja vpletena tako vojaška kot civilna letala. Kršitve se pojavljajo klub jasni zahtevi Jugoslavije, ki jo je izrazil Tito aprila v parlamentu in jo je prejel zavezniški vojaški ataše v Jugoslaviji polkovnik Richard C. Partridge. V naslednjih dneh je k ameriški strani romalo še nekaj uradnih diplomatskih not, ki so obtoževala ZDA za kršitev zračnega prostora in s tem kot edinega krivca za incident.

Nato se je začel diplomatski boj za posadko. Jugoslovanska stran ni želela odkriti nič v zvezi s posadko, ameriška stran pa zahtevala takojšen stik z njimi. 10. avgusta so ZDA preko veleposlaništva v Beogradu naslovile na jugoslovansko vlado noto s petimi točkami:

  1. ZDA obžalujejo, da je prišlo do kršenja zračnega prostora Jugoslavije, čeprav morajo letala upoštevati uradna navodila, ki to prepovedujejo.
  2. Letalo C – 47 je bilo na rednem poletu med Celovcem in Vidmom, ko je zašlo v nevihtno fronto. To je bil glavni razlog zakaj je letalo letelo nižje in izven predvidene smeri. Ko je začelo zavzemati prvotno smer in višino je bilo napadeno.
  3. Zaradi nedostopnosti do zajetega pilota so navedene informacije vse s čemer za sedaj razpolaga ameriška stran.
  4. Vlada ZDA je nezadovoljna, ker ni bilo omogočeno generalnemu konzulu ZDA v Zagrebu priti v stik s posadko letala, kar pomeni da so jim kršene pravice do stikov.
  5. Vlada ZDA meni, da gre pri zadrževanju posadke za nesporazum in napako in da ni nobene potrebe, da bi primer prerasel v vprašanje kršenja osebnih pravic ali standardov mednarodnega prava.

Shantz naj bi pri Jugoslovanih izposloval še obisk posebne vojaške skupine, ki bi pregledala poškodovano letalo in pristanek posebnega letala, ki bo prevzelo preživele iz padlega transportnega letala. Poleg problemov s sestreljenim letalom so bili odnosi med Jugoslavijo in ZDA obremenjeni še s stanjem na meji med conama A in B. Američani so protestirali zaradi nenehnih vpadov in sovražnosti s strani Jugoslovanske vojske.

16. avgusta so jugoslovanske oblasti le dovolile stik zajete posadke in konzula Hohentala, ne pa tudi ogled letala. Potem ko so Američani dobili avtentično pričevanje pilota sestreljenega C – 47, so lahko zavzeli stališče, da je šlo za:

Agresijo brez opozorila na ameriško prijateljsko neoboroženo letalo in neopravičeno zajetje in zadrževanje posadke.

Vse se je še bolj zapletlo 19. avgusta, ko so iz zračnega nadzornega središča iz Trsta sporočili, da so izgubili stik z še enim transportnim letalom C – 47 nad ozemljem Jugoslavije potem, ko je še uspelo oddati sporočilo, da je napadeno. C – 47 je v plamenih treščil v gozdnato območje nad Gorjušami na nadmorski višini 1305 metrov in vseh šest ljudi na krovu je umrlo.

Nazadnje je sledil ultimat ZDA Jugoslaviji, s katerim so Američani jasno dali vedeti, da nameravajo svoj odnos z Jugoslavijo zaostriti in konflikt prenesti na mednarodno raven. Konec poletja 1946 so bili odnosi med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki na najnižji ravni, kar je bilo sploh mogoče. V ameriškem tisku so menili, da je Tito dokončno s svojo trdo pro sovjetsko držo in blejskim incidentom, porušil vse mostove proti zahodu.

Titov trik z mostom še enkrat

Jugoslavija leta 1946 je živela znotraj rašomonsko povezane trojnosti, kjer je bil vsak del posebej ključen in obenem popolnoma odvisen od ostalih dveh. Jugoslavija je morala biti previdna glede treh nevarnosti:

Načrti velikih: upravičen je bil strah države pred vmešavanjem tako zahoda kot vzhoda v notranje zadeve države. Britanci so vodili zelo vplivno politiko v Jugoslaviji že pred 2 sv v, saj je bil regent knez Pavel izobražen v Britaniji in odkrit anglofil. Britanska obveščevalna služba (SOE) Secret operation executive, naj bi bila sicer v svojem interesu, dejavno vmešana v državni udar spomladi 1941 in v vzpostavljanje logistike splošnega oboroženega upora proti Nemcem. Prav tako je Churchill bil tisti, ki je prisilil prestolonaslednika Petra II Karađorđevića k odstopu v korist komunistov. S Stalinom sta si v famoznem Percentige agreement razdelila Jugoslavijo na fifty fifty pri vplivu po vojni. Sam Stalin je imel čisto svoje načrte o izgledu povojne Evrope in o ravni samostojnosti v državah, ki jih je spreminjal v svojo tampon cono. V ZDA je obstajal močan srbski politični lobi in misije, ki so potovale tako k Titu kot k Mihailoviću v zadnjih dneh vojne, so dajale vedeti, da Američani podrobno pregledujejo zadeve.

Politična notranja stabilnost: čeprav je bila država dokončno konstituirana, pa znotraj nje še zdaleč niso ugasnili različni interesi in upanja na drugačno državo kot komunistično. Leta 1946 je še v nekaterih tlelo upanje, da bodo vsaj naslednje volitve svobodne in demokratične. Čeprav sta bila bratstvo in enotnost ena glavnih adutov revolucije, pa mednacionalna vprašanja prav tako kot pred vojno niti približno niso bila rešena. Po končani vojni so s front in ujetništva prihajali borci različnih vojska, ki so bile udeležene v vojni, taboriščniki, pred vojno prebegli intelektualci, ki so želeli dobro novi državi vendar ne pod komunizmom. Bilo je jasno, da bo notranje politično stabilnost možno doseči le s trdo roko komunistične partije. Vse ostalo bi peljalo do vmešavanja zunanjih sil po posameznih političnih skupinah znotraj Jugoslavije.

Socialna notranja stabilnost: gospodarske okoliščine v Jugoslaviji niso izključevale nepopularnega skrajnega zategovanja pasu. Jugoslavija je bila že pred vojno kot evropska država ena gospodarsko najšibkejših držav, na repu po bruto dohodku na prebivalca, z nizko stopnjo industrializacije, ekstenzivnim kmetijstvom in velikim zunanjim dolgom. Po vojni je bilo še težje, saj je bila Jugoslavija opustošena, brez mehanizacije in kadrov. Država je bila odvisna od skromne pomoči bratskih komunističnih držav in od mednarodne pomoči. Socialni nemiri, nezadovoljstvo ali kakršna koli propaganda s tem v zvezi bi lahko zelo škodovali mladi komunistični državi.

Titov gambit prvi del

Osnovni načrt Tita je bil, kar najhitreje zgraditi gospodarsko učinkovito državo, ki bo botrovala notranji politični stabilnosti. To pa se ni smelo zgoditi s kakršnim koli političnim vmešavanjem demokratičnega zahoda, ampak je bila za to potrebna trda roka KPJ (komunistična partija Jugoslavije). Istočasno pa nagel gospodarski podvig ni bil mogoč znotraj komunističnega bratstva, še posebno ne v družbi dežel, ki jih je SSSR hotela imeti v prvi vrsti za vojaški okop proti zahodu. Tito je moral najprej žrtvovati politično zvezo z zahodom in si tako za “pospravljanje” znotraj države zagotoviti proste roke in močno zaledje. Pomeni, da je hotel biti kar se da stran od demokratičnega zahoda in kar se da bližje totalitarni moči SSSR za ureditev notranje politične situacije.

Nujnost komunizma

Po drugi svetovni vojni je bila edina možnost zgraditi močno državo iz narodov na Balkanu ideja komunistične partije Jugoslavije, ki jo je vodil Tito. V skoraj vsakem drugačnem scenariju je bil projekt Jugoslavije neizvedljiv. Nekaj zaradi političnih manipulacij v zvezi z “procentualnim dogovorom” med Churchillom in Stalinom iz oktobra 1944. Nekaj zaradi Stalinovega načrta v zvezi s tamponom prijateljskih držav med zahodom in SSSR. Tudi zaradi ameriškega vpliva pri zagovarjanju srbskega političnega lobija, ki niti leta 1946 še ni opustil upanje na povratek kralja Aleksandra Karađorđevića pa čeprav le samo kot vladarja širše Srbije.

Nujnost prijateljstva s Stalinom

Za postati kredibilni igralec v svetovni politiki v novi delitvi na demokratični zahod in vzhod in učvrstitev politične identitete, je Tito potreboval močno vojaško politično zaledje. SSSR, ki je izšla iz 2. sv. v. kot druga vojaško najmočnejša država na svetu, je bila za to več kot primeren partner. Kot sestrski komunistični državi še iz kominterne sta si državi delili določeno zaupanje, združevala ju je tudi revolucionarna ideologija in dokazano odločno stališče tako v boju proti nacizmu kot kapitalizmu. Povrhu je Tito potreboval učinkovit recept vzpostavljanja notranje politične stabilnosti države. Podpora komunistične partije Jugoslavije in vzhodnega bloka je bila nepogrešljiva. Jugoslavija je bila v svojem ustroju in doktrini tesno povezana s Sovjetsko Zvezo in ta je bila v svoji avtoriteti zelo učinkovit zaveznik v boju proti zahodnim političnim interesom in pritiskom.

Titov gambit drugi del

V drugem delu gambita, ko je moral poskrbeti za hiter gospodarski razvoj, pa je moral Tito žrtvovati komunistično zavezništvo, ki se je gradilo izza trde meje z zahodom. Preko mostu proti zahodu, ki ga je Tito porušil leta 1946, je zato Tito naglo že leta 1948 začel graditi pomožnega nazaj na zahod. Najprej je žrtvoval grško komunistično revolucijo, ko ji je odrekel pomoč, ki je bila zanjo ključna. Tako je ugodil zahodnim političnim interesom v enemu ključnih evropskih konfliktov v Grčiji. V nadaljevanju je nato žrtvoval še povezavo s komunistično organizacijo “Informbiro” s Stalinom in z vzhodnim bregom. V času dogodkov iz blejskega incidenta avgusta leta 1946 je bil Tito v svojem gambitu na pol poti in takrat ni smelo biti nobenega dvoma na katero ideološko politično stran Jugoslavija pripada. Žal ameriška posadka iz sestreljenega C – 47 ni bila edina žrtev tega Titovega gambita, s katerim je v prvem delu dokazoval, da je Jugoslavija trdno na poti proti politični podobi sovjetskega bloka.

Blejski incident je bil neizogiben

Slovenija je bila leta 1946 gotovo v središču evropskega političnega dogajanja. Začelo se je že leto prej, ko so se na ozemlju Slovenije predajale nemške enote in ko je jugoslovanska vojska osvobodila Trst. Tržaška kriza je bil eden najbolj vročih mejnih sporov, ki je vpletal zahodni in vzhodni blok oziroma njuni ideologiji. Istočasno je potekala končna faza komunistične revolucije v Jugoslaviji in postavljanje temeljev novi državi.

Vzpostavljanje italijansko jugoslovanske meje, napeto mednarodno politično stanje, prisotnost vojaških enot na področju, nastajajoča med blokovska trenja in veliki vložki odvisni od uresničevanja sporazumov med zavezniki in SZ, so ustvarili zelo napete okoliščine. Ker so bili incidenti v obliki obstreljevana med zavezniškimi in partizanskimi enotami z žrtvami na obeh straneh skoraj redni, je bilo podobne incidente pričakovati tudi v zračnem prometu. Posebno še, ker pravega mednarodnega civilnega letalskega prometa še ni bilo in je prevoze vršilo ameriško vojaško transportno letalstvo pod pokroviteljstvom začasnih zavezniških vojaških oblati.

Slednje so bile politiki na vzhodu in Jugoslaviji videne predvsem kot ideološki sovražnik in potencialni nasprotnik. Je bilo sestreljeno letalo vojaško,? Bi lahko izvajalo dejavnost vohunjenja in je padlo pod streli obrambnih letalskih sil suverene države? Ali je letalo letelo na linijah, ki so že delno predstavljale kasnejši civilni letalski promet z mednarodnimi pravili,? Sestrelila so ga vojaška letala brezobzirnega totalitarnega režima? V luči Titove politične igre, pri kateri je prav tako šlo za velik vložek – samostojno Jugoslavijo, je videti žrtve iz ameriškega letala skoraj kot neizogibne.

Posmrtne ostanke šestih ponesrečenih v incidentu 19. avgusta 1946 so pokopali v skupen grob zraven pokopališča na Koprivniku. Na zahtevo ameriškega veleposlanika Pattersona so jih zatem na Morganovi liniji z vsemi častmi predali ameriškim oblastem, ki so jih 25. septembra pokopale na vojaškem pokopališču v Arlingtonu.

Richard H. Claeys, Matthew Comko, Blen H. Frestone, Chester J. Lower in Harold F. Schreiber. Ene do prvih žrtev, ki jih je vzela hladna vojna, so padle v Sloveniji leta 1946. Kljub izkazovanju izrazitega proti zahodnega razpoloženja, pa je bila že v tem času in sploh le nekaj let kasneje, Jugoslavija deležna velike in ključne gospodarske pomoči zahoda in posebej ZDA. Odnosi med Jugoslavijo in ZDA so od konca 2. sv. v. do leta 1950 doživeli največji politični salto tistega časa. Ko je Tito prvič obiskal ZDA oktobra 1963, je Jugoslavija v očeh politike ZDA veljala za “klin”, s katerim je želela ameriška politika z gospodarskim in kulturnim sodelovanjem širiti svoj vpliv na vzhod. “Wedge strategy” opisuje Alena N Eskridge-Kosmach, v knjigi Yugoslavia and US Foreign Policy in the 1960–1970s of the 20th Century.

Panični strah pred zahodno propagando in zahodnim novinarstvom

Trda roka partije, centralno odločanje, evforija komunistične revolucije in proti kapitalistična ideologija, so bila nujno potrebna orodja za izgrajevanje nove Jugoslavije. Za zahodno demokracijo in v očeh poročevalcev pa so bili vse to le deli totalitarnega režima. Zahodno javno mnenje, politika demokratičnih zahodnih držav ni šla na roko Jugoslovanski poti leta 1946. V ozadju so potekale mnoge igre v katere so bili vpleteni skoraj vsi politični dejavniki tistega časa. Zahod si je želel vpliva demokracije na Balkanu, vzhod si je želel na Balkanu bratske zanesljive komunistične režime. V Jugoslaviji je bilo potrebno med seboj združiti različne narodnostne identitete in še nacionalne manjšine. Velik kotel z zelo različnimi sestavinami in veliko kuharjev okoli njega z zelo različnimi recepti! Vsaka dodana začimba pa lahko še kako nagne okus na to ali ono stran.

V tistem obdobju je bila velika pozornost jugoslovanske obveščevalne službe namenjena tujemu vmešavanju in različnim možnim uporabam tiskane ali radio propagande, nadzoru iz zraka in obiskom ali vtihotapljanju oseb, ki so se izkazovale za novinarje ali poročevalce. Vse kar se je dogajalo v Jugoslaviji po 2. sv. v., se je moralo zgoditi, da je na koncu postala to kar je. Vse kar se je dogajalo pa istočasno ni moglo v nobenem primeru prenesti standardov zahodne demokracije. Iz tega verjetno izhaja osnovni strah takratne partijske jugoslovanske oblasti pred zahodom.

Ameriška stran se je izgovarjala na mednarodno pravo uporabe zračnega prostora, na civilno naravo poletov in vremenske razmere, jugoslovanska pa na svojo pravico po zaščiti oziroma suverenosti zračnega prostora. Oboji so imeli na nek način prav. Letalski promet na področju, ki sta si ga po vojni s sporazumi delila bloka, ni bil organiziran po mednarodnih standardih. Kar je bilo nemogoče, saj je vsak pazil na vsakega in sumi so bili upravičeni.

Ameriška letala so pri preletih jugoslovanskega ozemlja letela zelo “čudno”. Daleč od predvidenih smeri, na majhnih višinah zaradi “izgubljene orientacije” ali “slabega vremena nad Alpami” in s posadkami in opremo, ki jo na vzhodu in v Jugoslaviji niso mogli nadzirati. Na drugi strani je bilo skoraj vse, kar je počela jugoslovanska oblast lahko sporno v očeh zahodne demokracije. Jugoslaviji je bila že očitana izraba pomoči UNRRA za vojsko in politične namene, država je bila polna vojnih ujetnikov, dogajale so se množične usmrtitve nasprotnikov režima in vse to bi objavljeno v zahodni javnosti lahko povzročilo sila neugodne zaplete pri izgrajevanju države.

Zavezniška letala so res lahko slikala, prisluškovala, merila radio signale, čeprav v sestreljenih letalih ni bilo najdeno nobene take opreme, vsaj uradno ne. Za vohunjenje iz zraka bi lahko zahodni zavezniki uporabljali svoja posebna letala in opremo, ki je bila za take naloge za tisti čas vrhunsko razvita. Lahko pa bi letala kot so bila C – 47 pod krinko rednih linij pomagala odmetavati propagandni material, lahko tudi aktiviste in poročevalce, ki bi znali zanetiti jedra upora proti komunizmu v delu prebivalstva, ki mu ni bila naklonjena. Taki posamezniki bi lahko na zahod transportirati obtožujoči dokazni material ali celo prič nečistih poslov, kot je bil obračun komunistov z ujetniki domobranci. Seveda bi vsak tak poskus sprožil mednarodni incident in nepredvidljive posledice na evropski politični sceni. To je bilo na zahodu znano in zato se ne da reči, da bi se vohunskih dejavnosti lotevali kar povprek. Jugoslavija se je prav tako gotovo zavedala delikatnosti situacije, vendar šla s streljanjem na “sumljiva” neoborožena letala na sam rob.

Videti je, da Jugoslavija ni končala svojega boja za končno samostojnost leta 1945 in so nedolžne žrtve morale padati še nekaj let po vojni. Sestrelitve ameriških transportnih letal tudi Jugoslaviji sami niso mogle doprinesti prav na nobenemu področju in videti je, da je bila reakcija jugoslovanskega vojnega letalstva skoraj histerična. Razen v luči takrat potekajočega prvega dela Titovega gambita, ko bi ravno tak postopek nedvomno dal vedeti, da gre Jugoslavija trdno in ne ozirajoč se naproti komunizmu na vzhodu in da ji tam tudi zaupajo.

Ne gre pozabiti, da dvomljivi Stalin ni podpiral Tita ne v tržaški krizi ne pri pomoči grškim komunistom v državljanski vojni. Imel je svoje lastne načrte in dogovore z zahodom in pri tem mu načrti Jugoslavije o lastni samostojnosti gotovo niso pomenili veliko. Po letu 1948 se je začelo plodno obdobje sodelovanja Jugoslavije z zahodom in ZDA. Jugoslavija je bila edina država, ki je v 1950-ih imela v svoji oborožitvi tako sovjetsko kot ameriško moderno orožje.