Let 752 Ukrajinskega Boeinga

Primer ukrajinskega potniškega letala sestreljenega 8. januarja 2020 s strani iranske protiletalske obrambe ni osamljen primer takšnih nesreč. Tudi obnašanje vpletenih strani je v vseh primerih podobno. Kar nekaj primerov je, ki do danes niso bili pojasnjeni, kar nekaj je takih, ki niso doživeli nikakršnega epiloga razen medsebojnega obtoževanja vpletenih in kar nekaj jih je, ki so jih zagrešile armade “velikih” sil. Običajno žrtve same na koncu niti niso v središču pozornosti svetovne javnosti, ampak so to ostale zadeve kot iskanje krivcev, prelaganje odgovornosti in zarote. Te se pojavijo tudi, ko v realnosti nimajo nobene podlage, niso pa vedno iz trte izvite.

Recept za nesrečo

Na eni strani pregrete glave z modernim orožjem, s katerim ne znajo upravljati, v položaju ki ga logistično ne obvladujejo, v pomanjkanju vojaškega znanja in bojnih izkušenj, kar v kritičnih situacijah povzroči laično in panično reakcijo in na drugi strani lahkotno rutinirano potekanje letalskega potniškega prometa, v pričakovanih običajnih okoliščinah, s posadkami in službami, ki niso dovolj pripavljene na krizne situacije.

Recept za incident kot je bil zadnji v Iranu, je vedno zapleten splet okoliščin. V zgodovini sestrelitev potniških letal imajo primeri skupen imenovalec.

Take nevarne okoliščine nastajajo na področjih, kjer prihaja do različnih mednacionalnih ali notranjih konfliktov, ki uhajajo iz rok običajni dnevni politiki in občasno preraščajo v vojaške spopade. Ali pa take okoliščine nastajajo na področjih, za katere so značilni napeti mednacionalni odnosi, ki jih podpirajo velike sile in pretijo prerasti v konflikte s pomembnimi strateškimi posledicami. Tàke situacije spremljajo kopičenje orožja, aktiviranje vojaštva in vzpostavljanje vojaških položajev.

V zaostrenih konfliktih oborožene sile na položaje pripeljejo najmodernejša orožja s katerimi razpolagajo. Želijo imeti, na eni strani kar se da večjo prednost pred nasprotnikom ali v nasprotnem primeru, kar se da zmanjšati tehnično podrejenost. Enako je z vojaštvom oziroma kadri. V resnih konfliktih nasprotne strani poleg profesionalnega kadra vpokličejo rezerve ali kar oborožijo prebivalstvo.

V posameznih primerih – ali kar običajno – oborožitev, ki presega sposobnost zbranega vojaštva. Sploh v primerih, ko gre za države, ki nimajo sredstev za usposabljanje, vadbo in vzdrževanje profesionalnih vojaških sil.

Tako zbrano vojaštvo se nato znajde na položajih, ki so del širšega strateškega konflikta oziroma bojišča, ki pa ga logistično oziroma poveljniško ne obvladuje.

Na koncu olje na ogenj doda napetost, ki jo ustvarjajo nastale kritične situacije.

Okoliščine kot skupni imenovalec

Videti je, da podobnim nesrečam botrujejo podobne okoliščine. Obstaja nekaj značilnosti, oziroma potekov dogodkov, ki so incidentom skupni. Vojaško odpiranje ognja na potniška letala se zgodi v značilnih primerih, ko med vojaškimi položaji in potniškim letalom iz različnih razlogov ni vzpostavljena učinkovita komunikacija. Pomanjkanje te nato privede do spleta okoliščin, ki vodijo v tragedijo.

Skupni imenovalec letalskih nesreč v katere je vpletena vojska

Večina oziroma skoraj vse nesreče v prvi vrsti temeljijo na napakah pri komunikaciji. Nevzpostavljena, prekinjena, nerazumljiva ali napačno tolmačena komunikacija je razlog, ki v nadaljevanju povzroči nastanek krizne situacije in s tem pogojev za nesrečo.

Pri tem govorimo o več smereh komunikacije:

  • Komunikacija v smeri vojska – civilno letalstvo
  • Komunikacija znotraj vojaškega sistema
  • Komunikacija znotraj sistema civilnega letalstva

Napake v komunikaciji med vojsko in civilnim letalstvom najpogosteje izhajajo iz velike razlike v vrsti komunikacijske opreme in razlike v komunikacijskih protokolih.

Na to se nadovezujejo napake v komunikaciji znotraj vojske, ki izhajajo iz slabe ali zastarele opreme, slabe izurjenosti posadk za delo s komunikacijsko opremo in zaradi pritiska na vojaške posadke v krizni situaciji, ki ji te niso kos.

Take napake vplivajo na komuniciranje v sistemu poveljevanja, napačno rokovanje s sistemom orožja in napačno vodenje komunikacijskega postopka med vojaškimi položaji in civilnim letalstvom.

Enako in na podoben način se pojavljajo tudi napake znotraj komunikacijskega sistema v civilnem letalstvu. Posadke so redko dobro pripravljene na nepredvidljive in neznane kritične situacije. Različne raziskave in analize po nesrečah dveh Boeingov 737 Max 8 so namreč pokazale, da podobne nesreče piloti lahko preprečijo, vendar morajo za to imeti več znanja pri ročnem upravljanju z letalom brez avtomatike.

So tudi primeri, ko vojska odpre ogenj na potniško letalo namenoma. Zaradi različnih razlogov je namreč potniško letalo, lahko ocenjeno kot vojaška grožnja. To so primeri, ko:

  • potniško letalo leti nad občutljivo ali celo za prelete prepovedano področje z nameščeno občutljivo vojaško komunikacijsko ali radarsko opremo ali nad področji aktivnih bojišč.
  • obveščevalni podatki potrjujejo potniško letalo kot grožnjo zaradi: zaznane delujoče naprave za analizo radarskih signalov na krovu, zaradi pomembnih oseb med potniki, zaradi izredno pomembnih podatkov na prenosnih medijih, ki jih prevaža letalo.

Če se poglobimo v določene primere iz zgodovine letalskih nesreč v katere so vpletene različne vojske, lahko izluščimo nekaj skupnih značilnosti. Ena od značilnosti je pomanjkanje epiloga. Le redki primeri so, ki so dobili končni sklep ali poročilo. Večina primerov ostaja odprtih še danes. To pa neizogibno pomeni, da so ozadja takih nesreč, vedno večja, kot so vpleteni pripravljeni javno priznati.

Primerjava poleta 655 in 752

Incident z ukrajinskim letalom se v javnosti veliko primerja s primerom poleta Iran Air Flight 655 iz leta 1988, ko je ameriški rušilec sestrelil iransko potniško letalo nad Hormoško ožino. Na obeh poletih sta letali vzleteli z iranskih letališč, v obeh je bila večina potnikov Irancev, obe letali sta bili žrtvi vojaške protiletalske obrambe, obe vladi sta v začetku lagali.

V marsikaterih primerih spletu okoliščin torej niso kos niti profesionalne vojske. Tako kaže primer ameriškega rušilca USS Vincennes pri sestrelitvi iranskega Airbusa A300 na letu 655 z 290 potniki in člani posadke na krovu nad Perzijskim zalivom Leta 1988.

Okoliščine na poletu 655 leta 1988

Med Irakom in Iranom je potekala brezkompromisna vojna že od 22. septembra 1980, ameriška vojaška mornarica pa je zagotavljala tankerjem varnost plovbe. Istočasno so bile ameriške vojaške ladje napadane z obeh vojskujočih se strani.

Posledice napada na rušilec USS Stark maja 1987 v Perzijskem zalivu. Napad je izvršil iraški lovec francoske izdelave Dassault Mirage F1. Kapitan je s protiukrepi odlašal in pustil letalo 35 km blizu ladje. Napadalec je izkoristil idealno priložnost za izstrelitev dveh raket Exocet. Nazadnje je na ladji zatajil še radar ESM, ki izstrelkov ni zaznal. Umrlo je 21 mornarjev.

USS Vincennes je bil v trenutku preleta iranskega potniškega letala zapleten v boj z iranskimi hitrimi čolni, ki so napadali pakistansko tovorno ladjo. Ameriški rušilec je bil v tistem trenutku logistično osamljen in ni imel podpore lastnega letalstva. Protiletalska raketa z njegovega krova je bila izstreljena v krizni situaciji in je bila posledica popolnoma napačne ocene kapitana ladje Willa C. Rogersa tretjega. Ladja je bila v tistem času najsodobneje opremljena, posadka dobro izurjena in kapitan nikakor ni bil zelenec.

Poleg preiskave so se zvrstile tudi različne teorije zarote, ki so nihale med manj in bolj možnimi. Ena govori o ameriškem rušilcu, ki se je pritihotapil v iranske vode in hotel inscenirati napad iranske opozicije na potniško letalo kot protest proti vojni in režimu klerikov. Na krovu sestreljenega letala je bila večina potnikov Irancev. Tako bi Američani pomagali Iranskemu vodstvu, da obračuna z opozicijo in s propagando doma poveča voljo za vojno. Na veliko se je namreč že govorilo o premirju, saj se Iranska vojska ni izkazala in v vojni izgubila ogromno ljudi in sredstev.

Povezani dogodki?

Samo dobra dva tedna po incidentu z letalom na letu 655, so v Iranu oblasti pričele z največjo proti opozicijsko čistko. V pet mesečni akciji je bilo umorjenih najmanj 4000 političnih zapornikov, nekateri podatki omenjajo celo število 30 000. V glavnem je šlo za pripadnike levih političnih smeri, ki so zagovarjali sekularnost in bili proti vojni z Irakom.

Devet mesecev po incidentu na letu 655 je v San Diegu eksplodirala doma narejena bomba ob avtomobilu, ki se je ustavil ob semaforju. Voznica je bila Sharon Lee Rogers soproga kapitana ameriškega rušilca vpletenega v incident, ki je napad preživela. Čeprav so v FBI zavrnili povezanost napada z incidentom v katerem je sodeloval soprog napadene, pa je kar nekaj drugačnih mnenj. Nekatere raziskave kažejo na vpletenost nedavno ubitega poveljnika nacionalne garde Sulimanija v pripravo atentata.

Če k temu dodamo še nekaj končnih dejstev, ki jih je dala preiskava, se primer zaplete:

  • Potniško letalo je vzletelo z letališča, ki sta ga uporabljala in potniški in vojaški promet.
  • Kapitan Rogers je namenoma, kljub opozorilom, kršil ukaze nadrejenega in zaplul v iranske teritorialne vode.
  • Na sosednji ladji, rušilcu USS Sides, ki je sodeloval v potekajoči akciji proti iranskim hitrim čolnom skupaj z USS Viceness, je posadka istočasno z gotovostjo potrdila, da gre za prelet potniškega in ne vojaškega letala.
  • Na USS Vinceness so o letu 655 navedli napačne podatke: letalo ni bilo izven svoje poti, ni se spuščalo proti ladji ampak dvigovalo po začrtani poti in letelo je z veliko manjšo hitrostjo kot je navedla posadka.
  • Na USS Vinceness so vedeli, da s potniškim letalom ne bo mogoče dobiti zvezo, saj v tej fazi leta posadka potniškega letala komunicira z letališkimi kontrolami in ne na mednarodnih frekvencah za klice v sili.

Dogodek iz leta 1988 navajam kot tipičen primer, ki so mu podobne vse sestrelitve potniških letal s strani vojska, tudi zadnja v primeru sestreljenega ukrajinskega letala. Vedno gre za zelo zapletene okoliščine, vedno so te tolmačene dvoumno, vedno je ozadje tudi po končanih preiskavah zelo megleno, vedno manjka podatkov in vedno je možnih vsaj nekaj različnih sklepov na osnovi istih dejstev.

Kapitan ameriškega rušilca, ki je letalo sestrelil, je bil na koncu svoje kariere odlikovan z redom “Merit” za posebne zasluge, primer poleta 655 pa nikoli ni dobil epiloga, ki bi ga bili vsi pripravljeni sprejeti.

Podobni primeri

Kar nekaj primerov je v zgodovini potniškega letalstva, ko so bili prsti na sprožilcih zaradi navedenih razlogov prehitri. Enega takih sem opisal v članku Blejski incident in Titov gambit.

V zvezi z nekdanjo Jugoslavijo je še vedno nepojasnjena usoda jugoslovanskega letala DC – 9 JAT Airways let 367 iz 26. januarja 1972. Kot razlog za tragedijo v kateri je umrlo 27 potnikov in članov posadke, se še danes poleg napada hrvaške emigracije z bombo, navaja nenamerna sestrelitev s strani položajev češkoslovaške protiletalske obrambe ali njihovega vojnega letalstva, ki je ocenilo, da potniški DC – 9 izvaja obveščevalno dejavnost.

17. julija 2014 so ruski separatisti s sodobnim ruskim protiletalskim raketnim sistemom BUK sestrelili Malaysia Airlines Flight MH17 nad Ukrajino. Kljub dokončani preiskavi mednarodne komisije, o krivdi še vedno obstajajo različne razlage.

4. oktobra 2001 je rusko letalo Tu-154M Siberia Airlines Flight 1812 v bližini Črnega morja na poti iz Tel Aviva v Novosibirsk, prestregla raketa. Med 78 žrtvami na krovu je bila večina Izraelcev. Prehitri prsti naj bi bili ukrajinski.

1. septembra 1983 je ruski lovec Suhoj Su – 15 nad otokom Sahalin streljal na korejski Boeing 747 Korean Air Lines Flight 007 in ga poškodoval, tako da je letalo strmoglavilo. Umrlo je 269 ljudi na krovu. Podrobna preiskava je opisana v eni od epizod filmske serije Mayday: Air Emergency.

Tragična zgodba poleta Korean Air Lines flight 007, je bila deležna velike medijske pozornosti. To je bil čas Reaganovega programa “Vojna zvezd”, ki je skokovito vpeljeval najmodernejše tehnologije v razvoj vojaške opreme in imel za cilj gospodarsko izčrpavanje SZ. Obenem je bil to čas intenzivnega medsebojnega vohunjenja. Napetost med blokoma je bila velika, otok Sahalin pa je bil mejno področje. O izredni situaciji obdobja pričajo posamezni dogodki, ki so se le izšli srečno. Septembra 1983 je bil v obrambnem poveljstvu SZ sprožen alarm, ker naj bi nadzorne naprave zaznale izstrelitev ameriških medcelinskih raket. Na srečo Sovjete ni zagrabila panika.

28. aprila 1980 je po zadetku rakete zrak – zrak izstreljene iz neznanega vojaškega letala, padlo letalo DC – 9 italijanske družbe Itavia na letu 870. Dogodek se je odvil nad Tirenskim morjem blizu otočka Ustica. Primer je dobil naziv the Ustica affair in do danes ni rešen. Leta 1991 je Marco Risi na temo posnel film z naslovom Il muro di gomma (Gumijasti zid). Primeru je posvečena tudi ena od zgodb popularne serije Air disasters.

3. septembra 1978 in 12. februarja 1979 sta pod streli raket padli letali Air Rhodesia Flight 825 in Air Rhodesia Flight 827. Letali Vickers Viscount sta le nekaj minut po vzletu iz Karibe proti prestolnici Salisburiju prestregli raketi iz Sovjetskega sistema Strela, ki se izstreljuje z rame. Uporabili so ju borci narodne revolucionarne gverile Zimbabveja Zimbabwe People’s Revolutionary Army. V napadih je bilo ubitih 48 oziroma 59 potnikov in članov posadk. V Rodeziji je takrat potekala “vojna za osvoboditev Zimbabveja” Rhodesian Bush War.

9K32 Strela-2, NATO oznaka SAM-7, je osebno protiletalsko orožje iz nekdanje SZ, namenjeno za boj proti nizko letečim in počasnejšim letalom in helikopterjem. Celoten sistem je težak le 15 kg, izstrelek pa nekaj več kot 9 kg, z vsega 370 g eksploziva, dovolj za spraviti na tla potniško letalo, ki zapušča letališče. Primer poleta Air Rhodesia Flight 825 je še toliko bolj tragičen zaradi pomora preživelih po zasilnem pristanku.

Aprila 1978 je ruski lovec streljal na korejsko potniško letalo Korean Air Lines Boeing 707 na letu 902, ki je z dvema smrtno ranjenima potnikoma le zasilno pristalo v Sibiriji.

21. februarja 1973 je bil Boeing 727-200 družbe Libyan Arab Airlines na letu LN 114 tarča izraelskega lovca nad sinajsko puščavo. Zasilni pristanek poškodovanega letala, ki ga je izvedla posadka, je bil skrajno težaven in se je končal z eksplozijo letala. 5 srečnežev od 113 potnikov in članov posadke je incident preživelo.

27. julija 1955 je polet LY-402 letala Lockheed Constellation izraelske družbe El Al iz Londona v Tel Aviv, končal v bližini vasi Petrič na bolgarsko-grški meji. Za kršenje zračnega prostora sta ga kaznovala dva MiG – 15 bolgarskega vojnega letalstva.

23. julija 1954 so kitajski lovci sestrelili britansko letalo C-54 Skymaster z oznako VR-HEU družbe Cathay Pacific Airways iz Hong Konga. Na poti iz Bangoka v Hong Kong so ga prestregla vojaška letala Kitajske ljudske armade zaradi kršenja zračnega prostora. Deset članov posadke in potnikov je umrlo, devet pa se jih je rešilo na splav po zasilnem pristanku na morju.

24. avgusta 1938 je The Kweilin Incident postal prvi primer v zgodovini, ko so vojaška letala napadla potniško letalo. Žrtev japonskih vojaških letal je bil DC – 2 kitajske družbe CNAC China National Aviation Corporation. Po napadu je letalo zasilno pristalo na Srebrni reki, ki se končuje z rečnim estuarijem ob katerem leži Hong Kong. Poleg kapitana letala sta nazadnje preživela le dva potnika. Večina potnikov je bila žrtev strelov, ko so japonski lovci napadli plavajoče letalo, potem ko je pilotu uspelo zasilno pristati na reki.

Kwellin incident je dobil ime po kitajskem poimenovanju letala Douglas DC-2 z imenom mesta Guilin na reki LI. Novica o napadu na potniško letalo je izšla na prvih straneh največjih časopisov. Leta 1938 sta bili Japonska in Republika Kitajska v vojni in cilj napada japonskih letal je bil sin kitajskega predsednika Sun Fo, ki pa ga na letalu ni bilo.

Kaj pa, če potniška letala res niso čisto nedolžna?

Potrebno je omeniti še dejstvo, da je res možno z malo dela, potniško letalo spremeniti v obveščevalno, npr. z napravo na krovu za indikacijo in analizo radarskih signalov. Najenostavnejšo različico take napravo si privoščijo nekateri vozniki, ki z njo zaznavajo delovanje policijskega radarja za merjenje hitrosti, veliko bolj zahtevne pa znajo narediti marsikatere civilne firme, sploh pa vojska.

Je bil korejski Boeing 747 Korean Air Lines Flight 007 1. septembra 1983 nad Sahalinom res zaradi navigacijske okvare? Ali je letalo z majhno napravico nekje v prtljažnem prostoru ali naročju kakega potnika zapisovalo signale ruskih obrambnih radarjev na občutljivem obmejnem področju? Je morda novica o obveščevalni misiji letala prišla iz “zanesljivih” virov, ki so se kasneje izkazali za napačne in je tako sestrelitev postala nameščena zanka, ki jo je nekdo potreboval za diskreditiranje ruske vojske? Podrobno je primer preučil Alexander Dallin profesor za mednarodne odnose in politični zgodovinar v knjigi Black Box: KAL 007 and the Superpowers.

Predvideni in resnični polet korejskega potniškega letala. Primer do danes ni raziskan, je pa tema mnogih knjig. Že nekaj najbolj nenavadnih dejstev, ki so sicer znana javnosti, zgodbo pelje stran od golega spleta okoliščin kot razloga za nesrečo. Rusi so črne skrinjice predali mednarodni komisiji šele leta 1993. Teorija rakov se sprašuje zakaj nikoli ni bilo najdenih trupel in ostankov prtljage na mestu padca letala, vse naj bi pojedli veliki raki. Pot letala sta aktivno spremljala tako misija Spaceshutle kot ameriški obveščevalni satelit. V zraku v bližini naj bi bil istočasno ameriški C 130M, korejsko potniško letalo naj ne bi bilo sestreljeno na navedeni poziciji, itd.

Ukraine International Airlines Flight 752

Ista vprašanja se pojavljajo v primeru ukrajinskega letala na letu 752 in podobno niso popolnoma iz trte izvita.

Poveljnik iranske protizračne obrambe je že našel krivca. Častnika na enem od protizračnih raketnih položajev, ki je “deloval na svojo roko”. Da to ne pomeni nič je jasno. Morda je “deloval na svojo roko”, ker je izpolnjeval stroge ukaze “najprej streljaj in nato sprašuj”. To pa zato, ker je v iranski vojski vladala panika, zaradi možnega ameriškega povračilnega ukrepa za iranske napade na postojanke v Iraku nekaj ur prej. Je morda “deloval na svojo roko”, ker je bil zaveden z napačnimi podatki, ki pa niso prihajali na njegov protiletalski položaj iz glavne komande ampak od drugod?

Raketni sistem Tor, po NATO oznaki SA-15, so razvili pri Ruski družbi Antei med leti 1970 in 1980. Namenjen je prestrezanju manevrirnih raket in letal do 10 km višine. Izstrelek 9M330 je dolg 3,5 m, težak okoli 170 kg s 15 kg eksploziva. Leti s hitrostjo čez 3000 km/h in ima koristni domet 12 km. Iranska vojska je 29 sistemov Tor – M1 kupila od Rusov v letih od 2005 do 2007 za 700 milijonov dolarjev.

Razlog, ki ga Iranci navajajo za pomoto je tudi “tehnična ali človeška napaka”, kar bi bilo v takih primerih prikladno opravičilo.

Komu bi šla v tem primeru sestrelitev v prid? Gotovo tistim, ki so pričakovali ali celo čakali na ugoden trenutek za nezadovoljstvo množic, proteste in upor proti sedanji iranski oblasti.

Pretirana hvala vojske in prenizka zanesljivost komunikacij

Primer se v teh dilemah ujema z ostalimi primeri vojaškega streljanja na civilna potniška letala. Vse to lahko dokazuje dvoje v zvezi s tem in podobnimi primeri.

Da je propaganda v zvezi s sposobnostjo vojskà in sofisticiranostjo vojaške opreme oziroma orožja preveč učinkovita in uspešno zavaja. Torej večina vojska ni tako vrhunsko opremljena, pripravljena in izurjena kot navajajo propagande. Prav tako tehnologija še zdaleč nima oglaševanih zmogljivosti. Čas YouTuba, Tweeterja, Facebooka in podobnega “novinarstva” lahko še tako neumnost učinkovito spremeni v “dejstvo”, ki ga je “nujno” potrebno vedeti.

Zadnje čase je, na primer tudi v profesionalnem poročanju z raznih bojišč, razširjena manira, da se med podatki o nekem vojaškem spopadu navaja število prestreženih raket nasprotnika, kar je čista neumnost. Je pa podprta z močno propagando, ki je širšo laično javnost že prepričala, da je to z veliko učinkovitostjo možno.

Kupiš napravo, ki je podobna napravi iz sistema obrambe proti toči, jo namestiš na položaj, nato se v enem popoldnevu s pomočjo navodil za uporabo naučiš z njo upravljati in nato čakaš nasprotnikov napad z raketami? Tako se v resnih poročilih pojavljajo novice o tem kako je sirska vojska prestregla izraelske rakete. Celo v Jemenu si po poročanju novinarjev vladne sile in Hutuji med seboj prestrezajo izstreljene rakete. V Libanonu so si tudi med seboj začeli prestrezati rakete Tahrir al-Sham Salafistična jihadistična militantna skupina na eni strani in Hezbolah na drugi. Rakete, ki letijo z nekajkratno hitrostjo zvoka, tik nad terenom, ki v premeru merijo nekaj deset centimetrov, se da sestreliti kot v video igrici?

Drugo na kar primeri sestreljenih potniških letal nakazujejo pa je, da se da kombinacijo okoliščin z vojaško prisotnostjo na nekem območju, nastalimi napetostmi in potekajočim civilnim letalskim prometom, še kako izkoristiti za razne manipulacije s političnim ali obveščevalnim predznakom.

Epilog poleta 752?

Videti je, da je veliko stvari, ki bi lahko šle narobe v okoliščinah sestrelitve ukrajinskega Boeinga. Po vsem navedenem pa misli silijo tudi k prikritem ozadju. Marsikdo, ki bo primer spremljal naprej, bo lahko spremljal “čudne” reakcije. Vse se bo nazadnje nagibalo k tehnični napaki, ki nikoli ne bo pojasnjena ali k človeški napaki, ki jo bo prenesel nek nižji častnik, za katerega nikoli več ne bo slišati.

Iranska vojska bo na vso moč prikrivala ali svojo nesposobnost ali možnost, da so jim Američani enostavno vdrli v raketni sistem. Slednji se bodo delali neumne in celo dovolili neko brezpredmetno akcijo na svoje prazne položaje, Ukrajinci bodo morali doma prikrivali, da vedo več, ko se delajo in se osredotočili na poravnavo z izplačanimi odškodninami.

Vsaka vpletena stran bo branila svoje interese in valila krivdo na ostale. Nato bo več vrst preiskav, ki bodo dale vsaka svojo in vsaj nekoliko različno razlago. Nato se bodo še nekaj časa pojavljali članki o zarotah in ozadjih. Na koncu bo primer ostal delno raziskan in želja po resnici bo dogorela, kot bo dogorel spomin na žrtve.

Ne glede na razloge za sestrelitev je nekaj enostavnih stvari takih, ki ji v tem že lahko pospremimo z opisom “čudno”.

Čudno, da iranski zračni prostor ni bil zaprt, čeprav je potekala ena najbolj pomembnih vojaških operacij izstreljevanja raket na ameriške cilje v Iraku. Taka dejavnost prav gotovo zahteva oceno visokega tveganja za civilni letalski promet.

Čudno, da civilnega letala nihče ni identificiral po pozicijskih lučeh na višini komaj dobra 2 km.

Čudno, da so na položaju protizračne obrambe enostavno zanemarili dejstvo, da se letalo vzpenja, da leti počasi iz smeri letališča in da je od njega oddaljeno komaj nekaj deset kilometrov. Tak prelet nikakor ne bi mogel biti vojaška letalska akcija ameriškega letalstva.

Najpogostejše okoliščine incidentov v katere so vpleteni na eni strani vojska ali kakršnakoli oborožena skupina in na drugi strani potniško letalo, so torej potekajoči boji ali vojaško-politične napetosti na določenem področju, na katerem pa kljub temu ni ustavljen civilni zračni promet. V takih primerih ni dobro potovati z letalom. Trenutno je tako okolje Libija!

Viri: