Putinovo novo orožje, 2. del: Zakaj Putinova orožja niso realna?

Članek je nadaljevanje prejšnjega z naslovom Putinovo novo orožje.

Če že lahko postane javno sprejemljivo, da  povprečni Rus nikakor ne more živeti bolje od povprečnega Američana, pa je mnogo težje prepričati povprečnega Rusa, da danes bolje od njega živi povprečni Kitajec, ki se mu za povrhu ob tem niti ni bilo treba odreči komunizma. Tabu tema ruske javnosti in politike. Putinov propagandni stroj se zato drži preverjene taktike. “Rusi so velik narod in Rusija je velik globalni igralec, in če je za to potrebno plačati veliko ceno, smo mi na to pripravljeni, ker smo se tako vedno borili za svojo domovino”.  

Tako nikakor ne gre prezreti, da imata Rusija in ZDA v trenutnem geopolitičnem položaju skupnega nasprotnika – Kitajsko, Putin pa v tihem, ohlapnem političnem dogovoru z ZDA istočasno nima kaj izgubiti.

Objava čudežnega orožja leta 2018 tako nikakor ni bila namenjena ZDA, kljub nesramni in politično neokusni predstavitvi, na kateri se je zavrtel filmski vložek, ki prikazuje kako atomski izstrelki najnovejših ruskih orožij, padajo proti Floridi. V ZDA si o tem niso belili glave (kar ni ne samoumevno niti običajno), je pa uspel trik, ki je rusko javnost prepričal, da se je geopolitični položaj vrnil v čas antagonizma med velesilama ZDA in Rusijo in je slednja tako še vedno eden od dveh velikih igralcev za globalno mizo. Od ponosa se je zarosilo marsikatero oko v Manežu.

Nova orožja, ki to niso

Vsa orožja, ki jih je Putin predstavil niso nove ideje, niti revolucionarne, niti osamljene, saj jih razvijajo prav vse večje oziroma močnejše vojske sveta. Poleg ZDA še Velika Britanija, Indija, Izrael, Kitajska, Francija, Nemčija in v manjših obsegih še nekatere. Raketni atomski pogon, atomski reaktivni scramjet motor, hipersonične hitrosti in antikavitacijska podvodna plovila za visoke hitrosti.

Vse to niso ravno skrivnosti, je pa res da gre za visoko tehnologijo in ljubosumno čuvane izsledke in dognanja. Razlika je le v tem, da gre povsod za poizkuse, da so najvišje razvojne faze teh orožij do sedaj znane največ kot poskusne naprave in znanstveni projekti, Rusija pa naj bi jih imela že v svoji oborožitvi. To je dalo Putinu možnost za zgodovinsko izjavo (vsaj kar se Rusov tiče): “Do sedaj nas niso poslušali, sedaj pa nas bodo morali poslušati!”

Ko je fešta pa naj bo fešta, v tem stilu namreč Putin nadaljuje tudi pojasnjevanje kako, da je vse to možno. Najmanj desetletje je na razvoju orožja intenzivno delalo na deset tisoče znanstvenikov, na tajnih lokacijah, s tajnimi sredstvi! Pika! Tako Putin aludira na ameriški tajni vojaški projekt Manhattan (1939 – 1946) s katerim so Američani dobili atomsko bombo in tako dodaja izmišljotini ton mogočega. Seveda ni vprašanj novinarjev, ni dvoma v domači javnosti, obrazi najvišjih generalov so brez izraza ali pa široko nasmejani (vsaka podobnost s severno korejskimi ni izključena).

Svetovna strokovna javnost vse bolj pogumno izraža dvom v obstoj omenjenih orožij z vse več in vse bolj poglobljenimi analizami, kar je v nasprotju z začetno maniro, ko so celo v ZDA prikimavali s pripombo, da je zadeva spremljana in pod kontrolo, kar je bila tudi poanta uradne izjave ministrstva za obrambo neposredno po Putinovi objavi 2018.

Ne gre dvom temu, da so orožja izvedljiva ali ne. Imajo podlago v znanstvenih dognanjih, v znanih in potrjenih principih in v današnji tehnološki zmogljivosti. So pa sila komplicirana in je za njih potrebno znanje, denar, izkušnje, razvojni sistemi, predvsem pa razvojni  čas. Bližnjic do posameznih tehnoloških rešitev ni. Čeprav je Rusiji včasih uspelo prehiteti po desni. Prvi satelit, prvi človek v vesolju, prva avtomatska postaja na Luni in Veneri, prva ženska v vesolju, prvi sprehod v vesolju, vendar je hitenje in iskanje bližnjic pustilo velike luknje v posameznih tehnologijah. In nesreče. V tekmi za Luno so Sovjeti tekmovali z nosilno raketo N-1, vendar projekt ni bil dorasel Saturnu 5 na ameriški strani. Med tem, ko so Američani leta 1969 na Luni končno pristali, je projekt N – 1 leta 1972 odpovedan po štirih neuspešnih izstrelitvah v treh letih. V gradnji res velikih raket so v SZ krepko zaostajali. Njihov vojaški in civilni interes so popolnoma zadovoljile velike medcelinske balistične rakete kot nosilke.  R-7 Semjorka (sedmica), po NATO kodiranju SS-6 Sapwood, ki je prišla v oborožitev leta 1959 je z 280 tonami skupne teže  in koristnim tovorom okoli 6 ton, imela dolet 12 tisoč kilometrov. Zaradi zmogljivosti in posredno zaradi neuspeha R – 16 v nedelinski katastrofi je postala osnovna nosilka vesoljskih programov Sputnik (1959), Vostok (1960) in z dograjenima pogonskima sklopoma še Voshod (1963) in Sojuz (1966).

Semjorka (sedmica) R – 7 je najstarejša nosilka, ki je leta 2019 praznovala 60 let svojega delovanja. Na sliki: z nadgradnjo Sojuz TMA-13 starta iz Bajkonurja 12. oktobra 2008 z novo posadko za vesoljsko postajo ISS.

Vse to je bilo sicer dovolj za utirjenje nekaj ton mase v zemljino orbito in začetne uspehe ter navidezno prednost pred ZDA, vendar pa ni krpalo luknje Sovjetov na področju težkih nosilk. Leta 2018 se je začel omenjati projekt Roskosmosa pod nazivom Enisei (Jenisej) , ki naj bi poletel kot težka nosilka leta 2028. Kar bo sila težko, ker bo potrebno skoraj na novo oživiti razvoj in proizvodnjo motorja RD-0120, kot tudi dograditi povsem novo izstrelišče Vostochny na daljnem vzhodu v amurski oblasti na reki Amur. Od začetka gradnje 2007 do danes je izstrelišče operativno le v manjši meri in dela vse bolj zaostajajo za časovnico, saj je projekt za sedaj za Rusijo prevelik zalogaj.

Področje težkih raket nosilk pa je imelo svojo zgodbo v ZDA in vsi raziskovalni napori so bili že v zgodnjih 1950 vključeni v ambiciozen projekt moštva, ki ga je vodil znani nemški fizik Wernher Von Braun – osvojitve Zemljinega naravnega satelita. Nazadnje je Američanom uspelo in legendarni Saturn 5 je še danes najmočnejša raketa nosilka v zgodovini vesoljskih poletov, ki je v nizko zemljino orbito (do 2000 km) zmogla ponesti rekordnih 118 ton tovora naenkrat. V letih med 1966 in 1973 je bilo izstreljeno v raznih misijah 13 raket brez zapletov, vendar je taka uspešnost na visoki tehnologiji zahtevala sistemsko delo na dolgi rok, ki se je Američanom  obrestovalo.

Prevelika brezskrbnost in hitenje sta povzročili zniževanje standardov tudi pri varnosti posadk . Zadnji izsledki kažejo, da bi se posadka Challengerja lahko rešila, če bi obstajal sistem za reševanje posadke s posebnimi sedeži, ki so ga čeprav načrtovanega, kasneje opustili. Na 20 km višine je bila kabina za posadko še v enem kosu.

Na drugih področjih, kot je na primer doseganje orbite z alternativnimi načini, so iskanje bližnjic do vesolja plačali tudi Američani sami z dvema katastrofama vesoljskih čolničkov Challenger in Columbia. Vesoljski shuttle je bil inovacija, ki jo je potreboval Ronald Reagan za oboroževalni program Vojna zvezd (Starr Wars) in je sicer uspešno opravljal nalogo oskrbovanja orbitalnih postaj in bil sila koristen civilni rabi, vendar pa v svoji rutini poletov postal žrtev nemarnosti zaradi priganjanja vesoljskih programov. Najnovejši podatki iz raziskav kažejo, da sta bili težavi  s pogostimi poškodbami tesnil na boosterjih na trdo gorivo in možnost poškodbe toplotnega ščita z izolacijsko peno znani, vendar se jima ni pristopalo z resnostjo, ki jo zahtevajo varnostni standardi. Žrtvi sta bili plovili Cahallenger in Columbia s posadkama.

Danes princip vesoljskega čolnička obnavljajo evropska in ameriška zasebna komercialna podjetja kot   Space Island Group, airbusov EADS Astrium in  Virgin Galactic.

Torej bližnjice pri zapletenih tehnologijah ne obstajajo in Putinovo apeliranje na nova orožja kot na zajčka iz klobuka iz neznanih virov, z neznanimi kadri, na neznanih lokacijah, z neznanimi sredstvi, ki se pojavijo na policah ruske vojske in pretvorijo vse kar imajo drugi v ropotijo, upravičeno vzbuja dvom. Nič kaj spodbudno ni niti dejstvo, da Rusi na vsak način taka orožja želijo imeti, kar je že nekajkrat v zgodovini razvoja ruskega orožja povzročilo velike nesreče.

Zakaj je atomski raketni motor velik zalogaj?

Osnovna zamisel raketnega atomskega pogona je sila enostavna – namesto oksidanta v raketnem motorju, ki pospešuje izgorevanje tekočega goriva, uporabiti mini atomski reaktor, ki bo tekoče gorivo najverjetneje vodik, segrel preko vseh dosedanjih možnosti in mu dal izjemno moč eksplozije v izpuhu, poleg tega pa ga bo tak motor za enako moč porabil veliko manj in s tem omogočil zelo povečan dolet.

V izvedbi “scramjet” (super cmbustion ramjet – udarni curek) za polete v zemljini atmosferi pa goriva sploh ne bi potreboval, saj bi reaktor do izjemnih temperatur in pritiska pripravil zrak, ki bi v motor prihajal neposredno skozi vstopno odprtino med poletom s supersonično hitrostjo in bil nato skozi atomski reaktor izjemno segret ter ekspandiran in s tem z veliko močjo pospešen skozi izpuh.

Pri atomskem scramjet pogonu za zračna plovila znotraj atmosfere, ki naj bi po predvidevanjih dosegla celo hitrosti preko 15 Macha oziroma 18 376 km/h , se atomsko gorivo porablja izjemno počasi in bi teoretično motor deloval neomejeno dolgo. Je pa že na prvi pogled videti osnovno težavo. Zrak, ki gre skozi reaktor s seboj odnaša radioaktivne delce in jih izpušča v okolje. Poleg tega pa reaktor deluje na izredno visoki temperaturi, ki topi skoraj vsako kovino, kar izjemno otežuje vgradnjo
Skica delovanja nuklearnega raketnega motorja, ki uporablja radioaktivni izotop v reaktorju za segrevanje vodika kot goriva na 1500 do 2000Oc stopinj Celzija, kar daje vodiku izjemno eksplozivno moč  in s tem izjemen potisk ob majhni porabi.

Zgodovina raziskav in razvoja

Obe velesili iz obdobja hladne vojne sta delali na atomskem pogonu za različna vozila. Ladje, podmornice, rakete, letala na atomski pogon so začeli nastajati že kmalu po 2.sv.v. Atomski letalski motor in raketni motor nista bila nikoli realizirana in večina projektov je bila prekinjena v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja, na vzhodu pa nekoliko kasneje ob razpadu SZ.

Američani so še pred tem zaprli projekt Pluto, manevrirno raketo z atomskim pogonom, ker je bila, kot so ugotovili sami, bolj nevarna za lastnike in okolje kot za nasprotnika. Projekt NERVA (Nuclear Engine for Rocket Vehicle Application) pogon za vesoljska plovila je ustavljen 1973 skupaj z ambicijo poleta na Mars.

Projekt Pluto

Leta 1951 sta ameriško letalstvo (U.S. Air Force) in državna agencija za razvoj atomske energije AEC (U.S. Atomic Energy Commission) začela s projektom, katerega cilj raziskav je bila uporaba atomskega reaktorja v “ramjet” motorjih. Projekt je dobil naziv projekt Pluto.

V prvi fazi naj bi razvili kar se da majhen reaktor z dovolj moči in zdržljiv dovolj dolgo, da bi omogočal raketnemu izstrelku domet 11 000 km. Tak motor bi bil v naslednji fazi vgrajen v manevrirno raketo, ki bi proti cilju letela s hipersonično hitrostjo (več kot Mach 5 – 6125 km/h), na majhni višini do 100 m nad tlemi in bila, na takrat prav tako še ne dovolj raziskan način, vodena proti cilju. Vse to bi omogočal atomski pogon z izjemno močjo in sposobnostjo letenja oziroma delovanja tudi več mesecev. Raketa je dobila naziv SLAM Supersonic Low Altitude Missile – supersonični nizkoleteči raketni izstrelek. Nosila bi več atomskih bojnih konic, ki bi jih nato kot neulovljiva zaradi hitrosti in nizkega poleta odmetavala nad izbranimi cilji. Poleg tega bi z radioaktivnim izpuhom lahko nad sovražnikom nato letala še tedne in zastrupljala atmosfero in tla. Bi pa prav tako zastrupljala območja nad katerimi bi letela do cilja, oziroma območje od koder bi bila izstreljena.

Leta 1961 je na posebnem tirnem vozilu za nekaj sekund poskusno deloval motor Tory 2A, leta 1964 pa za 5 minut motor Tory 2C a je kljub uspehom v razvoju istega leta Pentagon projekt Pluto ustavil. Tako same rakete nikoli niso niti preizkusili, tudi zaradi tega ker motorja ni bilo mogoče ne upravljati ne ustaviti, enostavno je moral dogoreti. Veljal je za “preveč provokativnega”, saj se je pričakovalo, da bodo z razvojem orožja intenzivno začeli tudi v SZ in tako v nevarnost spravili svet že s samimi razvojnimi poizkusi. Poleg tega je bilo kot na dlani, da so balistični medcelinski izstrelki prav tako neubranljivi in dovolj natančni, pa še veliko bolj varni in poceni, ne predstavljajo pa nič manjših pretenj kot atomska manevrirna raketa. Enako velja še danes.

projekt Pluto
Tako se je projekt Pluto z raketnim motorjem na atomski pogon z oznako Tory 2C zapeljal na smetišče in z njim sanje o atomski dobi zastonj energije za atomske ladje, letala, avtomobile in celo atomske sesalce za prah, ki jih je napovedovala ameriška propaganda . Projekt je padel predvsem, ker je bil kakor močan, vendar težko vodljiv konj, ki zna v svoji nepredvidljivosti močno brcniti.

Svojo dediščino je projekt Pluto pustil predvsem na znanstvenem področju, saj so zanj med ostalim razvijali posebne keramike za oblogo reaktorja. Te so kasneje postale neizogibni materiali pri napravah z visoko temperaturo od 1500 do 2000oc pri katerih deluje reaktor in so nad tališči kovin. Nekaj dragocenih spoznanj so raziskave prinesle tudi na področju mini atomskih reaktorjev za proizvodnjo električne energije v vesolju in tehnologije za njihovo izgradnjo.

Projekt NERVA

Danes je atomski raketni pogon NERVA Nuclear Engine for Rocket Vehicle Application – atomski pogon za uporabo na raketnih plovilih spet eno od upanj vesoljskih poletov, vendar nikakor najbolj dolgoročno perspektiven. Pri NASA potekajo znanstveni napori tako pri obujanju projekta NERVA kot v smeri motorjev s pospeševanjem plazme kot sta principa Pulsed plasma thruster in Magnetoplasmadynamic thruster ter fuzijskimi motorji in poskusi z antimaterijo, ki so verjetno še daleč.

Projekt Pluto je eden tistih, ki so potekali med leti 1950 do 1970 na poizkusih atomskega raketnega pogona. Izkoristek vodika kot pogonskega medija, ki bi ga na nekaj tisoč stopinj segrel atomski reaktor, bi bil nekaj krat večji kot pri klasičnem kemičnem motorju na primer dva krat večji od LH2-LOX pri Space Shuttle. LH2 pomeni liquid hidrogen oziroma tekoči vodik in LOX pomeni liquid oxigen oziroma tekoči kisik. Gre za tako imenovano criogenic tehnologijo, ko sta obe komponenti raketnega goriva ohlajeni na -253oC vodik in na  -183oC kisik.

Ima pa današnji razvoj atomskega pogona vsaj pri ZDA in NASA nekoliko drugačne cilje kot drugod. Službo naj bi dobil na mirnodobnih vesoljskih raziskavah, predvsem ko gre za potovanja po globokem vesolju.

Avgusta 2017 je družba BWXT sprejela ponudbo NASA za izdelavo atomskega reaktorja za raketni pogon na bazi “Cermet” (ceramic – metal) tehnologije, Aerojet Rocketdyne drugi partner bo izdelal motor, ki bo reaktor uporabil za ustvarjanje sile pogona. Na sliki načrtovano plovilo za polet na Mars z atomskim pogonom. Srebrn del plovila na desni je bivalni prostor, sledijo rezervoarji z vodikom.

Že za časa 2.sv.v. so v okvirju projekta Manhattan raziskav in gradnji atomskega orožja v Los Alamosu, začeli razmišljati tudi o atomskem pogonu vesoljskih raket. Najprej na najbolj enostaven način kot je bil projekt Orion, pri katerem bi raketo skozi vesolje gnalo zaporedje atomskih eksplozij v posebni šobi na zadnjem delu in plovilu dajal izjemen pospešek in kasneje pri resnejši ideji v projektu Rover, pri katerem bi bil vodik postal izjemno eksploziven in s tem omogočal izjemno hiter potisni curek zaradi visoke temperature, ki bi mu jo dajal atomski reaktor. Raziskave in razvoj so nazadnje leta 1956 pripeljale do načrta za gradnjo druge stopnje medcelinske rakete Atlas, ki bi jo gnal motor z atomskim reaktorjem. Leta 1958 je bil projekt Rover predan v NASA, saj se je ameriška vojska začela intenzivneje ukvarjati z razvojem medcelinskih raket. S prvim satelitom v orbiti so Sovjeti namreč medtem že dokazali, da so uspešno razvili orbitalen oziroma medcelinski balističen polet raketnih izstrelkov na tekoče gorivo.

Leta 1960 je NASA ustanovila Space Nuclear Propulsion Office (SNPO) Urad za vesoljski atomski pogon s sedežem v mestu Germantown, v zvezni državi Maryland.V prvi fazi projekta Rover so želeli testirati dokončan motor z atomskim reaktorjem na tleh. Projekt je dobil naziv Kiwi po novozelandski ptici, ki ne leti. Uspešni testi so v praksi potrdili, da vodik segret z atomskim reaktorjem proizvaja več kot dovolj moči za uporabo na vesoljskih plovilih, v naslednjih testih pa dosegli visoko stopnjo zanesljivosti in robustnosti motorja. Še nekaj uspešnih testov je nato do leta 1964 pokazalo, da se da motorje spenjati v gruče brez nevarnosti medsebojnega vpliva reaktorjev.

Če je bil projekt Kiwi konceptualen, pa je bil v nadaljevanju projekt NERVA NRX (nuclear rocket experimental) pravzaprav že prototip motorja. Leta 1965 je poskusno delovanje pokazalo, da motor dosega specifični impulz 811 sekund (hitrost izpuha 7950 m/s), kar je znatno več od motorja na tekoče gorivo, ki dosega specifični impulz do 450 sekund (hitrost izpuha 4400 m/s). Do leta 1969 je bil pogonski sistem skoraj popolnoma nared, saj so poizkusi z delovanjem na tleh potekali popolnoma brez težav. V pičlem letu so motor zagnali 24 krat in je s polno močjo deloval kar 1600 sekund oziroma skoraj 27 minut in bil pri tem popolnoma “poslušen”.

Nazadnje je bil motor predviden za plovila, ki bi pomagala na Luni in Marsu vzpostaviti baze s človeško posadko do leta 1981 in obiskati planete v osončju. Kljub ustavitvi vesoljskih programov Saturn in Apollo zaradi različnih razlogov, je Program NERVA ostal znotraj proračuna za vesoljske raziskave. V naslednji fazi bi program potreboval vesoljski čolniček, ki bi omogočil sestavo plovila NERVA v orbiti tako, da bi postopoma do orbite spravil posamezne dele. To se ni zgodilo, ker je administracija predsednika Nixona v zapletenih okoliščinah projekt ustavila leta 1973, kljub izrednim uspehom in objektivnim čeprav zelo ambicioznim načrtom.

Z oživitvijo ideje o osvajanju Marsa leta 2023 oziroma o potovanju v planetovo orbito in nazaj, se je pojavila tudi potreba po učinkovitem pogonu in eden od predlogov je bil seveda tudi atomski pogon. Maja 2019 je kongres na predlog administracije Donalda Trumpa odobril $125 milijonov za otvoritev sklada za razvoj jedrskega termalnega pogona in NERVA je s tem dobila novo priložnost.

Druga stran

Sovjeti so sicer po letu 1970 nadaljevali s projektom atomskega pogona z RD-0410 in Rusija je 2018 potrdila ponoven uspešen preizkus, ki so ga vodili iz Keldysh Research Center. To je verjetno predsednik Putin izrabil za objavo zagotovljenega orožja: manevrirne rakete na atomski pogon. Nedavna nesreča avgusta 2019, ki je zahtevala življenja petih znanstvenikov v mornariškem centru v bližini Arhangelska na Belem morju, ki naj bi, kot so objavili tudi ruski mediji, delali na poskusu z atomskim pogonom, pa enostavno dokazuje, da se pri tej zadevi ne da prehitevati niti iskati bližnjic.

Leta 1973, ko so v ZDA  ustavili perspektiven in ambiciozen program NERVA, so bili v SZ na pol poti do raketnega motorja na atomski pogon. Kot so ugotavljali v strokovnih krogih tudi v sami SZ, bi za dokončan popolnoma zrel motor potrebovali še kakih 15 do 20 let. Čeprav so razbremenjeni zaradi prekinitve tekme z ZDA tudi v SZ preložili požrešne programe za osvajanje Marsa, pa so nadaljevali na razvoju atomskega raketnega pogona. Leta 1971 so v bližini Semipalatinska v Kazahstanu, kjer je bival ogromen kompleks za raziskave atomskega orožja, začeli s testi Kosbergovega motorja, ki so se nadaljevali tudi skozi leto 1978. Istočasno je zrasel v bližini nov kompleks, kjer so potekali testi novega prototipa motorja z nazivom Baikal – 1. Od leta 1978 do leta 1988 je bilo simulirano okoli 30 poletov oziroma izvedenih delovanj motorja brez večjih zapletov. Nazadnje so se odločili za nadgradnjo dveh motorjev na osnovi RD-0410. Manjšega z okoli 3,5 tone potiska in večjega z 70 tonami potiska. Leta 1989 je Kurčatov inštitut podal predlog misije za polet na Mars in ob tem je nastal nov pogonski sistem s specifičnim impulzom od 820 – 930 sekund, kar je obetavno vendar je kolaps Sovjetske Zveze nadaljevanje razvoja in s tem povezano delo na projektih ustavil.

Predsednik Putin je nato 2018 objavil, da je Rusija razvila manevrirno raketo z atomskim pogonom in še nekaj ostalih orožij z uporabo atomskega reaktorja, ki so bila razvijana tajno, na tajni lokaciji, s tajno posadko in tajnimi sredstvi.

Osnovne zanke

Eksplozija na morju izven pomorske baze v bližini naselja Ninoksa, ki je do sedaj zahtevala pet življenj nedaleč luke Arhangelsk, avgusta 2019, je povzročila kar nekaj ugibanj. Kar je bilo sporočeno javnosti in komentirano v strokovnih krogih, je mogoče razumeti kot delovno nesrečo. Znanstveniki naj bi na morski ploščadi preizkušali atomski motor na tekoče gorivo, torej atomski reaktor v kombinaciji z vodikom kot pogonskim sredstvom oziroma atomski raketni motor.

Glavno vprašanje je seveda zakaj poizkus tako blizu naseljenega področja in ne v preizkuševalnih središčih na Novi Zemlji (Novaja zjemlja) kot običajno. Malo je verjetno tudi, da bi osnovne poizkuse delali v tako visoki razvojni fazi, če gre že za delujoč in preizkušen prototip. Do nesreče pa bi lahko prišlo zaradi zapletenega procesa sestavljanja motorja, predvsem vstavljanja reaktorja, oziroma motorja v raketo ali torpedo in prvega zagona nestabilnega mini reaktorja. So morda Rusi prehitro poskušali orožje narediti operativno za podmornico ali ladjo?

Ob eksploziji na morju v bližini Arhangelska avgusta 2019,  so Rusi priznali, da je šlo za delo na atomskem raketnem motorju. Umrlo je pet strokovnjakov, oblast pa je naznanila možnost povečane radioaktivnosti. slika: REUTERS/Dmitry Dub

Atomsko energijo je še vedno težko krotiti torej usmerjati proces atomske reakcije, ki ustvarja energijo in preprečevati radioaktivno iztekanje. Atomske elektrarne niso danes nič manjše kljub napredku tehnologije in ni revolucionarne tehnologije za upravljanje z atomskim reaktorjem. Atomski pogon je učinkovit samo na velikih sistemih, kjer pogoji zagotavljajo primerne varnostne režime in krmilne sisteme. Zahteva po majhnem reaktorju z majhno težo, ki bi bil primeren za pogon majhne manevrirne rakete pa kar kliče po nesreči. Taki ali drugačni, ali zaradi težav pri usmerjanju oziroma krotenju energije ali zaradi težav izmuzljive in nevarne radioaktivnosti. Pogonski curek iz izpuha je namreč najbolj učinkovit (hiter), če nanj deluje kar največ emitirane toplote reaktorja. To pa pomeni, da kakršna koli izmenjava toplote med reaktorjem in pogonskim curkom zadevi zmanjša učinkovitost. To pa pomeni enostavno enačbo: manj zaščite okolja pred radioaktivnostjo večja moč pogona – kaj si bodo izbrali načrtovalci smrtonosnega orožja?

Nekateri viri ugibajo, da je šlo za poizkus motorja na raketi 9M730 Burevestnik z Nato oznako SSC-X-9 Skyfall, s katero je lani zažugal Putin, najbolj verjetno pa na torpedu Pozejdon. Verjetno zato, ker imajo Rusi za praktične poskuse raket veliko primernejše lokacije, poizkus z dokončanim torpedom pa bi zahteval odprto morje. poleg tega je torpedo lažje izstreliti oziroma poslati na pot pod vodo in je bolj neopazno.

Pozejdon ali Status – 6 je projekt torpeda ali podvodnega drona ruske vojske na atomski pogon, ki dosega hitrost pod vodo skoraj 200 km/h in nosi atomsko bombo z močjo 100 KT, kar je pet krat več kot Fat Boy, ki je uničil Nagasaki leta 1945. Povrhu naj bi imel revolucionarno nevidno tehnologijo in bi se lahko skril kar kilometer globoko in čakal na svojo misijo. Atomski pogon mu pomaga predvsem z dometom in trajanjem posamezne misije, saj ga z energijo za pogon oskrbuje atomski reaktor in bi pod morjem plul leta. Ogrožal naj bi ameriške pomorske flote z letalonosilkami in ameriško obalo, saj naj bi eksplozija povzročila ogromne in uničujoče morske valove, ki bi obalo praktično zradirali, poleg tega pa bi jo eksplozija posula oziroma  zalila z radioaktivnostjo in naredila nerabno za dolga leta. Tudi ta podatek pa nima realne osnove. Raziskave, ki jih je delal W. G. Van Dorn in Američani okoli 1960, ne podpirajo teorije o umetno povzročenem cunamiju, ki bi bil lahko v vlogi mogočnega orožja.

O Pozejdonu kroži veliko različnih fotografij tudi informacije so različne od tega, da je tik pred vstopom v oborožitev do tega da je potrebno odpraviti še nekaj zahtevnih tehničnih težav in hitenje nikakor ni dobro v teh primerih.

Kakorkoli že, večina znanstvenega sveta je sklenila, da je atomski pogon primeren za večje rakete za plovbo po vesolju v medplanetarnem prostoru in izrazito neprimeren za uporabo na orožjih za polete v atmosferi. Ruska vojska in predsednik Putin imata o tem sicer svoje mnenje, vendar strokovne javnosti s trditvijo o že skoraj operativnem orožju z atomskim pogonom nista prepričala. Omenjena nesreča tako stališče le potrjuje.

Raketni atomski pogon za delovanje v atmosferi oziroma poskusi z njim, je zlobnejša gesta od provokativnega poskusnega izstreljevanja balističnih raket

Ko je enkrat delujoč, ga ni mogoče več ustaviti in deluje dokler se ne izrabi atomsko gorivo ali raje, ko se uniči zaradi daljšega delovanja na visoki temperaturi oziroma raketa zadene cilj. Drugače se ga ne da nadzorovati.

Ne da se preprečiti iztekanja radioaktivnosti, ker sam princip atomskega pogona, sploh odprti sistem kot v primeru scramjet principa in raketnega motorja, zahteva neposreden stik atomskega izotopa in goriva, ki potiska napravo. Radioaktivni izpuh ostaja za raketo v atmosferi oziroma pada na tla.

Raketni atomski pogon razvoj in poizkuse so v ZDA po letu 1970 opustili predvsem zaradi nevarnosti za civilni svet, saj bi njegova uporaba naredila več škode na področjih, ki bi jih preletela kot na določenem cilju. Prav tako je kmalu postalo jasno, da se preizkušanja takega orožja ne bo dalo skriti kot tudi posledic v okolju. Malo je čudno tudi, da se ob objavi orožja niso zganili svetovni ekologi? Morda so s podrobno obveščenostjo bližje resnici v zvezi z možnostjo obstoja takega orožja, kot je to ostala, bolj propagandno obveščena javnost?

Tudi sistema praktičnega preizkušanja in sestavljanja orožja sta zapletena in nevarna postopka. Ne nazadnje tudi sama uporaba oziroma izstrelitev predstavlja visoko tveganje predvsem zaradi neizogibne radioaktivnosti in kritičnega prvega zagona reaktorja.

Ne glede ali gre pri Putinovem orožju za atomski raketni ali scramjet princip, sta obe napravi po principu sicer sila enostavni, vendar jima gre glavna zamera predvsem, ker ju je težko nadzorovati in nemogoče preprečiti iztekanje radioaktivnosti v okolje. Poleg tega je videti, da drugod, kjer se z idejo atomskega raketnega pogona tudi ukvarjajo, obstaja velika previdnost in tak previden je tudi razvoj. Kljub razvoju tehnologije materialov in preciznejšega vpogleda v atom in atomsko energijo pa za sedaj miniaturni atomski raketni motor razen v fazi razvoja ne obstaja nikjer drugje kot v ruski armadi.

Tako je najbolj verjetno, da je šlo pri Putinovi predstavitvi bolj za propagando in oglaševanje lastni javnosti, kot za resen nastop. Ali pa je Putin enostavno prebral gradivo, ki so mu ga pripravili piarovci na njegovo zahtevo po “udarnosti”, sam pa zaradi pomanjkanja tehnične izobrazbe enostavno ni mogel oceniti koliko pravzaprav pretirava.

V nadaljevanju:
Letenje znotraj atmosfere s hipersonično hitrostjo


Viri: