Qasem Soleimani je bil eden ključnih mož projekta vzpostavitve kopenskega koridorja od Irana preko Iraka in Sirije, do Mediterana oziroma Libanona, ki bi omogočil iranski vojski popeljati okoliške šiitske zaveznike v dokončni kopenski napad na Izrael.
Iran si želi po kopnem na Mediteran
Da si Iran želi postati vodilna sila na bližnjem vzhodu ni skrivnost in je ena od objavljenih prioritet države. Da Iran trdno stoji v obrambi islama pred zahodnim vplivom, država tudi ne skriva. Da pri tem Iran računa na svoje zaveznike oziroma države, v katerih prevladuje šiitska islamska ločina Irak, Sirijo in Libanon, je prav tako znano. Na iranskem ministrstvu za ceste in urbani razvoj so leta 2017 izdali študijo z naslovom The Feasibility Study Of Iran – Caucasus Transportation Corridor (Študija izvedljivosti transportnega koridorja proti Kavkazu). V študiji je izražena zamisel o širitvi gospodarskega in političnega vpliva Irana proti Mediteranu in Kavkazu oziroma Azerbajdžanu (projekt podpirajo tudi Kitajci, saj sovpada z njihovo “Svileno potjo” oziroma kopenskim prodorom na Mediteran in Balkan). Sline se cedijo tudi Putinu, ki mu je ponujen nadzor nad naftnimi polji v sirski pokrajini Deir ez-Zor na meji z Irakom, Rusi in Iranci pa si želijo sodelovati pri izgradnji železniške povezave preko Azerbajdžana. Tako poroča Dezan Shira & Associates, ki zastopa odnose z javnostjo projekta Svilena pot.
Namen iranske vlade je vzpostaviti prometne povezave proti Mediteranu in tako razširiti svoj strateški vpliv. Projekt je nočna mora Izraela. General Soleimani je bil tudi idejni vodja strategije obkolitve Izraela z raketnimi izstrelišči in odprtja stalne fronte proti Izraelu iz Libanona in Sirije.
Za tak projekt pa je potrebno ogromno spremeniti. V prvi vrsti iz igre popolno izločiti ZDA, kar si obeta naveza Iran – Rusija – Kitajska. Igra je zelo nevarna. Gre namreč za popolnoma novo postavljanje pravil na globalni ravni oziroma za novo “delitev sveta”. Frazo smo že kot osnovnošolci poslušali v zvezi z razlogi za obe veliki svetovni vojni.
Pripadajoča vloga rešitelja “judovskega vprašanja”
Poleg tega je osnovna ovira še Izrael. Ker iranski projekt zahteva enotnost arabskih držav v regiji, se je kot povezovalna sila ponudila ideja islama po vzoru Šiije. Obenem gre pri tem za združevanje sil proti tradicionalnima demoniziranima nasprotnikoma ZDA in Izraelu. Slednji si sicer v posameznih arabskih državah pridobiva predvsem gospodarske partnerje kot sta Egipt in Jordanija, vendar hkrati ostaja “nerešeno vprašanje” pri uresničitvi večne želje Arabcev po združitvi. Je pa Iran s svojo ambicijo voditelja v regiji, avtomatsko dobil tudi vlogo vodilnega pri uresničitvi islamistične ideje o uničenju Izraela. Zahtevno vlogo sta si v arabskem svetu oprtali že Irak in Saudska Arabija v prvi izraelsko-arabski vojni leta 1946, Egipt in Sirija v drugi in tretji leta 1967 in 1973, Palestinci pa so nenehno priložnostno orodje islamizma v boju proti Izraelu.
Iran pri svojem projektu kopenskega koridorja na Mediteran računa predvsem na države z vplivnim šiitskim delom prebivalstva: Irak, Sirijo in Libanon. Zavezništvu se pridružujejo tudi Rusija in Kitajska, katere “Svilena pot” sovpada z iransko pobudo.
Trenutno zavezništvo, ki ga vodi Iran Axis of Resistance (Mehvar-e Moghavemat) predstavljajo predvsem Sirija in Irak, s podporo tako Rusije kot Kitajske. The Jerusalem Post, ki se sklicuje na Middle East Media Research Institute (MEMRI), je oktobra 2019 objavil članek, ki povzema izjave, ki jih je dal Mojtaba Zannour, iransi predsednik oddelka za nacionalno varnost in zunanjo politiko:
“Če bosta ZDA in Izrael naredili napako, slednji ne bo obstajal dlje ko trideset minut!”
Podobo je grozil iranski General Aziz Nasirzadeh, po napadu izraelskega letalstva na položaje iranske garde v Siriji. Sicer pa je termin “popoln izbris Izraela z obličja zemlje”, eden najbolj priljubljenih v iranskih politiki in vojski.
Šiitsko zavezništvo z Rusijo in Kitajsko
Ker se Iranci zavedajo, da v vojaškem spopadu z Izraelom na daleč, v sedanjih okoliščinah ne morejo zmagati, so se odločili le te spremeniti. Ideja o kopenski povezavi med Iranom in Libanonom preko Iraka in Sirije, bi omogočila iranski vojski kopenski transport svojega številčnejšega vojaštva na izraelske meje. Tak položaj bi bil za Izrael poguben. Že po prvi izraelsko-arabski vojni je postalo jasno, da se Izrael ne more braniti proti številčnejšemu nasprotniku na svojih mejah. Zato so Izraelci razvili strategijo globokega protinapada, vojaških akcij usmerjenih na sovražnikovo ozemlje. Tudi ta strategija pa bi odpovedala v primeru nakopičene iranske vojske na mejah z Libanonom in Sirijo. Uporaba atomskega orožja proti državam napadalkam, bi bila nesmiselna, prav tako napadi na transportne poti, ki bi jih koristili tudi Rusi in Kitajci. Američani bi se znašli pod izrednim pritiskom svetovne javnosti, saj bi nadaljnje vpletanje ZDA gotovo pomenilo novo veliko vojno.
Iranski časopis Al-Quds Al-Arabi je zapisal, da namerava vlada izgraditi avtocesto, ki bo povezovala Teheran z mesti v Iraku, Siriji in Libanonu. Cesta naj bi bila ključnega pomena za iranski izvoz. Iran naj bi z Irakom in Sirijo že podpisal sporazum o graditvi 1700 km dolge avtoceste.
Zelo spretno so se Iranci izognili tudi ovire, ki so jo predstavljali znotraj islama nasprotni Suniti. Ti so namreč na veliko podpirali in sodelovali pri vzpostavljanju Islamske države. Zato je bil umrli Qasem Soleimani eden glavnih mož, ki se je zagnano boril proti njej, z ramo ob rami z ZDA. Irak mora postati šiitska država in od sedaj naprej je glavna težava prisotnost ameriških vojaških sil. Atentat na iranskega ključnega moža pri projektu iranske strateške širitve kaže, da se v ZDA ne bodo sprijaznili z izrivanjem iz Bližnjega vzhoda, čeprav se zdi, da trenutni položaj kaže na zelo malo možnosti, da se to ne zgodi. Iraški parlament, v katerem prevladujejo Šiiti, je že sprejel zakon, ki utegne odtegniti gostoljubje ameriškim vojaškim silam. S tem bi bilo porušeno vse, za kar so si ZDA prizadevale od leta 1991 z napadom na Irak in obljubami o novi moderni državi.
Do sedaj je bilo moč bližnjevzhodno žarišče videti v glavnem kot konflikt Izraela s Palestinci. Tudi v razširjeni predstavi je šlo za konflikt med Izraelom in Arabci, v katerega reševanje je bila vpletena svetovna politika. Je pa bilo istočasno videti, da konflikt po hladni vojni, v pomanjkanju velikih igralcev, v sebi ne nosi več energije svetovno kritičnega žarišča. S skupnim projektom Irana, Rusije in Kitajske o kopenskem koridorju na Mediteran se vse bistveno spremeni.
Nenadoma so se pojavili ključni strateški interesi velikih, ki so si med seboj zelo nasprotni. Celo do te mere, da je od uresničitve teh ali onih bistveno odvisna bodočnost regije in globalni politični položaj. V takih okoliščinah pa iranski kopenski koridor, iranska strategija uničenja judovske države, povezovanje regije po religiozno ideološki identiteti Šiije in združeni interesi z Rusijo in Kitajsko, zasijejo v popolnoma drugačni luči. Tudi atentat na eno od ključnih vojaško političnih osebnosti ni več samo boj proti terorizmu ampak veliko več. Je padla prva žrtev velikega vojaškega spopada jasno razdeljenih strani in interesov?