Donald Trump je precedens

Donald Trump je v mnogo čem poseben predsednik kot je bila tudi njegova volilna kampanja in kot je predsednikovanje, vendar prav tako kot so bila strokovna in javna mnenja zmotna okoli napovedi izida volitev, prav tako se lahko motijo glede ocen, da je posebnost sedanjega ameriškega predsednika predvsem slaba.

Volitve in nekonvencionalnost

Donald Trump
Donald Trump je morda postal predsednik ZDA zato, ker ga preveč elit ni maralo za predsednika.

Čeprav je Hillary Clinton dobila nekaj manj kot tri milijone glasov volivcev več, je Donald Trump osvojil 304 elektorske glasove proti 227, ki jih je osvojila Hillary. Tokrat se je šestič v zgodovini ameriških volitev zgodilo, da zmagovalec predsedniških volitev ni kandidat, ki je dobil več glasov volivcev, nazadnje leta 2000, ko je George W. Bush premagal Ala Gora, ki je dobil 543,895 glasov volivcev več.

Hillary Cllinton, je dobila več glasov, vendar je bila odločitev elektorjev drugačna. Takšne odločitve so vedno odvisne od vpliva iz ozadja. To je bila njena edina in zadnja priložnost.

Že same volitve 2016 so bile drugačne. Prav vsi so se zmotili pri napovedih. Najuglednejše ankete, napovedi strokovnjakov in celo stavnice, ki so dale prednost Hillary Clinton.

David Plouffe: “The American people want to have trust in their leaders.”

David Plouffe, ki je pripeljal Baraka Obamo v Belo Hišo je na Twitterju priznal, da se nikoli v življenju ni motil bolj, kot pri tokratni napovedi volitev. Malo ljudi je bilo najprej sploh prepričanih, da D. Trump misli resno z napovedjo kandidature, nato mu napovedi niso dajale možnosti v primary kandidaturi, nato ne, da se bo prebil mimo strankarskih rivalov in da ga republikanska stranka ne bo podprla, nazadnje naj ne bi imel možnosti v predsedniški kampanji, pa je zmagal in postal 45. predsednik ZDA.

Nato D. Trumpu niso škodili škandali v volilni kampanji. Ne javna žalitev odlikovanega vojnega veterana Johna McCaina, ne škandalozne javne izjave v debati na Fox televiziji z voditeljico talk showa Megyn Kelly, kar je bolj škodilo njej kot njemu, ne komentar o kilogramih nekdanje ameriške latino misice Alicie Machado, ki jo je naslovil z “Mis. Peegy”, kar je kasneje videl le kot komentirano enostavno dejstvo in nič drugega, ne video, v katerem ni spoštljiv do žensk, kar je danes limit sploh v politiki.

V času Trumpovega potegovanja za predsednika so v kampanji padali utečeni pogledi na ameriško volilno telo, ko volivcem ni bila v napoto njegova nekonvencionalnost, ne njegova politična neizkušenost in veliko Američanov je v njegovih posebnih nastopih videlo prej mero genialnosti kot pa diletantizma. Na koncu z volitvami niso bili zadovoljni niti republikanci sami, ker je Donald kot so se izrazili na BBC, iz ostalih republikanskih kandidatov v tekmi za kandidaturo naredil “a throne of skulls”.

Negativnost, ki se širi glede D. Trumpa je zaznati tudi za naprej. Danes republikanci menijo, da se za naslednji mandat ne bo potegoval, v političnih ameriških krogih se omenja impeachment, ki naj bi se končal z odpoklicem predsednika prvič v zgodovini Združenih Držav Amerike.

D. Trump torej zaradi nečesa ne odgovarja niti ameriški republikanski stranki, kaj šele demokratom, niti delu ameriške politične elite, ne večini ameriških volivcev, ni všeč niti gospodarskim in političnim partnerjem po svetu, ne pogodbenim partnerjem v organizacijah, ki jih po svetu vodijo ZDA kot je NATO, niti ideološkim in političnim nasprotnikom kot je Kitajska.  

Kateri od treh bi bil po vaše najbolj primeren, da bi vodil svet po svoje?

Skupni imenovalec s katerim bi zajeli vse, ki jim D. Trump ni všeč, je nemogoče najti, razlog pa je morda njegova nekonvencionalnost, s katero povsod ruši utečene prakse, ki sicer politikom tako zelo odgovarjajo, vključno z evropskimi. Ko se dela počasi, v rokavicah, lažno pomirjujoče, elitistično, z veliko brezplodnega dogovarjanja in na splošno – skratka neučinkovito. Spomnimo se politične nemoči EU, ko je divjala vojna v nekdanji Jugoslaviji na pragu Evrope, ali takrat ne bi bilo dobrodošlo malo Trumpizma?

Če bo D. Trump še naprej tako samo svoj, kot je bil v kampanji in kljub drugačnim napovedim dobil ameriške volitve, zakaj ne bi bil potem z istim samo svojim načinom učinkovit tudi kot ameriški predsednik in svetovni politik, kljub vsem novim drugačnim napovedim?

Trumpizem

Edina razlika med prvim letom predsednikovanja D. Trumpa in prvim letom ostalih predsednikov je, da slednjemu del javnosti po prvem “orientacijskem” letu še vedno ni odpustila zmage na volitvah.

Eponimi v zvezi z ameriškimi politiki se pojavljajo pogosto clintonizem, reaganizem, bushizem. Najznamenitejši je vsekakor “makartizem” po Josephu McCarthyu senatorju Wisconsina, ki je v 50 ih prejšnjega stoletja dosegel poenostavljeno možnost preganjanja ameriških državljanov zaradi protidržavnih dejavnosti, predvsem zaradi strahu pred komunizmom. Izmi imajo različno stopnjo resnosti. Ronald Reagan ga je dobil za svojo politiko tolerantne demokratične maske z vladavino trde konservativne roke v ozadju, Bush mlajši pa za svoje nonsens izjave kot “Naši sovražniki so iznajdljivi. Nikoli ne odnehajo izmišljati si nove načine kako škodovati naši deželi in našemu narodu, ampak to znamo (vemo) tudi mi”. Prav tako je bilo v preteklosti ameriške politike že veliko govora o “izmih”, predvsem na temo kaj pravzaprav označujejo in koliko si pri posamezni osebi zaslužijo obstajati. Tako je tudi s Trumpizmom.

Definicija na Dictionary.com ga definira kot: ne tradicionalno politično filozofijo in pristop, ki ju uporabljajo ameriški predsednik Donald Trump in njegovi podporniki. Izraz Trumpizem se lahko uporablja tudi za neposredno sklicevanje na nezaslišano ali idiosinkratično izjavo Donalda Trumpa.

Skratka pojem obstaja in tudi v ocenah mu eni pristopajo analitično, ko ocenjujejo značilnost dela in pristopa ameriškega predsednika, kot je Jon Sopel glavni urednik BBC za Severno Ameriko:

Torej, ali lahko dodamo »izem« na koncu njegovega imena? Ali gre pri tem za filozofijo, ki bo tako jasno označila današnji trenutek, da ga bodo nato zgodovinarji ob pogledu nazaj imenovali Trumpizem? Ali pa gre za instinkte in impulze, ki jih vodi populistična želja, s katero je D. Trump zadovoljil svojo bazo, ki mu je nato prinesla presenetljivo zmago?

Nekateri, kot Jane Coaston novinarka Voxa, energično nasprotujejo vsaki uporabi pojma kot popolni nesmisel in za nepravični nastanek le tega sama obtožuje Steva Bannona nekdanjega glavnega stratega v administraciji:

Edini resnični trumpistični politik je Trump sam, ker je “trumpizem” le razširitev lastne osebnosti: iracionalne samozavesti in prevladujoče paranoje istočasno. Bannon lahko išče trumpističnega politika kolikor hoče, pa ga ne bo našel.

Ne glede ali si D. Trump zasluži svoj “izem” ali ne, poseben pristop, konkretnost, enostavnost, provokativnost, nekonvencionalnost v volilni kampanji, ki so bili značilni zanj, s katerimi si je uspel izboriti pozornost in odobravanje pri volivcih, so se mu po enem letu s povratno zanko vrnili v obliki konkretnosti, enostavnosti, provokativnosti, nekonvencionalnosti od javnosti. Če ima Donald na enostaven način povedati kakšne so Američanke, imajo te pravico na ravno tako enostaven način povedati, kaj si o njem mislijo, če ima Donald pravico enostavno zmerjati Kitajce, naj nehajo manipulirati z dolarjem sicer … , ga imajo pravico Kitajci enostavno opomniti, da naj umakne letalonosilke od Tajvana sicer … in podobno. Videti je, kot bi D. Trump  tak način pričakoval in da se z njim tudi strinja. Malo zmerja on druge, malo drugi njega in ne moremo reči, da manjka transparentnosti.

Donald Trump ni prvi predsednik, ki je ob izvolitvi povzročil razgibane razprave, in kritične analize. Reagan je vzbujal dvom o neoporečnosti zaradi svoje igralske preteklosti, Bush mlajši zaradi govorniške nesposobnosti in veliko se je o tem pisalo in govorilo, je pa D. Trump prvi predsednik v zgodovini, pri katerem se razburkanost javnosti iz volilne kampanje ni niti malo umirila po skoraj treh letih predsedniškega mandata. In če se o Trumpizmu že govori, je ravno ta posebnost tisto kar ga v abstrakciji najbolj opredeljuje.

Impeachment za Donalda Trumpa?

D. Trump bo ostal nekonvencionalen, ne glede ali bo to pomenilo, da bo prvi predsednik ZDA, ki bo položaj zapustil zaradi uporabe impeachmenta ali pa bo prvi predsednik ZDA, ki bo položaju predsednika dodal povsem novo formo.

Po ameriški ustavi obstajata dva načina za odstavitev predsednika. Impeachment v primeru, da je predsednik vpleten v kriminalno dejanje ali večjo moralno nespodobnost in 25. amandma, po katerem je predsednik odstavljen zaradi psihične oziroma mentalne nesposobnosti. V zgodovini ameriških predsednikov se do sedaj nikoli ni zgodilo, da bi kateri od teh moral zapustiti položaj zaradi uporabe ali 25. amandmaja ali impeachmenta. Sta pa bila vodena dva postopka impeachmenta in sicer proti Andrewu Johnsonu 1868 in Billu Clintonu 1998. Richard Nixon se je po nekaterih mnenjih izognil odstavitvi z impeachmentom z odstopom leta 1974.

Predloge za impeachment podajo člani kongresa, ti so impeachment predlagali tudi za Georga W. Busha zaradi slabega vodenja vojne v Iraku, za Baraka Obamo v zvezi z napačnim obveščanjem javnosti v primeru napada na ameriško veleposlaništvo v Bengaziju in za Donalda Trumpa za neprimerno vedenje a predlogi niso dobili temeljne podpore.

Čeprav je že sam predlog impeachmenta velik politični pritisk na predsednika, pa je le stežka pričakovati, da bi bil ta tudi dokončno izveden in predsednik odstavljen. Nekaj zaradi tega, ker se z impeachmentom spreminja odločitev volilnega sistema, kar je zelo resna poteza, nekaj pa zato, ker je potrebna večina v senatu, ki impeachment potrjuje.

V primeru D. Trumpa so imeli Republikanci v predstavniškem domu 238 sedežev  proti 193 sedežev demokratov in v senatu večino z 52 proti 46, po vmesnih volitvah 2018 pa so republikanci izgubili in zasedli 197 sedežev proti 235 sedežev demokratov, v senatu pa zadržali večino s 53 sedeži proti 45 demokratskih mest. V primeru Billa Clintona na primer je kongres glasoval za impeachment z 221 proti 212, vendar v senatu na končni stopnji ni dobil potrebne večine. Videti je, da je zelo malo možnosti, da bi predlog za odpoklic Donalda Trumpa v senatu dobil potrebno večino, res pa je, da je imel Bill Clinton takrat 72% javno podporo.

Pomembno je dejstvo, da odpoklic predsednika ni samo stvar kongresa in senata ampak tudi stališča javnosti, ki si ga v ZDA nihče ne upa ignorirati.

Največji očitki predsedniku v prvih 100. dneh

Glavni očitki ameriškemu predsedniku so namenjeni bojazni, da bi s svojimi inovativnimi manirami v diplomaciji utegnil škodovati ameriškim interesom  in ugledu položaja ameriškega predsednika.

V ameriških vplivnih političnih medijih, med katere spada revija Foreign Policy, ki jo izdaja Graham Holdings Company nekdanja The Washington Post Company, so v prvih stotih dneh predsednikovanja, kar je prvi časovni orientacijski okvir, delo Donalda Trumpa  ocenili, kot: ” … there have been so many blunders it’s been a bit hard to keep track”.

Med napakami, ki jih ne štejejo za spodrsljaje ampak za resne simptome nekompetentnosti naštevajo:

  • Kadrovanje nepristojnih oseb v Belo hišo, nesmiseln napad na sirsko letališče, netaktna pogajanja z Iranom o atomskem potencialu in sramotno netaktne stike s pomembnimi partnerji kot so predsednik Meksika, zunanji minister Avstralije, Angela Merkl in  Marine Le Pen.
  • Pri kadrovanju mu avtor članka očita imenovanje čudaka Michaela Flynna na položaj svetovalca za nacionalno varnost, ki je nato zdržal na položaju 24 dni, nekaj dlje pa Sebastian Gorka, še ena “posebna oseba”, ki mu ameriška akademska in strokovna javnost nista bili naklonjeni, Poteze so dodale olja na ogenj govoric o ruski vpletenosti v volitve. Skupaj s Flynnom tudi vrhovni tožilec Jeff Sessions ni mogel dokončno sestaviti oprijemljivega poročila glede tega in v prvih stotih dneh, se je zgodba vlekla, čeprav je bilo po avtorju članka, malo možnosti da bi bilo karkoli res.
  • Napad na sirsko letališče z manevrirnimi raketami, naj bi Trump sprejel po površnem brifingu in na osnovi pogovorov s turškim predsednika Erdoganom in Saudovo Arabijo, ki naj bi imeli informacije o kopičenju orožja za masovno uničevanje v Siriji. Avtor ugotavlja, da napad na državo, ki je v središču pozornosti svetovne javnosti zaradi zapletene vojaško politične situacije pač ni politika in da ne Turčija ne Saudova Arabija nista državi, ki delita vrednote ZDA. Članek ocenjuje, da je D. Trump nasedel “idiotski zgodbici, ki poleg blebetanja in jeze, ne vsebuje prav nič resnega”.

V primeru politike do Irana, avtor ocenjuje, da si bo Trump z demoniziranjem pomembne države na bližnjem vzhodu, pravzaprav bolj škodil kot koristil. Bolje je namreč držati Iran znotraj pogajanj, kot pa jih izpustiti iz rok, ker so pogajanja edina alternativa Iranu z atomsko oborožitvijo.

Članek ugotavlja, da je v prvih stotih dneh D. Trump uspel neprimerno ravnati z nekaj pomembnimi zavezniki, kot z Meksikom, Avstralijo, Nemčijo in Francijo. V telefonskem pogovoru z predsednikom Peñom Nietom in avstralskim zunanjim ministrom Turnbullom je oba uspel prikazati kot vajenca, katerih edina dobra izbira je, da ga poslušata. Napeljevanje Angele Merkl na bilateralni gospodarski sporazum ob njenem obisku Bele Hiše, je povzročilo neugodje in prav tako proglasitev Marine Le Pen za najtrdnejšo predsedniško kandidatko.

 Kot izrazito največjo napako novega ameriškega predsednika, pa članek izpostavlja popolnoma napačen pristop do Azije, ki ga zapis imenuje kot področje, ki nenehno pridobiva gospodarski pomen za ZDA. Do tega področja so bili vsi prejšnji predsedniki zelo previdni, saj je za uspešen odpor kitajski agresivnosti, potrebno skrbno si pridobivati zaveznike in tak pomemben steber je Trans-Pacific Partnership (TPP) multilateralni gospodarski sporazum, ki pa ima tudi močno politično noto v odnosih med ZDA in azijskimi zavezniki. Izstop iz sporazuma, članek ocenjuje kot: “clueless” pristop k politiki do Azije, kar je težka kritika.

Odstopanje od utečenih praks

J. F. K. je z “We choose to go to the Moon” leta 1962 odstopil od pričakovanih “soft” praks ameriškega predsednika do vzhoda in zvabil v vesoljsko tekmo glavno tekmico ZDA Sovjetsko Zvezo, ki si tega s svojo ekonomijo takrat ne bi smela privoščiti. Ronald Reagan je odstopil od utečenih praks s kritiko sprejete doktrine “zagotovljenega medsebojnega uničenja” in leta 1983 pognal program “Vojna zvezd” skokovitega razvoja novih orožij, ki je nato posredno prispeval h končnemu padcu komunizma. Glavna tekmica ZDA je danes Kitajska in Donald Trump je odstopil od utečenih praks ter napovedal, da bo glede tega nekaj ukrenil. 

Tudi vse ostale kritike sedanjega ameriškega predsednika so si podobne. Karkoli že Donald Trump počne, to počne na svoj način in ne na pričakovani način položaja ameriškega predsednika. Kljub vsem kritikam pa ni nujno, da je vse kar počne D. Trump slabo. Že na volitvah je napovedal, da bo naredil Ameriko tako, kot je bila nekoč. Povečal je gospodarski vpliv ZDA na svetovni ravni (večni adut nasprotnikov ZDA da svetovna kriza itak povzroči največ škode ZDA), rekordno zmanjšal nezaposlenost in povečal notranjo kupno moč prebivalstva. 

ZDA so v zadnjih nekaj desetletjih razvijale strategijo “prijateljskega pristopa”, s katerim so si pridobivale zaveznike na gospodarskem in političnem oziroma vojaškem področju. Strategija politike je v tem, da so ZDA prisotne po svojih zaveznikih povsod po svetu. Poleg gospodarsko, kar ZDA veliko stane, tako tudi z vojaškimi kapacitetami in z najnovejšim sistemom raketnega ščita, ki so ga ZDA namestile povsod tam, od koder lahko resno ogrozijo izstreljevanje balističnih raket tako ruskih kot kitajskih in si s tem pridobijo strateško prednost. Pri tem morajo ZDA skrbeti za svojo globalno mrežo zaveznikov in “prijateljskih držav” tudi s podporo kakšnemu oligarhu ali ne ravno demokratični državi, kar zahteva veliko politike in predvsem gospodarskega sodelovanja. Način se je izkazal za uspešnega in ga pri svoji širitvi vpliva poskušajo kopirati tudi Kitajci.

“Drugačen način” pa so ZDA že uporabljale pred tem in sicer s politiko gospodarsko močne, naglo tehnološko razvijajoče države, ki si zagotavlja udejanjanje svojih interesov predvsem z bilateralnimi, posameznimi sporazumi in dogovori z zainteresiranimi partnerji. Pri tem pa so ZDA pripravljene in sposobne vojaško braniti svoje interese kadar koli in kjer koli na svetu. Glede na analize strokovnjakov, ki domnevajo, da so ZDA razvile nova orožja, ki tako politiko omogočajo, se zdi pristop D. Trumpa smiseln in niti ne tako zelo inovativen.

Sedanja politika ZDA zahteva veliko kompromisov tako političnih kot gospodarskih, novi predsednik pa enostavno želi vpeljati gospodarsko najučinkovitejši in najbolj neodvisen način vzdrževanja in rasti vpliva ZDA v svetu. Tako kot v preteklosti pa mora poskrbeti za tehnološki naskok in to predvsem v vojaški, računalniški in vesoljski tehnologiji. Če pogledamo sedanje stanje, ko se v ZDA z najbolj zapleteno tehnologijo ukvarjajo zasebne firme in celo služijo pri tem, Kitajske programe pa vodi vlada iz proračuna, je videti velik in bistven razkorak med tekmicama.

Soliranje v politiki ZDA po drugi svetovni vojni se ji je v nekaj primerih obrestovalo in pustilo velike posledice na globalno sliko in videti je, da ima svoje načrte v tej smeri tudi Donald Trump.

Neposredna komunikacija in učinkovitost

Ko je manj manir lahko nova manira politične komunikacije.

Nikoli do sedaj ni bilo v ameriških javnostih od splošne do politične tako gorečega nezadovoljstva in tako dolgo povolilno tlečega upora proti novo izvoljenemu predsedniku, kar daje močan vtis, da Donald Trump ni pomešal štren samo Hillary Clinton in demokratom v predsedniški kampanji ampak nečemu še večjemu! 

Ne glede ali je D. Trump na neki način popršil neizogibno prisotno elitno politično igro v ozadju ali je samo presenetil ustaljen “american way of life”,  D. Trump je v obeh primerih precedenčen. In ne glede kakšen bo mandat sedanjega predsednika, je gotovo, da po Donaldu ameriški predsedniki ne bodo mogli biti več taki kot so bili do sedaj.

Inovacije, ki jih vpeljuje D. Trump označuje predvsem neposrednost, nekonvencionalnost in netaktnost, kar v politični komunikaciji sedanjega globalnega utripa povzroča mnogo nemira. D.T. vedno postavlja enostavna vprašanja: je politika v rokavicah samo zaradi lepega zunanjega videza res najboljša? Gre morda nenačelnost le lahko v prid fleksibilnosti politike?

Neučinkovitost politike namreč lahko izhaja iz zapletov zaradi protokolov, zaradi dveh politik eno pred in eno za zaprtimi vrati in zaradi vse večje razlike med zunanjo podobo dogodkov in njihovo realno vrednostjo v ozadju. Zato tudi je tradicionalni javni pogled na politiko prežet z nezaupanjem, pričakovanim relativiziranjem resnice, izkrivljenimi dejstvi in neuresničenimi obljubami – politika pač. Zato je politika dober kruh za neštete, zato je odgovornost politike neulovljiva kategorija in zato je politika velikokrat popolnoma nekoristna celo škodljiva zadeva.

Donald Trump uvaja nove manire v politično komunikacijo in tudi to je ena od potez, ki prispeva k njegovi precedenčni podobi. Zdi se, da bodo po Trumpu  ameriški predsedniki morali biti drugačni kot do sedaj, kaj bo prinesel njegov inovativni politični pristop pa bo videti do naslednjih volitev. Je pa sedanji ameriški predsednik, ne glede kako se zadeve razpletejo, že poskrbel, da bo pod njegovo ime v bodočnosti gotovo zapisano tudi “zelo poseben”!

Drugačnost, je slaba ali dobra?

Ali lahko katerikoli ameriški predsednik v štirih letih svojega mandata ne pusti prav nobenega vpliva na svet? Težko, do sedaj se to še ni zgodilo v moderni zgodovini, torej ne. Potem nam ostane le še vprašanje, s čim pa bo sedanji predsednik obeležil svet? S svojim rušenjem utečenih pravil prav gotovo. Je to dobro ali slabo? Bo njegova drugačnost ostala samo grenak spomin ali bo sprožila novo pričakovano obliko ameriškega predsednika in ameriške mednarodne politike?

Donald Trump ne priznava določenih meril današnjega sveta! Je to kaj novega? Ni! Drugačnost je glavni adut globalne liberalizacije in glavna značilnost današnjega globalnega človeka. Ameriški volivci in odločilen del politike so to nagradili. Donald Trump vpeljuje novosti v politiko tako domačo kot svetovno in zaradi tega, da Kitajcem, Rusom ali EU in njihovim elitam ni po volji, ne gre kar apriorno reči, da pa gre zato za nekaj slabega.

Donald Trump napoveduje, da je pravi čas za drugačne in vse več drugačnih mu pritrjuje. Že v začetku svojega mandata je Donald Trump naredil več za svoje drugačne kot Obama v svojem mandatu za svoje temnopolte. Goreč upor sedanjemu ameriškemu predsedniku pa očitno izvira iz njegovega jasnega namena, da bo na drugačnosti vztrajal in da bo ta spremenila Ameriko in svet bolj, kot bi si nekateri želeli.

Je Elon Musk drugačnost? So korporacije kot Google, Amazon drugačnost? Je globalizacija, ki ruši nacionalne države religije in tradicionalne kulture drugačnost? Tak razvoj dogodkov mnogim ni všeč, da pa je vse to slabo samo zaradi tega, ker se neke svetovne elite ali velesile v tem ne vidijo pa ni nujno slabo.  Evropa potrebuje spremembe in se nanje pripravlja kot “bolni na potrebo”, Rusiji Putinova oligarhija niti približno ne omogoča izkoristka vseh svojih potencialov in blaginje državljanom, ravno tako ne Kitajski njena partija ali arabskemu svetu politični islam.

Demokratizacija, ne po ameriško, ampak po samih demokratičnih principih, ki jih je dala zgodovina razvoja demokratične družbe in svobod in pravic posameznika, je nuja. Ideološka propaganda znotraj zaprtih elitokratskih, oligarhičnih političnih sistemov, kmalu ne bo dovolj za uspešen upor. Pa ne zaradi ZDA, ki sicer imajo največji vpliv na razvoj zahodne in globalne družbe, ampak zaradi neizogibnih prihajajočih sprememb v globalni družbi. Kot se ni dalo izogniti razvoju in vplivu kapitalizma na globalno sliko, se ne bo dalo izogniti razvoju korporativnega liberalnega imperializma z mednarodnimi korporacijami, ki s svojimi notranjimi interesi in identiteto izriva nacionalne države, Ne bo se dalo izogniti globalnemu trgu, ki bo urejen po pravilih, ki jih bodo dale gospodarske zakonitosti in principi, tako kot vedno do sedaj in ne Putini, partijske oligarhije ali zbori imamov.

Donald Trump je drugačen zaradi svoje originalnosti, ni pa nujno slab, niti ne more biti kriv za zaostrovanje v svetovnem gospodarstvu in politiki. Vse to se mora zgoditi z Donaldom Trumpom ali brez njega, ker ima zgodovinski tok svoje zakonitosti, ki določajo spremembe. Upiranje le tem je lahko smiselno s strani posameznih nacionalnih interesov, istočasno pa brez perspektive, ker razvoj svobodne misli, demokratičnih principov ni stvar nacionalnega, religioznega ali ideološkega pristopa, ampak razvoja globalnih gospodarskih razmerij, ki po Marxu, določajo družbene razmere. Svet pa se razvija naprej po principih, ki jih je v globalni ekonomiji na žalost ali na srečo, začrtal kapitalizem s svojima liberalizmom in imperializmom, ki se odraža tudi na globalno družbo in pravice posameznika v njej.

Donald Trump ima lastno vizijo kako se temu kar najbolje prilagoditi, ki pa je v nasprotju z ostalim delom sveta. Pri tem pa ne moremo reči, da ni možno, da ima prav ali pa da za to nima podpore. Individualnost ameriških predsednikov je znala velikokrat ZDA popeljati do odločujočega člena za razvoj sveta in to so od svojega nastanka naprej že nekajkrat dokazale.

V nadaljevanju:
Donald Trump je precedens – drugič. Spet se po napovedih javnega mnenja, medijev in strokovnih opazovalcev Donaldu Trumpu slabo piše. Kaj če se motijo še enkrat?