Novinarstvo in kriza zahodne demokracije

Vsebina

Osnovna naloga novinarstva je vedno iskanje resnice, a mora pri tem nujno slediti svojemu zgodovinskemu poslanstvu: opozicijski družbeni drži in položaju konceptualnega nadzornika in varuha družbe, posebno v obdobjih resnih družbenih kriz, kot je sedanja kriza zahodne družbe in njenih demokratičnih principov.

Dante Alighieri

Najbolj razbeljeni deli pekla so prihranjeni za tiste, ki v času resne moralne krize ostajajo nevtralni.

Dante Alighieri


Trije zakoni “mediatorike”

Po treh zakonih robotike Isaaca Asimova priredil avtor

  1. Novinarstvo mora ščititi pravice posameznika, družbenih skupin ter manjšin in humanistične vrednote družbe in ne sme s svojo nedejavnostjo dopustiti kršenja le teh.
  1. Novinarstvo mora biti etično, objektivno in nepristransko razen v primeru, ko bi to preprečevalo izpolnjevanje obveze iz prvega zakona.
  1. Novinarstvo mora delovati v javnem interesu, razen kadar bi to preprečevalo izpolnjevanje obveze iz prvega in drugega zakona.


Pentateza

1. Glavna naloga novinarstva

Glavna naloga novinarstva je analitično poglobljeno poročanje o dogajanjih pomembnih za družbo in opozarjanje na nevarne družbene koncepte.

Obširno

2. Novinarstvo kot obvezna družbena opozicija

Novinarstvo je nastalo kot družbena opozicija v trenutku, ko je učinkovito obveščanje javnosti s prvimi časopisi postalo oblikovalec javnega mnenja. S tem je postavilo informirano javnost v položaj enakopravnega političnega partnerja oblásti.

Obširno

3. Novinarstvo kot dejavnost z največjim vplivom na zahodno družbo

Nobena družbena ali gospodarska dejavnost ni v tako veliki meri vplivala na zahodno družbo in njen razvoj kot novinarstvo.

Obširno

4. Neodvisno novinarstvo se je razvilo zahvaljujoč kapitalističnemu okolju ugodnemu za razvoj zasebnih in samostojnih gospodarskih iniciativ

Ključen moment v razvoju tiska in novinarstva so cehi srednjeveških mest, ki so si svojo legitimnost in položaj pridobili z notranjo organiziranostjo in posledično s svojim vplivom na družbo ter oblast. Nakazali so principe, ki so kasneje postali temelj bodočega kapitalističnega razmerja gospodarstva in oblasti oziroma družbe.

Obširno

5. Krize novinarstva ni, je le nova zgodovinska priložnost zanj

Novinarstvo si mora ponovno pridobiti položaj družbene opozicije in varuha pred nevarnimi družbenimi koncepti z resničnim in poglobljenim obveščanjem. To pa se ne more zgoditi v gigantskih, monopoliziranih, korporativnih medijih, niti znotraj principov dojemanja realnosti v potrošniški družbi, ampak le v alternativnem novinarstvu na spletu. Tam se bodo, tako kot že prej v zgodovini, pojavljale nove priložnosti in posamezniki, ki bodo znali javnosti na novo predstaviti novinarsko poslanstvo in nujo obstoja neodvisnega novinarstva za splošno dobro.

Obširno


1. Glavna naloga novinarstva

Joseph Pulitzer, novinar in časopisni založnik

Vedno nasprotujte privilegiranim razredom in populizmu, nikoli ne zanemarite naklonjenosti revnim, ostanite vdani javnemu dobremu, nikoli ne bodite zadovoljni samo s pisanjem novic, vedno bodite odločno samostojni, nikoli se ne ustrašite napasti kar je napačno, ne glede ali prihaja od tistih zgoraj ali od tistih spodaj.

Joseph Pulitzer, ustanovitelj šole Columbia School of Journalism in nagrade za izjemne dosežke v novinarstvu in kulturi.

Glavna naloga novinarstva je, da z analitičnim, poglobljenim obveščanjem o dogajanjih pomembnih za družbo, opozarja na nevarne družbene koncepte.

Tako novinarstvo postaja nekakšen varuh družbe, ki opozarja na slabe prakse, na nevarne družbene koncepte, zapostavljanje nekaterih ključnih vprašanj in podobno. Watch dog journalism je izraz, ki si ga je prislužil del novinarstva, ki želi javnost informirati, kar se da podrobno o dogajanjih, ki javnost ključno zadevajo in vplivajo na kakovost življenja.

Watch dog journalism ali novinarstvo kot pes čuvaj deluje s položaja družbene opozicije in pritiska na vladajoče elite tako da:

  • Preverja verodostojnost izjav javnih oseb, predvsem političnih in gospodarskih.
  • Izziva javne osebe k opredelitvi do družbenih težav ali konfliktov.
  • Z informiranjem iz zaprtih ali elitnih sej in srečanj, podrobno obvešča javnost z dejstvi, ki presegajo običajne izjave za javnosti in bi bila javnost v nasprotnem za te prikrajšana in neobveščena.
  • Z zbiranjem novih dejstev sledi razvoju pomembnih vprašanj v družbi skozi daljše časovno obdobje.

Tako nastaja osnovno poslanstvo novinarstva. V tripartitnem družbenem razmerju med oblastjo, javnostjo in novinarstvom, vsak del nosi svojo odgovornost in pričakuje svoj delež pri vplivu na družbo. Čeprav družbo določajo veje oblasti in ideologija, pa je ravno novinarstvo tisto, ki pri komunikaciji med voditelji in javnostjo, slednjo postavlja v položaj enakopravnega političnega partnerja. Zato si je novinarstvo pridobilo naziv četrte veje oblasti. Bolj kot je javnost informirana in izobražena v zvezi z delovanjem družbe, večji vpliv bo imela pri odločanju in bolj enakovreden partner bo politiki. Na ta način novinarstvo zastopa interese javnosti pri spopadu z nevarnimi koncepti, ki v družbi nastajajo zaradi interesa politike, elit in populizma. Zgodovina novinarstva je pravzaprav zgodovina postopnega oblikovanja njegove glavne naloge čuvaja družbe.

The Elements of Journalism je delo, ki sta ga Bill Kovach in Tom Rosenstiel posvetila temi glavnih nalog novinarstva:

Glavne dejavnosti novinarstva ne pogojuje tehnologija, novinarji sami ali tehnike, ki jih uporabljajo, ampak so principi novinarstva definirani s funkcijo, ki jo imajo novice pri vplivu na življenje ljudi.

Novice so tisti del komunikacije, preko katerega dobivamo informacije o različnih dogodkih, vprašanjih in značilnostih okoliškega sveta. Največja vrednost novic je moč, ki jo dajejo informiranim. Glavna naloga novinarstva je torej državljanom zagotoviti informacije, ki jih potrebujejo, da bi se kar najbolje odločali o vprašanjih v zvezi z njihovimi življenji, njihovo družbo in njihovimi vladami.

Novinarstvo kot poslanstvo z etiko in kot odgovorni gradnik družbe

Ne glede na stanje družbe, od najbolj pravično organizirane do najbolj kaotične, je novinarstvo, poleg zdravniškega, edini poklic z univerzalnim poslanstvom, ki temelji na etiki zbrani v zavezo.

O poslanstvu govorimo kadar ne moremo reči, da gre samo za poklic z interesom preživljanja ali za dejavnost skozi katero nekdo izraža svojo kreativnost in ambicijo. Poslanstvo je dejavnost, ki presega posameznika in ga postavlja v službo človekovim vrednotam, ne glede na družbeno-zgodovinske okoliščine. Samo dve dejavnosti imata tako poslanstvo – zdravništvo in novinarstvo. Ne prva ne druga pomoči družbi ne smeta odkloniti in morata svoje usluge postaviti na razpolago ne glede na okoliščine. Zdravniška etika je vzpostavljena s Hipokratovo prisego, novinarska z Williamsovo. Zdravniški in novinarski poklic sta edina, ki ju ureja njuna lastna univerzalna etika, nastala skozi zgodovino dejavnosti in je postala neodvisna od stopnje razvoja ter ideologije človekove družbe.

Čeprav je besedilo Hipokratove zaveze doživelo obnove z Ženevsko deklaracijo, ki jo je sprejela Skupščina svetovnega zdravniškega združenja leta 1948, je pomen prisege ostal isti – zavezanost zdravnika za pomoč bolnim ter poškodovanim in nuja po neodvisnosti poklica in po njegovi univerzalni etiki. V uvodniku objavljenem v The Medical Journal of Australia, je profesor Edmund Pellegrino (1920-2013), profesor medicine in medicinski etik na Kennedy Institute of Ethics, zapisal:

Zdravniška prisega je za mnoge danes morda drobec razbite starodavne podobe. Kljub temu ostaja v zavesti zdravniškega poklica dovolj te podobe, da nas spomni, da bi povsem pozabiti nanjo pomenilo narediti iz medicine komercialno, industrijsko ali proletarizirano podjetje.

Kar je za zdravništvo Hipokratova prisega je za novinarstvo The Journalist’s Creed ali novinarjevo prepričanje (vera), ki ga je Walter Williams, ustanovitelj prve novinarske šole na univerzi v Misuriju, kot deklaracijo oziroma noto osebnega zavzemanja glede položaja in delovanja novinarstva, izdal leta 1914. Journalist creed (Novinarjeva vera) je postalo eno najbolj jasnih stališč o principih, vrednotah in standardih novinarstva širom sveta.

Točke: 

• Novinarstvo je poklic.

• Novinarstvo je skrbnik javnosti. Vsi povezani z novinarstvom so dolžni skrbeti za dobrobit javnosti. Neizpolnjevanje te obveze pomeni izdajo zaupanja.

• Jasno razmišljanje, jasno izraženo stališče, točnost in pravičnost so temelji dobrega novinarstva.

• Novinar naj piše samo tisto, kar v svojem srcu drži za resnično.

• Zatiranje novic s kakršnim koli namenom, razen za dobrobit družbe, je nesprejemljivo.

• Nihče ne bi smel pisati, česar si ne upa reči kot džentelmen. Sprejemanje podkupnin je nesprejemljivo. Osebni odgovornosti se ni mogoče izogniti z izgovarjanjem na nadrejene.

• Objave, novice in članki morajo služiti interesu bralcev; za vse mora prevladati enoten standard koristne resnice in čistosti; vrhovni test dobrega novinarstva je učinek njegove javne službe.

• Novinarstvo, ki uspe doseči najboljše – in najboljše si zasluži uspeh – se boji Boga in častnega človeka, je trdno neodvisno, nepremakljivo pred avtoriteto in pohlepom oblasti, konstruktivno, tolerantno vendar ne brezbrižno, samoobvladljivo, potrpežljivo, spoštljivo do bralcev vendar neustrašno; hitro ogorčeno nad krivico; je nenaklonjeno privilegijem ali vihram podzemlja; zahteva priložnost za vsakega posameznika v enaki meri, kolikor zakon in poštena plača ter človeška družba to omogočajo; je domoljubno, vendar se iskreno zavzema za mednarodno dobro in trdno mednarodno slogo, je novinarstvo človeštva.

Novinarstvo je poklic, ki je s svojim poslanstvom družbene opozicije skozi čas in iz ideološko razbremenjenega prostora družbe, odločilno vplival na zahodna družbena gibanja in prispeval k razvoju zahodne družbe in demokracije.

Novinarstvo ima odgovornost pred poklicem, pred zakonom in pred družbo

Obveza novinarstva je iskanje resnice, pri čemer se novinar giblje znotraj trikotnika: profesionalnost, zakonodaja, družbeno poslanstvo. Seveda je jasno, da gre pri tem za kompromis, saj resnico včasih ovira neprofesionalnost z izrazitim motivom zaslužka, včasih zakonodaja s cenzuro, včasih pretirano ugajanje javnemu mnenju in družbeni ideologiji. Poleg tega se včasih kriteriji med seboj izključujejo, saj zakonodaja lahko utiša tako profesionalnost kot družbeno poslanstvo, sploh v totalitarnih režimih. Javno mnenje včasih pretehta tako oblast, kot novinarsko učinkovitost, kot v primeru pravice splava ali spolne identitete v nekaterih okoljih. Režimsko novinarstvo zapušča poslanstvo zaščitnika družbe in si v službi oblasti nadene ideološko odgovornost, namesto odgovornosti do resnice. Drugod pa si raziskovalni novinarji privoščijo aretacijo ali denarno kazen, celo tvegajo življenja, samo da opravijo poslanstvo v obliki razkrivanja korupcije in ostalih škodljivih družbenih praks.

Iz zgodovine novinarstva je videti, da je bilo potrebno za napredek včasih kršiti prav vse: (1) etiko, pri izdaji državnih tajnih podatkov javnosti, kar so to storili novinarji in uredniki New York Timesa v aferah Pentagon papers in Watergate; (2) kršiti pravilo nepristranskosti pri opozarjanju javnosti na fevdalistično dominacijo elite, kot je to storila “nespoštljiva” Oriana Fallaci v intervjuju Šaha Reze Pahlavija; in včasih (3) objektivnost na račun subjektivnosti in nasprotovanja splošno sprejetemu javnemu mnenju, kot je to storil Edward R. Murrow v primeru antikomunistične histerije v ZDA.

Hunter Thompson (1937–2005), ameriški novinar in pisec

Objektivno novinarstvo je eden glavnih razlogov, ki je omogočil ameriški politiki biti tako pokvarjena tako dolgo.

Hunter Thompson (1937–2005), ameriški novinar in pisec, utemeljitelj gonzo novinarstva

Novinarstvo je poslanstvo v smislu zaščite javnega dobrega pred nevarnimi družbeno-političnimi koncepti elit. V tem poslanstvu je novinarstvo podrejeno nepristranskosti, objektivnosti in etiki. Je pa videti, da je v času družbenih kriz, novinarstvo učinkovito reagiralo ravno takrat, kadar jih je kršilo.


2. Novinarstvo kot družbena opozicija

Novinarstvo je že v svojem nastanku zavzelo položaj družbene opozicije, ko je učinkovito obveščanje javnosti s prvimi časopisi v 17. st. postalo oblikovalec javnega mnenja. S tem je javnosti omogočilo zavzeti položaj političnega partnerja. Izbijanje osnovnega poslanstva družbene opozicije iz rok novinarstva je večna težnja oblasti, ki se pri tem poslužuje različnih sredstev. Najbolj priljubljena so cenzura, diskvalifikacija z ideološkim oporečništvom, družbeno marginaliziranje in materialno izčrpavanje “nepravih” medijev z monopolizacijo “pravih” medijev.

Katharine Graham

Novice so tisto, čemur nekdo želi preprečiti objavo. Vse ostalo je oglaševanje. Naša moč je v odločanju. Kar se odločimo objaviti in kar se ne odločimo objaviti, je ključna odločitev.

Katharine Graham, predsednica uprave časopisa The Washington Post (1917-2001)

Družbena opozicijska drža

Družbena opozicijska drža pomeni zastopanje javnosti in javnega dobrega v tripartitnem družbenem razmerju med vlado, javnostjo in novinarstvom. Slednje se lahko nagne na eno ali drugo stran. V bolj demokratičnih družbenih okoljih je položaj novinarstva bolj neodvisen, v bolj avtokratičnih pa pod vplivom oblasti. Novinarsko poslanstvo mora, s svojo etiko in družbeno odgovornostjo, v komunikaciji med vladajočimi in javnostjo, zastopati interes slednje.

Glavna nevarnost pri tem je, da novinarstvo iz družbene opozicije preide v politično, da namesto lastnega poslanstva zaščite družbe pred nevarnimi koncepti politike in elit, začne zastopati opozicijsko politično idejo. V takem primeru novinarstvo izgubi verodostojnost, saj ga lahko oblast označi za pristranskega oziroma za propagandista in ga tako profesionalno diskvalificira. To se je dogajalo v obdobjih vojaških hunt v državah Srednje in Južne Amerike, ko je vsako novinarstvo v razmerju do oblasti vojaških hunt hitro postalo levičarsko.

Enako je v primeru, ko novinarstvo prične zastopati interese elit in politike pred interesi javnosti. Objektivni razlogi za to so, da večina novinarstva na nek način deluje znotraj velikih medijskih hiš, ki so v lasti pripadnikov družbenih elit in imajo monopol nad obveščanjem javnosti. Tako so novinarji bližje zastopanju interesov elite kot ostale javnosti. Subjektivni razlogi so seveda povezani z osebnimi motivi preživljanja, službe in družbenega položaja.

Opozicijsko, objektivno ali subjektivno

Kako najbolje slediti novinarskemu poslanstvu in opozicijski drži je večna dilema, saj okoliščine nikoli niso enostavne. Ali biti v svoji profesionalni etiki, kar se da objektiven ali se v svojem profesionalnem poslanstvu osebno angažirati? Ali objektivno in previdno nizati preverjena dejstva in komentar prepustiti javnosti ali subjektivno, pogumno z lastno odgovornostjo, izkušnjami in znanjem predstaviti svoj pogled na dileme. Pri tem nastane znano vprašanje ali pisati članek ali kolumno?

Margaret Sullivan, kolumnistka za Washingtin Post, je na kongresu GEN (Global Editors Network) v Lizboni leta 2018 v svojem nagovoru izpostavila bledenje meje med novico in kolumno oziroma med obveščanjem in podajanjem mnenja v modernem načinu obveščanja in konzumiranju novic.

Ko slediš novici preko telefona, je ta razčlenjena, prihaja k tebi v delih in novinarstvo nima vedno udobja tolmačiti, to je dejstvo in to je mnenje … zelo prav je, da včasih analiziramo in izmenjujemo mnenja, vendar moramo pri tem zelo dobro vedeti kaj delamo.

Margaret Sullivan opozarja na osebno odgovornost novinarja, urednika ali vodilnega pri neodvisnem mediju pri odločanju, s kakšno mero subjektivnosti se bo pristopilo k poslanstvu družbene opozicije. Anonimno mnenje na spletnem forumu ali blogu, ki podaja skrajno kritično, pristransko ali celo neresnično mnenje, ni novinarstvo.

Položaj družbene opozicije ne pomeni biti apriori proti politiki in elitam ampak izražati dvom, težiti k več transparentnosti in nizati več verodostojnih dejstev v zvezi z njimi. Tak pristop novinarstva do politike in elit je edina protiutež njihovim privilegijem in moči v družbi. Res da obstaja izraz “politična odgovornost”, ki pa je skoraj neulovljiv, posebno v novejših časih, ko v celotni družbi upadajo moralno etična merila.

Vse to kar se imenuje politična odgovornost, nikakor ne more biti ravnovesje vsem privilegijem in moči, ki politiku in pripadniku elite pripadajo. Kaj pa torej? Senzor, ki v primeru slabih praks, nevarnih načrtov, izkoriščanja položaja in družbene moči zasveti in zapiska, je neodvisno novinarstvo! Pritisk novinarstva je edina oblika odgovornosti in zdravega strahu politika pred javnostjo. Zato se mora novinarstvo posebno posvetiti tistim, ki so na oblasti, kar novinarstvo neizogibno postavi v položaj družbene opozicije.

Žarko Žbogar

Ko se novinarstvo podreja oblasti, ko se politika ne boji novinarstva in ko se novinarji in politiki prijateljsko družijo, v družbi ni demokracije.

Pisec članka Žarko Žbogar

Največji padec novinarskega poslanstva – opuščanje družbene opozicijske drže – je odprl vrata realizaciji ideje nacionalsocializma

Temne trenutke je opozicijska drža svetovnega novinarstva vsekakor doživela osorej pred drugo svetovno vojno pri odzivu na vzpon nacizma, fašizma in militarizma. V primeru Nemčije in Hitlerja je novinarstvo na svetovni ravni kršilo prav vse svoje standarde. Ni delovalo kot varnostni senzor družbe, ni poglobljeno spremljalo nevarne družbene pojave in ni prevzelo družbene odgovornosti.

  • Svetovno novinarstvo se ni poglobilo v nemško družbo in ni zaznalo in moglo opozoriti na organizirani nevidni sistem terorja v nemški družbi.

Če tega ne gre očitati nemškim medijem, je napako naredilo tudi novinarstvo v demokratičnih ZDA. Radijski poročevalec Hans Kaltenborn, v ZDA rojeni Nemec, je ocene o nacističnih kršenjih demokratičnih principov v ZDA ocenjeval za pretirane, čeprav so nacisti zaradi opozicijske drže pretepli njegovega sina in se mu nato cinično opravičili.

  • Svetovno novinarstvo je spregledalo nastajanje osebne karizme in vpliva ene same osebnosti na domačo javnost velike države z odkrito skrajno ambicijo.

Eden redkih novinarjev, ki je na to opozoril je bil Karl von Wiegand, dopisnik in prvi ameriški novinar, ki je s Hitlerjem opravil intervju leta 1922. “Hitler ima izredne govorniške spretnosti in zmožnost, da ljudi pripravi do blaznosti”. To se je zelo razlikovalo od mnenja ameriške javnosti, da gre pri Hitlerju za nepomembnega političnega avanturista, “klovna”, ki ga bo na koncu pogoltnil njegov lasten politični diletantizem.

  • Svetovno novinarstvo ni znalo pravilno oceniti osnovne ideje Hitlerjevih javnih nastopov in jo povezati z njegovimi političnimi načrti in ideološko strategijo.

Spet eden na strani manjšine v ameriškem tisku, Edgar Mowrer iz Chicago Daily News, je opozoril: “… kar ta človek govori o Judih, je resna zadeva in nevarno bi ga bilo podceniti …” 

  • Svetovno novinarstvo se s svojimi orodji ni postopalo razkrivati zvite prepletenosti Hitlerjeve ideologije nacionalsocializma in družbene nebogljenosti pri reševanju resnih vzrokov za splošno gospodarsko krizo evropskega kapitalizma.

Novinarstvo je predvsem spregledalo, kako je Hitler v svojo ideologijo nacionalnega socializma vgradil “pravičnost” odpora zoper družbo in politiko tedanje Evrope. Sploh pravičnost upora do enormne vojne reparacije, ki jo je morala Nemčija plačevati zaveznikom po prvi svetovni vojni, pravičnost upora zoper socialne razlike v evropskem elitiziranemu in monopoliziranemu kapitalizmu in pravičnost upora zoper kolonialno izkoriščanje, ki so si ga privoščili zmagovalci prve svetovne vojne.

Primer članka objavljenega v Daily Telegraph 25. Junija 1942 z naslovom “Nemci umorili 700 000 Judov na Poljskem” vse to potrjuje

Avtor članka je bil član poljske vlade v Angliji Szmul Zygielbojm, ki je zanesljive podatke o pomoru Judov na poljskem dobil po pričevanjih zbranih v besedilih in fotografijah na mikrofilmu, tajno prenesenih v London. Daliy Telegraph je članek, ki ga nato ni povzel ali komentiral noben drug medij, enkratno objavil na predzadnji strani in ni bil deležen velike pozornosti ne v britanski ne v svetovni javnosti. Zygielbojm, ki je v varšavskem getu po uporu leta 1943 izgubil vso družino, si je maja istega leta vzel življenje. Zapisal je:

Odgovornost za zločine nad Judi na poljskem v prvi vrsti leži na storilcih. Neposredno pa odgovornost pada na celotno človeštvo, na javnost zavezniških držav in njihove vlade, ki niso storili prav nobenega resnega koraka, da bi jih ustavili. Z lastno pasivnostjo do morjenja nebogljenih milijonov mučenih otrok, žensk in mož, so postali partnerji v odgovornosti.

Čeprav je bilo takratno novinarstvo pod vplivom lastnih razdeljenih javnosti, plahe uredniške politike in celo političnih pritiskov po nezaostrovanju razmer v zvezi s Hitlerjem in nacionalsocializmom, je novinarstvo pri vprašanju nacističnega družbenega koncepta popolnoma zatajilo in doživelo enega svojih večjih padcev. Ne samo, da ni izpolnilo svojega poslanstva opozarjanja, alarmiranja in zaščite družbe, ampak je s svojo pasivnostjo, tudi pod pritiski politike, zmanjševalo resničen pomen dogodkov, ki so kasneje prerasli v najbolj kruto morijo v moderni človeški zgodovini.

Opozicijska drža pomeni braniti interese javnosti. Pri tej obrambi mora novinarstvo včasih zamenjati etiko s poglobljeno neposrednostjo, objektivnost z osebno noto odgovornosti in nepristranskost z jasno zavzetim stališčem v obrambi posameznika, manjšine ali družbene vrednote.


3. Novinarstvo kot dejavnost z največjim vplivom na zahodno družbo

Evropske revolucije v 18. stoletju in osamosvojitev ameriških kolonij sta dva primera, ki prikazujeta tipično aktivno vlogo novinarstva pri družbenih spremembah.

Walter Cronkite, novinar in voditelj

Novinarstvo je tisto kar potrebujemo, če želimo da demokracija deluje.

Walter Cronkite, televizijski novinar in voditelj na CBS Evening News (1916 – 2009)

Francija

Novinarstvo je enega svojih velikih trenutkov v vlogi usmerjanja javnosti doživelo v obdobju evropskih revolucij in osamosvajanja britanskih kolonij v Severni Ameriki med leti 1774 in 1849. Najprej v Franciji, kjer je v okolju s svobodo tiska, z ramo ob rami sobivalo različno ideološko in politično podprto novinarstvo. Camille Desmoulins je v “La France Libre” (Svobodna Francija) zbral obtožbe zoper razpadajoči politični režim, Jean-Paul Marat je izdal “L’Ami du peuple (Prijatelj ljudstva), ki so ga brali predvsem delavci, Jacques-René Héber je vodil skrajno radikalen Le Père Duchesne. Pojavil se je kolumnizem (opinion journalism) in jasno se je pokazalo, da je tisk igral ključno vlogo pri široki javni razpravi o družbenih konfliktih in pri oblikovanju javnega mnenja ter vzpostavljanju posameznih širših družbenih stališč. Novinarstvo se je v francoski revoluciji in v ameriški osamosvojitvi kolonij pojavilo v vlogi orodja za vplivanje na javnosti in jo s tem izpostavilo kot tistega, ki odloča o družbenih vprašanjih ob uradni politiki ali celo pred njo.

Vloga novinarstva v času okoli francoske revolucije ni bila samo prenašanje novic in obveščanje, ampak je novinarstvo postalo oblikovalec javnega mnenja, s tem prevzelo družbeno odgovornost in se začelo izgrajevati v orodje za izgradnjo demokracije.

Nemčija

Vlogo novinarstva kot enakopravnega partnerja v politiki in njegovo vlogo družbene opozicije v Nemčiji je v drugi polovici 18. stoletja utrdil Wilhelm Ludwig Wekhrlin. Njegov ideal je bilo novinarstvo v vlogi “javnega vohuna”, ki je imelo poleg vloge obveščanja tudi nalogo svariti javnost pred zanjo nevarnimi okoliščinami. Wilhelm Ludwig Wekhrlin je videl novinarja kot Sittenrichter ali moralista oziroma Advokat der Menschheit ali zagovornika človeštva. S tem je predvidel vlogo novinarstva kot družbene opozicije in gradnika demokracije.

ZDA

Kolonije so imele v prvi polovici 18. stoletja izjemno veliko (kar okoli devetdeset odstotno) pismenost med belim prebivalstvom. Vzrok je bil protestantizem, ki je menil, da je pravičneje, če se ljudje osebno seznanjajo z biblijskimi sporočili in jih berejo sami. To je ustvarilo plodno bralno okolje za novinarstvo.

Po letu 1750 je angleška krona pričela z bolj rigorozno davčno politiko in razmere v politiki so postale veliko bolj relevantne za življenje običajnih kolonistov. Leta 1767 je v časopisih izšla serija člankov z naslovom Letters from a Farmer in Pennsylvania to the Inhabitants of the British ColoniesPisma pensilvanskih farmarjev prebivalcem britanskih kolonij, ki so dokazovali, da britanski parlament nima pravice obdavčevati kolonistov, ker ti v njem niso zastopani. Članek je objavilo okoli 20 časopisov v kolonijah. Common Sense (Zdrava pamet), dokument v obliki pamfleta, ki ga je izdal Thomas Paine, je imel po nekaterih podatkih naklado okoli pol milijona izvodov, kar je za takratne razmere izredno. S poglobljeno analitično informacijo je odločilno vplival na revolucionarno vzdušje v kolonijah.

Leta 1792 je bil v skladu z ambicijo države po modernizaciji sprejet zakon o pošti, ki je z nizkimi cenami transporta na stežaj odprl vrata tisku. Distribucija časopisov je zavzemala kar 90% teže poštnih pošiljk, čeprav je k skupnemu dobičku prispevala le 15%.

Po osamosvojitvi se je začela gradnja nove demokratične države, kjer so se za oblast spopadle domače politične opcije in časopisi so v večji meri postali strankarsko vzdrževani, pristranski in ideološko oglaševalski. Prvi strankarski sistem, ki je bil v funkciji od leta 1792 do 1824, je botroval nastanku dveh nasprotnih strank, ki sta se spopadli za vpliv v kongresu ter senatu in za mesto predsednika. To sta bili Federalist Party, ki jo je ustanovil Alexander Hamilton in nasprotna Democratic-Republican Party, ki sta jo vodila Thomas Jefferson in James Madison in se je v javnosti pojavljala kot Republican Party (Republikanska stranka). Časopisi, uredniki in novinarji so postali propagandisti in politični zagovorniki strank. V tem političnem boju za volivce se je na določen način razvijalo tudi novinarstvo. Zanj je bilo značilno (1) posebno polemično in esejistično pisanje, (2) lokalno novinarstvo, ki je zastopalo nacionalne manjšine oziroma tujce in (3) novinarstvo, ki se je posvečalo interesom javnosti in malega človeka.

Po letu 1870 se je naglo začelo večati število neodvisnih časopisov. Ekonomist James T. Hamilton, direktor novinarskega programa na Stanford University, je prepričan, da gre zasluga za to petim faktorjem. Trije najpomembnejši so: (1) parni stroj, ki je tiskanje naredil veliko hitrejše, (2) iznajdbi papirja iz celuloze, kar je močno znižalo proizvodne stroške in (3) telegrafu, ki je omogočil hitro prenašanje informacij. Vse to je časopis naredilo veliko cenejšega in bolj dostopnega. (4) Četrti razlog je v nagli porasti prebivalstva v urbanih okoljih, kar je časopisu ponujalo skoncentriran trg in raznoliko povpraševanje, (5) peti pa je nagel porast oglaševanja v homogenih urbanih okoljih. Vse to je končno zatrlo strankarske časopise, ki se ne gospodarsko ne vsebinsko niso več mogli kosati z neodvisnim novinarstvom.

Novinarstvo je postalo bolj nepristransko, ponujalo več dejstev in pokrivalo interes širše javnosti. V svoji nepristranskosti, politični neopredeljenosti in gospodarski neodvisnosti, so se odgovorni uredniki, v cilju večje branosti, posvetili politični korupciji, strankam in vladnim institucijam. Neodvisnemu novinarstvu je med leti 1870 in 1920 vrtoglavo zrasla popularnost in s tem tudi zaslužki, predvsem zato, ker je novinarstvo uveljavilo premiso, da je neodvisno novinarstvo zaupanja vredno. To je potrdil tudi trg časopisov, saj so leta 1900 neodvisni časopisi zavzemali 47 odstotkov dnevnega časopisja in 55 odstotkov celotne dnevne naklade.

V obdobju od 16. do 18. stoletja si je novinarstvo v ZDA pridobilo položaj aktivnega gradnika družbe in razvilo kategorijo poglobljene, analitične in z dejstvi podprte informacije kot nujnega dela družbene komunikacije.

Vpliv medijev na družbo – v čigavem interesu?

Scott Pelley, novinar in voditelj

In pri uspehih in pri padcih demokracije je ključno vlogo odigrala odzivnost novinarstva.

Scott Pelley, dopisnik CBS News od leta 1989

Mediji so skozi zgodovini vidno vplivali na razvoj družbe, še posebej na zahodu kjer se je razvijala demokracija. V nekaterih primerih je družbeni razvoj vplival na razvoj novinarstva, kot na primer razvoj kapitalizma. V drugih je razvoj novinarstva botroval razvoju družbe, kot je bilo to ob nastajanju demokracije v ZDA. Trenutno je zahodna družba v krizi zaradi pešanja principov demokracije. To je posledica dejstva, da je novinarstvo ostalo brez svoje primarne vloge družbene opozicije in svoje vloge čuvaja javnosti. Kako se je to zgodilo?

V knjigi Manufacturing Consent (Proizvodnja soglasja) Edward S. Herman in Noam Chomsky odkrivata princip vplivanja medijev na družbo. Mediji oblikujejo javno mnenje tako, da favorizirajo določene informacije in zanemarjajo druge. To ne počnejo zaradi kakršne koli zarote ali načrta v ozadju, ampak zaradi interesa gospodarske in lastniške elite, ki medije poseduje. Takšno izkrivljeno javno mnenje pa ne more v pravi smeri doprinesti h graditvi demokracije v družbi. Tako nastajajo filtri informacij, ki posredno delajo v prid oblasti, ker onemogočajo široki družbi biti enakopravno informirani partner v odločanju. Končni rezultat je splošno sprejeto soglasje/mnenje, ki ne vsebuje nasprotnega uravnovešanja, kar je za svobodo družbe še bolj nevarno kot uporaba sile.

Težava je tudi potrošniška družba z uničujočim principom uporabnika kot zadnjega odgovornega. Pri medijski ponudbi je podobno kot pri hrani. Vemo, da uživamo vse manj kakovostno hrano, celo nevarno, vendar je takšna hrana vseeno na trgovinskih policah in z njo nekdo mastno služi. Do tega pride, ker so proizvodni stroški takšne hrane nizki, ker so reklame učinkovite in ker okus odgovarja zahtevam tržišča. Alibi je enostaven. Na zadnji strani izdelka je z drobnimi črkami napisano katere nezdrave ali celo nevarne snovi ta vsebuje, kupec pa se mora kot zadnji odgovorni odločiti ali ga bo uporabil ali ne. Ta nekritičnost uporabnika, tako pri medijski kot pri ostalih ponudbah, je povzročena z mainstream opinion oz. splošno sprejetim mnenjem, ki ga ustvarjajo veliki. Hkrati naredijo mnenja manjšin kot so ekologi, zdravniki, celo prehranski strokovnjaki za obrobna. Ko gre za medije je podobno.

Novinarstvo je v enakem položaju kot ostali, ki opozarjajo na nepravilnosti. Resno, poglobljeno in analitično novinarstvo, ki je nujno potrebno družbi pri razvoju v pravično družbo, je odrinjeno na obrobje s strani medijskih gigantov. Ti istočasno vplivajo še na javno mnenje in javnost spreminjajo v nekritičnega uporabnika, ki resno novinarstvo zavrača in konzumira rumene novice, populizem in prirejeno resničnost. Tako oblikovano javno mnenje pa seveda ne more učinkovito opravljati svoje vloge resnega političnega partnerja v družbi, kot tudi ne vloge kredibilnega volilnega telesa. Novinarstvo lahko javnost, pred nevarnim in zaenkrat uspešnim puljenjem njenega položaja kot enakovrednega političnega partnerja, reši le s pomočjo interneta. Vendar mora biti ta popolnoma svoboden, čeprav s tem tudi dekadenten. Vsako omejevanje interneta, pa četudi z dobrimi nameni, bi pomenilo odvzemanje prostora in postavljanje ovir svobodnemu neodvisnemu novinarstvu kot alternativi velikim medijem, ki po svojem interesu in interesu elit “oblikujejo” realnost.

Relativna realnost

The Society of the Spectacle (Družba kot predstava) je delo pod katerega se je podpisal francoski marksistični teoretik Guy Debord leta 1967. Kritika potrošniške kulture z blagovnim fetišizmom v prvi vrsti obravnava odtujitev slojev, ki v veliki meri temelji na Marxovi tezi o odtujevanju delavcev od humanističnega bistva zaradi kapitalistične proizvodnje. Takoj zatem obravnava kulturno homogenizacijo, ki s procesom globalizacije preti z asimilacijo posameznih kultur in masovne medije, ki s tehnologijami lahko vsilijo uniformno informiranje družbe.

Podobno ugotavlja Charles Seife v svoji knjigi Virtual Unreality: The New Era of Digital Deception (Virtualna nerealnost: nova doba digitalnega zavajanja) kjer izpostavlja dilemo med dvema vprašanjema. Kaj je resnično in kaj o resničnem mi vemo? Novinarstvo se predvsem ukvarja s slednjim, Seife pa vrže oko na prvo – kaj sploh je resnično? “Resnično je tisto, kar je na internetu”, opozarja avtor! Online svet temelji na določenih dejstvih, normah, pravilih, ki ustvarjajo privid resničnosti. Take digitalne platforme je nemogoče krotiti in upravljati, tudi ko so podatki na njih popolne laži. V takem okolju raste sad “izkrivljene resničnosti”, ki ga publika hlastno požira. Čeprav je novinarstvo v pristopu zavezano resnici je nemočno, ker internet spreminja definicijo same resnice oziroma njeno identifikacijo. Kaj se zgodi, ko se sesuje zavedanje prave realnosti, zaradi nenehnega uživanja prevare kot resnice?

Trije principi vplivanja današnjih medijev na družbo

Mediji vplivajo na javnost na več načinov, tako v dobro kot v slabo. Odkrivanje napak in umazanih ozadij družbenih elit se šteje za dobro, sodelovanje pri zavajanju javnosti z ideološkim marketingom oblasti pa gre mimo osnovnega novinarskega poslanstva. Danes so mediji po večini v lasti družbenih elit, kar jim omogoča v družbo vgrajevati lastne interese potrošništva, nekritičnosti, enoumja. Ključ za uspeh je v načinu obveščanja in v nekritični javnosti.

Luknja v obveščenostiknowledge gap

Pri obveščanju javnosti o okoliški družbeni realnosti mediji ustvarjajo informacijske luknje, ki nastajajo zaradi treh razlogov. Mediji namreč običajno sledijo kriteriju povpraševanja. (1) Ukvarjajo se z vsebinami, ki so javnosti bolj privlačne in izpuščajo manj privlačne vsebine, četudi so te bolj pomembne. (2) Uporabljajo bolj dostopne kanale obveščanja, ki jih lahko spremlja največji del javnosti. Veliko več pozornosti javnost posveča kratkim novicam, ki se jih lahko spremlja na telefonu, manj pa resnim poglobljenim raziskovalnim delom. (3) Pri obveščanju se osredotočajo na okolja in dogodke z več konflikti in na področja z raznolikimi vsebinami.

To nas pripelje v situacijo, v kateri je izpostavljenost novic (in s tem njihova pomembnost) odvisna od populistične dinamike dogodkov in ne vsebine. Npr. važno je poročati iz središča konflikta ob ravnokar porušeni stavbi po terorističnem napadu. Ob tem pa so v zvezi z dogodkom izpuščena pomembna vprašanja: kdo bo prevzel odgovornost za odpravo škode in pomoč prizadetim ali zakaj so eni teroristični napadi označeni za zločine proti človeštvu, drugi pa za plemenit boj za svobodo in kdo te oznake določa? Na ta način se vsebina v medijih filtrira in s tako nastalimi luknjami v informiranju si javnost ustvari izkrivljeno podobo resničnosti. Ta nato skozi avtoriteto medija in zaupanja javnosti v medij postane prava slika resničnosti. Tako je javnost prikrajšana za resne informacije, ki mogoče niso popularne, vendar so resnične in pomembne.

Dnevni red ali določanje pomembnosti – Agenda Setting

Izraz Agenda Setting predstavlja teorijo v množični komunikaciji, ki pojasnjuje kako imajo mediji sami moč določiti, katera vprašanja so pomembna za javnost. Teorijo sta razvila Max McCombs in Donald Shaw v svoji študiji ameriških volitev leta 1968. V študiji med drugim skleneta, da pogosto pojavljanje neke novice v medijih postopoma pripelje javnost do sklepa, da gre za bolj pomembno novico. In obratno, novica, ki se enkratno pojavi na manj branih straneh časopisa, dobi manjšo pomembnost. Tako mediji, ko gre za družbene prioritete, realnosti ne prenašajo ampak jo oblikujejo.

Vzgajanje zaznavanja – Cultivation of Perception

Teorija ki sta jo razvila George Gerbner in Larry Gross leta 1976 in se je v glavnem nanašala na televizijo, v osnovi sugerira, da so mediji odgovorni za oblikovanje percepcije o družbeni realnosti pri svojih uporabnikih. Pri gledalcih, ki veliko gledajo televizijo (danes internet) se razvije refleks enačenja televizijskega (internetnega) pripovedovanja in realnosti. Tudi za internet drži, da: ponuja centraliziran sistem pripovedovanja zgodb in ima osnovno funkcijo stabiliziranja družbenih vzorcev (social patterns) in kar je najhuje, privzgaja upiranje spremembam (resistance to change). Oboje omogoča “dresuro” javnosti kako in na kaj naj reagira.

Mediji imajo že od časov prvih časopisov vpliv na oblikovanje mnenja javnosti in določanja njene vloge v družbi. Iz javnosti lahko, z opravljanjem ali neopravljanjem svojega poslanstva, naredijo bolj ali manj enakovrednega družbenega in političnega partnerja oblásti. S tem prevzemajo odgovornost za smer družbenega razvoja. Največja želja vsake oblasti je nekritična javnost, ki je zadovoljna z materialno varnostjo. Da bi si tako javnost oblást oblikovala, uporablja medije v svojem lastništvu, ki določajo okvirje kaj je dobro in kaj ne, kaj je “in” in kaj je “mimo”. Vloga novinarstva je rušenje tega koncepta in to vlogo si mora novinarstvo znova izboriti. Za to nalogo pa potrebuje popolnoma svoboden in neomejen internet.


4. Novinarstvo se je razvilo zahvaljujoč kapitalističnemu okolju ugodnem za razvoj individualnih gospodarskih iniciativ

Cehi

V srednjem veku je v mestih, na področju oskrbe prebivalstva, nastala alternativa fevdalnemu načinu samozadostnosti. V mestih so se pojavili cehi – združenja obrtnikov in trgovcev – ki so uveljavljala gospodarski interes svojih članov in jim zagotavljala zaščito in medsebojno pomoč. Velik del vešče delovne sile v srednjeveških mestih je bil organiziran okoli posameznih cehovskih organizacij, ki so zagotavljale gospodarsko, izobraževalno, družbeno in religiozno funkcijo. Cehi so ponudili nekaj ključnih zgodovinskih gospodarskih konceptov: poklicno specializacijo, delitev dela, učinkovitost proizvodnje, vrednost človeškega resursa, monopol, gospodarski sistem in delavska združenja.

Namesto fevdalne samooskrbe so mesta razvila tržno gospodarstvo z denarno menjavo. Pojavili so se gospodarski, družbeni in pravni temelji današnjega kapitalističnega tržnega gospodarstva s tradicijo, pravno zaščito zasebne lastnine, osebnimi pravicami in novo gospodarsko ureditvijo. V takem okolju je vsak posameznik sodeloval v proizvodnji, trgovanju in medsebojni soodvisnosti v sistemu menjave na podlagi delitve dela.

Srednjeveška meščanska menjava pa ni predhodnica prostega trga, saj ni vsebovala principa konkurence, Je pa predhodnica sistema nadzora cen in plačil, ki so ga izvajali cehi kot gospodarski regulatorji. Urejali so način trgovanja, izobraževanja in zaposlovanja vajencev, delovni čas, cene in kakovost dobrin na trgu. Kasneje so vlogo cehov v kapitalizmu prevzeli karteli.

Zgodovinski doprinosi cehov k razvoju zasebne gospodarske iniciative so:

  • Vzpostavili so legalizirano pot monopolizaciji trgovine in nakazali potrebo po urejenem nadzorovanem sistemu produkcije, trgovanja in menjave. Vzpostavili so pravna pogodbena razmerja v trgovanju in pravno kategorijo zasebne lastnine.
  • Cehi so povzročili sistem delitve dela. Razvoj trga izven fevdalnih meja je namreč povečal povpraševanje po določenih proizvodih, ki so ga lahko zadovoljile le specializirane delavnice, ki so se s tem preživljale.
  • Poleg gospodarske moči so cehi, ob katerih se je razvijala meščanska kultura, postali centri družbene in politične moči.

Obrtna združenja so uspevala in se zadržala do njihovega zamiranja v 18. stoletju, ko jih je zamenjala moderna zahodna industrijska organiziranost.

Ko se je v 17. stoletju pojavilo novinarstvo v svojih začetkih, je dejavnost izkoristila cehovsko zaščito. Organiziranost ceha je novinarski dejavnosti zagotovila pravice, garancije in družbeni položaj. Za razliko od drugih cehovsko organiziranih dejavnosti, pa je imel prvi tisk večji vpliv na družbo od ostalih dejavnosti. Z informiranjem javnosti je povzročil nastanek družbene opozicije. Pri tem se je novinarstvo srečalo s političnim nasprotovanjem, kar se je zgodilo že s predniki cehov v zgodnjem Rimskem imperiju, ki so si prislužili prepoved. Glavni razlog za nasprotovanje vladajočih je bilo osredotočanje družbene moči znotraj cehov na podlagi njihove gospodarske moči. Zato se je ob tisku istočasno pojavila tudi cenzura. Na drugi strani pa je razvoj tiska omogočala pravna, družbena in gospodarsko sistemska podlaga, ki so jo razvili cehi. Poleg znanstvenih in raziskovalnih dejavnosti, pisanja in tiska knjig, ter še nekaj ostalih dejavnosti, je bilo novinarstvo kot netipična gospodarska profitna dejavnost priznana in deležna pravno urejene družbene podlage, ki so jo nudili cehi.

Prvi časopis z zaščito mestnega cehovskega združenja in z opozicijsko družbeno držo

Novinarstvo je nastalo kot gospodarska iniciativa in si s tem skozi razvoj kapitalističnih vrednot zahodne družbe pridobilo neovrgljiv alibi za obstoj.

Tednik z naslovom Relation aller Fürnemmen und gedenckwürdigen Historien (Odnos vseh voditeljev in nepozabne zgodovine) iz leta 1605, ki ga je urejal in izdajal Johann Carolus v Strasbourgu, velja za prvi časopis in hkrati za eno prvih svobodnih manifestacij rednega tiska kot gospodarske dejavnosti.

Carolus je pridobil mestno dovoljenje za svojo tiskarsko in izdajateljsko dejavnost in julija 1604 za 3724 guldnov kupil največjo Strasbourško tiskarno s tremi velikimi prešami, veliko zalogo papirja in veliko zbirko še nevezanih knjig. S sedmimi zaposlenimi je tiskarno spretno in uspešno vodil.

V iskanju poslovnih priložnosti je začel posameznikom iz zgornjega sloja družbe dobavljati tedenske novice v maloštevilnih izvodih, po enem letu pa prišel na idejo, da bi tiskal veliko več izvodov, ki bi bili dostopni širši javnosti. Preuredil je tiskarno in tveganje se mu je izplačalo, saj so se izvodi dobro prodajali.

Po treh letih uspešnega posla je naletel na prvo težavo. Oblásti Ferdinanda II. Habsburškega ni bil všeč članek o finančnih težavah Svetega rimskega cesarstva in Johann Carolus je bil opozorjen na obvezno potrebno soglasje vlade, kadar gre za objavljanje novic o vladnih zadevah. Prva cenzura poslu ni škodila, več družbene “primernosti” pa je Carolus zagotovil z zaposlitvijo teologa kot uredniškega pomočnika. 

Kljub tiskarskemu knjižnem formatu z besedilom v enem stolpcu je World Association of Newspapers leta 2005 razglasil Relation aller Fürnemmen und gedenckwürdigen Historien za prvi časopis na svetu. Bil je javno dostopen, je redno izhajal, sledil aktualna dogajanja in je izhajal do leta 1659, kar je bilo dovolj za uvrstitev v zvrst časopisa (newspaper).

Liberalizem in svoboda govora

Ustanovni očetje ZDA so v prvo ustavno listino zapisali prvi amandma, ki zagotavlja svobodo govora. Ugotovili so kako pomembna je ta svoboda za demokratično družbo, ki so jo sami želeli razvijati. S tem so želeli omejiti moči oblasti pri vplivu na svoboden pretok informacij.

Ob koncu srednjega veka je cehe nadomestil alternativni sistem trgovanja, ki je omogočal trgovinsko menjavo med popolnimi tujci, ne da bi ti morali pripadati kakršnikoli privilegirani skupini. Trgovski cehi so se novosti odlično prilagodili in se organizirali najprej v prostovoljno združenje trgovcev, ki je nato preraslo v mogočne monopolistične organizacije. S pomočjo liberalne politike, ki je uživala povratno zahvalo trgovcev v obliki sredstev za politično podporo, so se cehi – z nastankom svobodnega tržišča – organizirali v kartele. Povrhu je zahodna Evropa takrat doživljala tehnološke revolucije, ki so vpeljale nove tehnologije tako v proizvodnjo in trgovino kot v informiranje. Slednje je bilo za trgovanje ključnega pomena zaradi možnosti širjenja in pridobivanja informacij pomembnih za trženje. Vlogo pri tem so imele tudi inovacije v informacijski tehnologiji oziroma tisku. S pojavo tiska in množičnih časopisov so se znižali stroški raziskav trga, zvišala se je standardizacija trgovanja, kar je prav tako znižalo stroške odprtega trgovanja. V svoji zgodnji obliki je kapitalizem tako odprl vrata nastanku širokega trga z malo omejitvami. Takšno okolje pa je še bolj spodbujalo tudi dejavnost zbiranja in širjenja informacij oziroma novinarstvo.

Razvoj kapitalizma, vse od njegovih najzgodnejših oblik, je omogočil posamezniku vzpostavljati najrazličnejše samostojne dejavnosti in skozi njih izpolnjevati svoj finančni interes, kreativnost in ambicijo. Prvi časopisi zato niso bili samo niša za ustvarjanje dobička v družbi, ampak obenem osnova za razvoj sistema pretoka informacij znotraj družbe. Ravno to pa je bilo ključno za nastanek nekaterih ključnih principov demokracije, kot so svoboda govora, pravica do obveščenosti ter svoboda misli in idej.


5. Krize novinarstva ni, je le nova zgodovinska priložnost zanj

Kriza zahodne družbe in principov demokracije

Kate Myers

Dobro delo za demokracijo je pojasniti javnosti kaj vse je v njeni moči.

Kate Myers, izvršna direktorica First Look Media

Varnost, prosperiteta, življenjska raven, pravice in svoboda posameznika! To so štiri osnovne zahteve, ki jih javnost v demokratičnih državah izpostavlja kot prioriteto pred svoje izvoljene vlade. So posledica razvoja demokratične družbe skozi razmerje javnost – oblast. Stranska učinka takega razmerja sta spirala dekadence v družbi in odmikanje javnosti s položaja enakovrednega družbeno političnega partnerja vladajočim.

Princip izmenjave svobod

Kadar tisti, ki volijo (ne glede na način volitev) izberejo svoje predstavnike, se s tem odrečejo neposrednemu odločanju o pomembnih družbenih vprašanjih in ga skupaj z odgovornostjo prenesejo na izvoljene. V zameno za neposredne pravice pri odločanju, volivci posredno pričakujejo pravice in svobode pri zagotavljanju osebnih in družbenih potreb, ki jim jih izvoljena oblast zagotovi skozi zakonodajo in upravno moč. Tako vladanje v smeri volilno telo-oblast in v obratni smeri zakonodaja-javnost postajata prevladujoča kanala komunikacije med volivci in izvoljenimi.

Volitve in zakonodaja sta osnovna alibija odgovornosti tako za izvoljene kot za volivce. Politiki zato uporabljajo frazo “… naši volivci želijo …“, volivci pa frazo “… zakon nam jamči.” Z njima opravičujejo svoja dejanja in stališča. Tako se volilno telo in oblast med sabo oddaljujeta, saj se njun medsebojni komunikacijski kanal, ko je govora o odgovornosti in pravicah, zožuje na volitve in zakonodajo. Politika je po volitvah vse manj dotakljiva za posege javnosti, slednja pa po sprejetih zakonih vse manj za posege oblasti. Ker pa je v demokratični družbi interakcija volilnega telesa in politike neizogibna tudi v času med posameznimi volitvami, se ta razvija skozi obojestranski kompromis: politika v trajanju mandata obljublja več svobod in pravic posamezniku skozi zakonodajo, posameznik pa se v javnosti odreka vse več svoje družbene moči v korist učinkovitosti politike.

Ta liberalni klobčič pa nujno vodi v dekadenco, saj se medsebojno razmerje oblasti in javnosti poenostavi na izmenjavo svobode pri zadovoljevanju osebnih potreb tako na eni kot na drugi strani. Javnost od politike pričakuje varnost, prosperiteto, visoko življenjsko raven ter svobode in pravice za posameznika, politika pa od javnosti alibi (podporo) za svoje delovanje. Žrtev pri tej ozki povezavi so etična in moralna merila, ki izgubljajo boj z libertarianističnim pristopom, od katerega tako javnost kot politika pričakujeta isto: da se vse več sme!

Tako v demokratičnih družbah zahoda, ki so postale potrošniško samozadovoljne tudi na področju družbenih vrednot, nastaja spirala dekadence, ki rahlja moralno etična merila in s tem osnovne demokratične principe, ki jih je zastavila francoska revolucija – enakost, bratstvo in svoboda.

Iz demokracije v elitooligarhijo

Paradoks razvoja demokracije: vse več svobode za posameznika navzdol, vse bolj oddaljena oblast navzgor.

Demokracija se v zahodni družbi razkraja v glavnem zaradi razvoja materialističnih vrednot. V zoženi percepciji materialističnega sveta prihaja do enačenja pojmov kot so demokracija in tržno gospodarstvo, tehnološka razvitost in stopnja civilizacije (tehnološko bolj razvite države naj bi bile obenem tudi bolj civilizirane), liberalizacija družbe in stopnja kulturne razvitosti. Ampak nič od tega ne drži. Prav tako ne drži, da je svoboda v kvantiteti izbire oz. več kot lahko izbiraš, bolj si svoboden.

Zahodna družba se ne zaveda, da se proces demokratizacije ni končal in da čas izgradnje njenih okvirjev ni mimo. Namesto tega želi videti, da je sedaj čas za uživanje v pridelanem – mimogrede v to so prepričani tudi ljudje iz tretjega sveta. Vendar tudi to ne drži. Demokracija pomeni nenehno vzdrževanje pravičnega razmerja med vladajočimi in javnostjo. Oboji pa si želijo vse več svojega; oblast vse večji vpliv in moč, javnost vse udobnejše življenje. Oboji so zadovoljni z zniževanjem demokratičnih principov in vse več dovoljujejo drugi strani v navidezno svojo korist. Oblast dovoljuje vse bolj ohlapno zakonodajo in vpeljuje princip osebne odgovornosti prav na vsa področja, javnost pa svojim izvoljenim dovoljuje vse več, če le izpolnjujejo pričakovanja. Tako zdravstvo ni več socialna ampak osebna odgovornost, kjer se posameznik sam odloča o vlaganju v svoje zdravje in starost. Tudi prehrana postaja osebna odgovornost za izbiro na trgu. Že otrok se sam odloča ali bo jedel zdravo ali ne, ko v trgovini kupuje različne izdelke, na katerih so škodljive snovi sicer jasno označene in je s tem končna odgovornost prenesena nanj. Enako je vse več dovoljeno v poslovnem svetu. Amnestija denarja na primer, ko se investitorje vse manj sprašuje po izvoru vloženih sredstev v velike projekte.

Zahteve demokratične javnosti v svoji materialistični percepciji so zožene na zahteve po varnosti, prosperiteti, visoki življenjski ravni ter svobodah in pravicah posameznika. Pri tem je zanemarljivo, kdo na oblasti je to sposoben zagotoviti oziroma kakšne so njegove vrednote. Vladajoči pa so pripravljeni javnosti, ki jih podpira, z zakonodajo ugoditi njihovim zahtevam, ne glede na to koliko so te (ne)etične in (ne)moralne. Tak libertarianski klobčič pa nujno vodi v družbeno dekadenco, kjer se znižujejo vrednote z osnovnimi principi demokracije vred. Tako je vse več priložnosti za populizem, za manipulacije z javnostjo, kar se je v zgodovini družbe že dogajalo in vedno slabo končalo. Tudi tokrat je najprej zatajilo novinarsko poslanstvo, ki se je odreklo vlogi konceptualnega varuha družbe. To poslanstvo je izgubilo tako, da se je v lastniškem prisvajanju medijev, elita polastila novinarskega poklica. Novinarsko poslanstvo je tako padlo na hrbte posameznikov, ki se morajo kot zadnji odgovorni odločati ali za novinarsko etiko ali popustiti in se pridružiti masovnemu veselemu plesu materializma v krhkem udobju zahodne družbe.

Vsega tega pa ni kriv kapitalizem, saj so njegovi družbeni principi in interesi znani. Javnost sama se je odrekla svoji vlogi enakopravnega političnega partnerja. Poleg tega se ne dogaja nič, kar se že ni, tudi ko je govora o razmerju med novinarstvom in družbo. Novinarstvo je v preteklosti že potegnilo družbo iz zablod s tem, ko je opozarjalo na slabe družbene koncepte in zatajilo, kadar ni in tako bo tudi tokrat.

Državljansko novinarstvo in popolnoma svobodni internet kot nuja

Pravo novinarstvo nastaja znotraj državljanskega novinarstva, kar se je tudi že dogajalo (Pulitzer, Hearst, Reuter). Novinarstvo mora si mora povrniti svoje poslanstvo, tako kot ga je izgubilo:

  • Z resnično informacijio motivirati javnost za ponovno prevzemanje vloge odgovornega družbenega in političnega partnerja oblásti.
  • Pridobiti si zaupanje javnosti z verodostojnim tolmačenjem ključnih družbenih dogajanj in z rednim posredovanjem ključnih informacij, ki javnost postavljajo v enakovreden položaj oblásti.
  • Se identificirati (na internetu) kot novinarstvo s poslanstvom – postati družbena opozicija v vlogi zaščite interesov javnosti.

Digitalne informacijske platforme in digitalizacija pretoka informacij svobodnemu posamezniku omogočajo biti tako prejemnik kot ustvarjalec oziroma oddajnik sporočil, kar ustvarja zelo širok družbeni forum. Vendar ta v svoji osnovi ne more dati poglobljene in analitične informacije in s tem ne more biti alternativa novinarstvu kot odgovornemu družbenemu nadzorniku.

Javnost se na digitalnih platformah izraža skozi subjektivnost, pristranskost in površnost, kar v nekaterih primerih lahko deluje tudi pozitivno; kot pravica do lastnega mnenja, pravica do javnega izražanja in kot neposreden kanal vpliva na družbena dogajanja. Vendar pa v sebi ne poseduje družbene odgovornosti, ki daje novinarstvu legitimnost. Zaradi tekmovanja novinarstva z digitalnimi platformami s hitro in površno informacijo, novinarstvo slabi svoja osnovna orodja: novinarsko etiko, družbeno odgovornost in profesionalnost. Vse to pa javnost na digitalnih platformah zlahka emulira z etiko pravic do javnega mnenja, izražanja in združevanja idej. Novinarstvo lahko konkurira populizmu in družbenim forumom samo s točno, objektivno, analitično informacijo. S takim položajem novinarstva v razmerju do digitalnih platform bodo ustvarjeni pogoji, ki bodo dali novo priložnost novinarstvu oziroma novo generacijo novinarjev. Generacijo ki bo znala, tako kot so znale nove generacije skozi zgodovino, zarisati pot razvoja novinarstva v novih okoliščinah. Kot John Peter Zenger, ki mu je bilo sojeno zaradi javne kritike britanske vlade v New York Weekly Journal leta 1735; kot sta bila Benjamin Edes in John Gill, ki sta leta 1719 izdala Boston Gazette, ki še danes velja za najvplivnejši časopis v zgodovini ZDA; kot je bil Paul Julius Reuter, ki je leta 1851 ustanovil lastno agencijo in pri delu iznajdljivo uporabljal tako golobe pismonoše kot nastajajoči telegraf; Elizabeth Cady Stanton in Susan B. Anthony, ki sta leta 1868 izdali The Revolution, časopis za pravice žensk in v novejših časih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Hunter S. Thompson, tvorec gonzo žurnalizma, pri katerem je novinar v zgodbo aktivno vpleten; televizijca Walter Cronkite ter Barbara Walters in drugi. Na današnje zaostajanje novinarstva kot družbenega gradnika je opozorila Laurie Garrett, Pulitzerjeva nagrajenka za pojasnjevalno poročanje:

Kar najbolj trpi pri neposrednosti je analiza. Kar najbolj trpi pri težnji k naglosti je globina. Mediji v bogatem svetu postajajo vse bolj poenostavljeni, površni in osredotočeni na dogajanja okoli znanih oseb.

Na srečo je eden zakonov človeštva in človekove družbe tudi nuja družbene opozicije, ki jo ustvarijo posamezniki, ki “štrlijo”, imajo čut pravičnosti, si ga upajo javno predstaviti in to na učinkovit način. Tako bo tudi tokrat. Na internetu, ki mora ostati popolnoma svoboden (kljub populizmu, sovražnemu govoru in dekadenci), se bodo s časoma znotraj državljanskega novinarstva pojavile skupine ali posamezniki, ki bodo znali predstaviti in vriniti resnico v javnost in jo tako spet narediti za enakovrednega dobro obveščenega partnerja oblásti.

Kretnico morda predstavlja ravno leto 2018. Tega leta je bilo v svetu po podatkih Committee to Protect Journalists več kot 250 novinarjev zaprtih, 34 umorjenih zaradi njihovega dela, 54 pa jih je izgubilo življenje v poročanju iz lokacij konfliktov ali vojn. Revija TIME je prav zato štiri novinarje razglasila za osebe leta 2018 v članku z naslovom The guardians and the war for truth.” Tudi v bodoče bodo očitno obstajali posamezniki, ki se bodo pripravljeni kot novinarji žrtvovati za resnico in to tudi znali profesionalno izpeljati. S tem bodo opravili poslanstvo poklica in bistveno doprinesli k resnični informaciji, ki jo bo javnost nato lahko izkoristila kot opozicija oblasti.

V novinarstvu ne more biti proglašena kriza zato, ker pada delež dobička iz oglaševanja, ali zato ker veliki mediji vladajo in vsiljujejo svojo resnico

Ko se govori o krizi v novinarstvu sta merodajna v glavnem dva podatka: dobiček in naklada. Povrhu je vedno govora o dnevno političnem tisku, saj ostali žanri veliko manj ali pa sploh ne trpijo krize. Dnevno politični tisk je padel predvsem zaradi zmanjšanja oglaševalskih in sponzorskih dobičkov. To pomanjkanje je nastalo zaradi nesmotrnega predajanja časopisov v roke oglaševalcem in sponzorjem, ki so nadomeščali dobičke iz naklade in branosti. Ko so se oglaševalska in sponzorska vlaganja preselila in razpršila k ponudnikom na medmrežje, so časopisi začeli hirati. Drugi razlog pa je v izgubi kredibilnosti. Zaradi lastniške strukture elit v dnevno političnih časopisih, so novice postajale vse manj resnične in vse bolj pristranske in bralci so v časopise nehali zaupati. Večina revij, tabloidov, rumenega tiska, zabavnega tiska, tehnološkega tiska, izdajateljstva v tiskani ali digitalni obliki, kabelskih medijev, radijskih postaj takega upada ne beleži. Podcast produkcija je eksplodirala in iz nič zaposlenih danes na veliko zaposluje in služi oglaševalski in naročniški denar. Ravno to je prostor, kjer je pričakovati posameznike, ki si upajo in znajo, kjer je pričakovati ponovno vzklitje novinarskega poslanstva v vlogi družbenega varuha oziroma četrte veje oblasti, vendar na nov izviren način in z uporabo digitalnih platform.

Pet ključev novinarstva

Glavna naloga novinarstva je še vedno vzdrževanje javnosti kot enakopravnega partnerja oblasti pri izgrajevanju družbe. Pri tem mora novinarstvo nujno izraziti svoj značaj družbene opozicije vreden zaupanja javnosti. Novinarstvo si mora povrniti funkcijo ključnega vpliva na družbo, vendar tega ne more ne skozi monopolizirane medije niti skozi državljansko forumsko novinarstvo ampak z neodvisnim novinarstvom v popolnoma svobodnem digitalnem okolju. Pred novinarstvom je, tako kot pred zahodno družbo, nov korak v razvoju na valu evolucije zahodnega kapitalizma. Pri tem mora novinarstvo samo na novo najti svojo učinkovito obliko zaščitnika družbe, četrte veje oblasti oziroma zaščitnika humanističnih vrednot.

Viri: