Ameriško sovjetski zračni spopad nad Jugoslavijo

Bele zvezde proti rdečim prvič

V zaključku druge svetovne vojne so zavezniki bolj kot na Nemce, že morali paziti drug na drugega. Vprašanje kako bo videti Evropa po vojni, je vstajalo izpod ruševin. V boju proti fašizmu so padale zadnje karte in pripravljala se je nova delitev, v kateri bodo igralci za mizo razporejeni na novo. Američani in Sovjeti so se že dogovorili, do kod kdo sme pri osvajanju Nemčije, Churchill in Stalin pa sta se dogovorila, koliko vpliva naj bi kdo imel v posameznih državah.

Osvobojeni narodi so se reševali na dva ideološko nasprotna bregova, komunizem in zahodno demokracijo. V nekaterih državah so nacionalni konflikti pretili prerasti v državljanske vojne. Britanci in Američani si niso bili enotni glede demokratizacije evropskih držav. Vse to je bilo del kotla, v katerem je še vedno vrela vroča kri in v katerem je bilo še vedno vroče orožje. V takih okoliščinah se je jeseni 1944 odvil prvi ameriško-sovjetski zračni spopad v okolici srbskega mesta Niš.

Zavezniška letala so 1. septembra 1944 pričela z operacijo “Ratweek“. Njena naloga je bila presekati Nemcem izhodne poti iz Grčije in juga Jugoslavije ter hkrati pomagati Titovim partizanom prodreti vzhodno v Srbijo naproti sovjetskim enotam, ki so prodirale iz vzhoda. Z močnimi napadi so bombniki iz Italije skoraj popolnoma uničili železniško arterijo skozi Niš in močno poškodovali mostove na Donavi in Savi v okolici Beograda. Napadi na železnico in cestne povezave sicer partizanom niso pomagale prav veliko, so pa napadi upočasnili operacije in transport obeh nemških armadnih skupin F in E.

Armadna skupina E generala Alexandra Löhra se je pri svojem umiku raztezala od Grčije do južne Srbije. Tam je svoje delovanje povezovala z Armadno skupino F generala Maximiliana von Weichsa, zadolženo za Balkan. 20. oktobra 1944 so Nemci izgubili Beograd. Sovjeti so pritiskali z vzhoda na os Skopje-Kraljevo-Višegrad, ki je predstavljala pot nemškega umika. Iz smeri Romunije so delovale enote 2. Ukrajinske fronte, iz smeri Bolgarije pa enote 3. Ukrajinske fronte. Prve je v začetku novembra zadrževala Weichsova 2. tankovska armada na črti Tisa-Donava-Sava-Drina, druge pa enote Löhrove armadne skupine vzhodno od Kraljeva.

Na celotnem področju so se umikajoči Nemci občasno spopadali še s partizanskimi enotami jugoslovanske ljudske armade in bolgarskimi partizani. Na dan 7. novembra je bila med enotami, ki so iz juga hitele preko Srbije proti madžarski fronti tudi enota mehanizirane pehote 6. Gardijskega strelskega korpusa Rdeče armade. Vila se je po poti mimo Niša v smeri Beograda.

Polkovnik C. T. Edwinson je pognal letalo s polnim plinom po stezi letališča v Vincenzu. Sledilo mu je 12 letal njegovega 95. oddelka, ki je bil vodeči oddelek skupine, v kateri sta poletela še oddelka 96 in 97 iz 82. bojne skupine kot dela 15. zračne armade. Formacija je na višini 3000 m poletela v smeri 60 stopinj proti vzhodni jadranski obali, ki jo bo dosegla v dobre pol ure. Miren polet je omogočil Edwinsonu pregled načrta poleta in napadov.

Po preletu obale se je odločil letala usmeriti proti vzhodu nad področje operacije v okrožju Sjenica, Novi Pazar, vrh Bać, Mitrovica. Vidljivost je bila dobra in ni bilo pričakovati odpora Nemških letal. Kot naročeno za Lightninge, ki jim je naloga napadov na kolone pisana na kožo. Posebnih orientirjev ni, kar otežuje situacijo, gorati Balkan pa je od zgoraj povsod isti. Vrh Durmitorja, ki sega do 2500 m, bo dobro viden, točno 120 km vzhodno pa je Novi Pazar. Ceste so običajno polne kolon nemških vozil in pehote, ki se pomikajo proti severu ali severozahodu in skoraj vedno se pokaže tudi kakšna dodatna priložnost za napad.

P-38 Lightningi iz 305th Fighter Wing, ki je spadala v 15th Air Force z bazo na leališkem kompleksu v okolici Foogie. Pod tem poveljstvom je bila tudi 82th Fighter group polkovnika Edwinsona. Posnetek prikazuje eno od skupin v poletu nekje nad Jugoslavijo leta 1944.

Jugovzhodno od gorskega masiva Durmitor in okoli 60 km jugo zahodno od Sjenice je Edwinson ukazal obema spremljajočima skupinama naj zaokrožita vzhodno, sam pa se je usmeril proti severovzhodu. Spustili so se na 1000 m in ponekod pri sledenju prometnicam leteli po dolinah in krepko pod okoliškimi vrhovi. Letala so se nato izvila iz goratega predela in pred njimi se je odprla ravnica z dolgo ravno črto ceste. Po več kot uri kroženja je vodeči oddelek naletel na zajetno kolono pod sabo. Kot že tolikokrat prej so bili ukazi in obnašanje pilotov rutina. Razpored v kolono v širokem krogu v smer cilja, varovalke s topov, vklop merilne naprave, spuščanje proti tlom na manj kot 100 metrov.

Na letališču v Nišu, ki so ga zasedle enote 707. regimenta 186. Zračne divizije in 866. regimenta 288. Zračne divizije Rdeče Armade, je vladalo praznično razpoloženje. Bila je obletnica oktobrske revolucije. Poveljnik letališča je ukazal prosto in politični komisarji so zbirali vojake na slavnostnih nagovorih. Nekateri častniki so se podali na krajše sprehode v okolico letališča. Šmelev, namestnik poveljnika 707. polka, se je s še dvema častnikoma napotil proti manjšemu bregu severno od Niša okoli 2 km stran od letališča. Tik pod vrhom na kakih dvesto metrov nad dolino so imeli lep razgled na mesto in letališče. Za trenutek so pozabili na vojno in se predali prazničnemu vzdušju. Iz kolone v daljavi se je slišalo petje vojakov 6. gardijskega strelskega korpusa, ki se je pomikal po dolini proti severnemu izhodu iz Niša.

Napad Lightningov z napalmom. Nekateri tipi letal so bili oboroženi tudi z raketami M10 (112 mm) na štirih nosilcih pod krili s po tremi izstrelki.

Čelo kolone 6. Strelskega korpusa je bilo okoli poldneva na poti, ki je vodila proti vasi Ražanj in general Grigorij P. Kotov je sedel v svojem poveljniškem vozilu, ki je vodilo kolono. Korpus je bil del enot Tretje ukrajinske fronte generala Tolbukina, ki je prodirala iz Bolgarije. Bil je na poti skozi Niš proti Beogradu. V njegovi sestavi sta bili dve diviziji 20. Gardijska strelska in 152. Strelska, skupaj okoli 25 tisoč mož in okoli 500 različnih vozil. Začelje nekaj deset kilometrov dolge kolone se je pravkar pomikalo severovzhodno od Niša.

Opazovalne službe korpusa so opazile večjo skupino letal, ki se je približevala iz jugozahoda preko gričev Jastrebca in dežurni častniki so prepoznali letala kot ameriška. Američani so v zadnjih tednih v iskanju nemških položajev pogosto preletavali kolone sovjetskih kopenskih sil. Obnašanje dvomotornih letal z dvema trupoma je bilo nekoliko nenavadno. Začela so se spuščati proti koloni. Da ne gre morda za nemška letala? Focke Wulf 189 je na moč podoben P-38 Lightningu s prav tako značilno silhueto z dvema trupoma. Malo verjetno. Luftwaffe v bližini nima nikakršnih letal.

Padli junak Sovjetske Zveze general major Genadij Petrovič Kotov. Novembra 1944 je kot poveljnik 6. Gardijskega strelskega regimenta, padel pod streli ameriških letal.

Nato so začele padat bombe in oglasili so se prvi rafali iz letalskih topov. Ko se je zadnje od dvanajstih letal vzpelo v zavoju, je bilo videti bore malo zaradi dima, ki se je valil iznad gorečih vozil. Dalo pa se je na oko oceniti, da je čelo kolone pretrpelo visoke izgube. V ognju je bilo vsaj dvajset vozil, po cesti in ob njej so ležala trupla in nekatera od njih so gorela. Ranjenci so klicali pomoč in nekateri so se poskušali splaziti stran od ognja. Poveljniško vozilo z vsemi potniki je bilo uničeno. Zmeda je bila popolna.

Ali so letala nemška? Skoraj zagotovo ne, videti je bilo ameriške oznake na njih. Gre morda za nemško potegavščino? Pomoto? Ni bilo časa, saj je bilo očitno, da se letala pripravljajo na nov napad. Po ukazu častnika za zvezo je radiotelegrafist, ki je bil v stalni zvezi z okoliškimi enotami oddal sporočilo o napadu in razglasil preplah. Tedaj se je ponovno razlegel hrup motorjev letal, ki so se spuščala nad kolono. Nekaj vojakov, ki so mahali z rdečimi zastavami proti letalom, je poskakalo v obcestne jarke.

Posadka letališča je le stežka dojela situacijo glede klica na pomoč iz Korpusa, ki se je pomikal mimo. Jasno je bilo, da se sobojevniki ne šalijo in so napadeni iz zraka. Bolj spontano kot po nekih določenih ukazih, so takoj vzletela štiri letala in se naglo v vzpenjajočem poletu pognala proti severu. Nekaj minut za tem so bili sovjetski lovci na kraju, ki so ga označevali stebri črnega dima. Med pilotom, ki je vodil letala in poveljstvom napadene kolone še vedno ni bilo razjasnjeno kdo napada in zakaj, je pa kmalu razpoznal vrsto dvotrupcev, ki so se znašali nad kolono.

Letala Jak-3 sovjetskega letalstva so se bližala ameriškim, ki so se vzpenjala iz napada v rahlem zavoju. Ni bilo časa razmišljati veliko, preračunavati, odločati se o tej ali oni reakciji. Sovjetska letala so drvela proti napadajočim letalom in za odločitev ali pritisniti na sprožilec ali ne enostavno ni bilo veliko časa. Vodeči Jak-3 je sprožil rafal proti najbližjemu nasprotniku in nizko leteči Lightning, ki ga je vodil poročnik Phillip Brewer, se je pri priči vžgal obrnil na bok in treščil v bližnje polje.

Major C. T. Edwinson je videl zadeto letalo svoje skupine in poskušal dojeti situacijo. Prav veliko možnosti mu ni preostalo. “Brake, Brake,” je zaklical v radio in se v ostrem vzpenjajočem zavoju s polnim plinom oddaljil od mesta napada. Skupina mu je sledila. Nedaleč stran v smeri Niša so pridobili nekaj višine in oblikovali obrambni krog. Kaj se dogaja? V daljavi je opazil manjšo skupino letal, ki so kot majhni temni križci strmo zavijala iz prvega napada proti njegovi skupini. Drobne silhuete so se začela približevati. Lightningi so se poravnali drug za drugega, da bi se med seboj ščitili in krožili na slabih 1000 metrih.

“To ne bo dobro”, je pomislil Edwinson. Res so pridobili nekaj višine in hitrosti, vendar P-38 ni bilo letalo, ki bi se lahko kosalo z enomotornimi lovci na tako majhni višini, kjer ne more izkoristiti ne močnih motorjev s kompresorji in ne veliko površino kril. Odločil se je počakati in vztrajati v obrambnem razporedu. O napadu nanje je obvestil ostala dva svoja oddelka.

96. oddelek je bil v tistem trenutku okoli 30 km vzhodno na višini 1500 metrov, 97. oddelek pa se je približeval Nišu z juga. Ko so prejeli klic na pomoč in obvestilo o napadu na vodeči oddelek, so bili kak kilometer stran od letališča in lepo je bilo videti razporejena letala na njem. Tri letala so se pravkar usmerila vzdolž steze in pospeševala za vzlet. Za njimi se je še vedno počasi po račje premikala druga skupina in zavijala na stezo. Vodja ameriške skupine je imel “enostaven” pogled na situacijo.

“Naši so nedaleč od tu napadeni in enega so nam že sestrelili, tile tukaj pa gredo v boj in niso naši!”

Spet ni bilo veliko časa za razmišljanje ali omahovanje. Hitro se je približeval letališču in protiletalska je verjetno že na preži. Odpel je varovalo s topov in usmeril letalo rahlo navzdol proti letališču. V merilni napravi Ligtninga so počasi rasle silhuete po tleh hitečih letal, ki so grabila hitrost za vzlet. Še 400 m, osredotočil se je na letalo čisto na desni, 350 m … 300 m, drvel je že nad samo stezo, na 250 metrov je pilot pritisnil na sprožilec in snop izstrelkov iz petih cevi v nosu je švignil proti najbližjemu letalu na tleh.

Izstrelki so se z glasnimi tleski in bliski najprej zarili v tla pred letalom, nato v motor letala iz katerega je bruhnila oranžna eksplozija, se preselili proti kabini, jo sesekljali v rdečo kašo in nazadnje so eksplozivne granate iz 20 mm topa eksplodirale na trupu za pilotovo kabino. Letalo se je v močni eksploziji goriva in streliva pretrgalo na pol in obstalo v klobčiču divjega ognja. Jak-9 707. Polka letalstva Rdeče Armade je bil druga žrtev dne. Ostali so prav tako izstrelili nekaj rafalov in odvrgli bombe. Pri odletu iz področja bojnega delovanja, se je za enim od letal 97. oddelka vila sivo bela vlečka.

“Protiletalska me je dobila”, je sporočil poročnik Keith Armstrong, “domov grem!”

Letalo se je z enim delujočim motorjem zravnalo in usmerilo proti zahodu. Kapetan Alexander Koldunov je vzletel še z dvema spremljevalcema v splošni zmedi, brez jasnih ukazov in navodil. Namestnik komandanta 866. lovskega regimenta major Sircov, je skozi zvoke motorjev kričal za piloti, ki so se posedali v letala:

“Ne streljajte prvi, ne streljajte, … “

Koldunov je s svojim Jak 3 pospeševal po stezi na kateri je gorelo eno od letal, ki je poskušalo vzleteti pred njim. Kmalu je dosegel hitrost za vzlet, se dvignil od tal, zaprl pristajalna kolesa in vztrajal v kar se da vodoravnem poletu, da bi kar najhitreje pridobil hitrost. 1300 konjskih moči je pospešilo letalo do več kot 400 km/h in le za deset metrov preletelo niško trdnjavo. Zavil je desno proti mestu in proti letalom v obrambnem krogu. Radijske zveze z Američani ni mogel vzpostaviti, računal pa je, da bodo piloti kmalu opazili rdeče zvezde na krilih njegovih letal in se sporazumeli.

Med tem, ko se je približeval krogu ameriških letal je zagledal skupino Jakov, ki so vzleteli pred njim. S polno hitrostjo so se vzpenjali skozi krog in eden od Lightningov zadet v kabino, je zagorel in spiralno omahnil proti tlom. Koldunov je panično iskal možne frekvence na svojem radiju in kričal soborcem:

“Ne streljajte, ne streljajte!”

Videti je bilo, da skupina, ki je Američane napadla, ni slišala poziva, saj so se letala na vrhu vzpenjajoče krivulje prevalila na krila in se očitno pognala v drug napad od zgoraj.

Edwinson, ki je s svojo skupino vztrajal v obrambnem krogu skoraj točno nad mestom je osuplo gledal kako je eno od letal skupine strmoglavilo v ognju. Poročnik Eldon E. “Gene” Coulson ni skočil s padalom. Še bolj ga je osupnil pogled na napadajoča letala z rdečimi zvezdami na krilih. Sovjeti! Sedaj so se približevali od zgoraj v nekoliko širšem krogu po katerem so krožila letala 95. oddelka. Sovjetski lovci so pazili, da se ne bi preveč približali in postali tarča letal v krogu, ki so se krila med seboj. Streljali so od daleč in se nato 200 metrov stran od kroga strmo spustili navzdol.

Eden od Jakov je storil napako in vztrajal v goreči želji zadeti. Sprožil je rafal, vendar zgrešil, popravil smer, spet zgrešil, nato pa mu je za umik zmanjkalo časa in prostora. Leightning, ki je kril napadenega tovariša spredaj je z izstrelki uokviril sovjetsko letalo in verižica svetlečih izstrelkov je naposled prešla tudi preko nepazljivega letala. Z motorjem v dimu se je letalo nagnilo na krilo nato na hrbet in omahnilo stran. Po nekaj sto metrih se je odprla kabina iz katere se je izvalil brcajoči klobčič, ki je kmalu zatem postal lučka zibajočega se padala.

“To so Rusi, prekleto”, je zavpil Edwinson, “ne streljajte, poberimo se od tod.”

Ponavljal je svoj ukaz v radio, vendar se je skupina še vedno držala v krogu. Oči ameriških pilotov so bile priklenjene na letala, ki so krožila okoli njih in očitno niso imela prijateljskih namenov.

“Rdeča zvezda gor ali dol”, so pomislili, “zares gre!”

Tudi Koldunov je obupano kričal v radio, vendar ni bilo videti, da bi ga kdo pravzaprav razumel. Klobčič letal v zraku se je še kar naprej vil in se pomikal vzhodno od mesta. Koldunov se je v svojem poletu približeval gneči in bil že kritično blizu, a se je vseeno odločil da ne bo streljal ne glede na situacijo. Ko je v isti višini priletel v bližino ameriških letal je nagnil letalo tako, da je jasno pokazal svoje oznake in s tem dal vedeti, da ni sovražnik.

Edwinson mu je pomahal s krili. Ko sta se letali oddaljili, sta oba lahko videla precej neprijetno sceno. Devet Jakov in dvajset Lightningov je krožilo in v strahu drug pred drugim in ne glede na oznake vztrajalo v bojnih razporedih. Svetleči izstrelki so rezali zrak zdaj v eno zdaj v drugo smer, navzgor in navzdol. Edwinson se je odločil zaviti stran in obrniti proti sovjetskemu lovcu, ki je imel očiten namen sporazumevanja. Tudi Jak je obrnil in spet sta se srečala v mimohodu s kazanjem oznak in mahanjem s krili.

“To je dober znak,” sta pomislila oba.

Med tem, ko sta se Koldunov in Edwinson poskušala sporazumeti in posredovati ukaze vsak svojim pilotom, je bila kri še vroča, čeprav jim je že zdavnaj postalo jasno, da so se med seboj udarile bele in rdeče zvezde, ampak “oni” so začeli in “oni” so sestrelili “naše” in prsti so ostali na sprožilcih.

Letala, ki so poskušala najti kar najbolj ugoden položaj za obrambo in istočasno za napad, če je treba, so vijugala v vse smeri. Obrambnemu krogu 95. oddelka so se pridružila ostala letala 97. oddelka, ki so se dvignila po napadu na letališče. V vrtincu krožečih letal so se razrahljale organizirane skupine in streljanje med posameznimi letali še vedno ni pojenjalo. Poročnik George A. Bowers, se je spretno držal na repu ruskega lovca Jak 9, ki se je na vse načine skušal izviti iz oprijema. Po ostrih manevrih, v katerih sta letali izgubljali višino, sta se znašli skoraj tik nad tlemi in kaj veliko prostora sovjetskemu lovcu ni ostalo. Na srečo je Bowers še pravočasno opazil, da ga skuša Jak zapeljati nad položaje svoje protiletalske obrambe in je zavil stran. Šele takrat je razločno doumel za kaj gre in razumel kričanje svojega vodje polkovnika Edwinsona.

V veliko večjih težavah pa je bil William E. “Bill” Blurock. Poskušal je ubežati sovjetskemu lovcu in v strmih zavojih mu je zmanjkovalo hitrosti in višine. Svetleče sledi izstrelkov so se v vsakem napadu bolj približale njegovemu letalu in odločil se je za obupan poskus. Izkoristil bo moč motorjev pod polnim plinom in se vzpel v upanju, da mu nasprotnik ne bo mogel slediti. Lightning se je pognal skoraj navpično navzgor a je Jak posnel njegov manever.

“Bonk!!”

Izstrelek je zadel konec krila. V poletu skoraj navpično navzgor je hitrost padala in Blurockovo letalo je počasi postajalo neodzivno za komande.

“Bonk,” še enkrat.

Hitrost je še samo 280 km/h in letalo z nosom navzgor je prihajalo vse bolj nebogljen položaj.

“240 km/h,” groza!

Na srečo je bil Jak, ki se je pognal navzgor s še manj zaleta, v še večjih težavah, ampak …

Števec je kazal 220 km/h. Če omahne v vrij bo v težavah, saj je komaj 1000 metrov visoko. Ga bo zasledovalec dobil? Ne more se niti izmikati več.

Umetnikovo videnje, kako je William E. “Bill” Blurock, na robu zloma vzgona instinktivno streljal in zadel neprevidno sovjetsko letalo, ki mu je križalo pot v neposredni bližini. Ta Jak 9 je bilo eno od treh letal in v njem eden od dveh pilotov, ki so jih izgubili Sovjeti v boju z Američani v bitki nad Nišem.

Ko se je že odločil, da zravna letalo in tvega, da postane sedeča raca za nasprotnika, je opazil kako se letalo za njim počasi prevrača preko krila, zmanjkalo mu je hitrosti. Istočasno je z desnim kotičkom očesa opazil temno senco enomotornega letala, ki je planila nadenj z desne in skoraj v njegovi višini. O tem ali je letalo streljalo nanj ali na koga drugega v kotlu pregretih čustev in do skrajnosti napetega samoohranitvenega nagona niti ni mogel razmišljati. Refleks pilota lovca mu je nakazal, da bo letalo v naslednjem delčku sekunde preletelo komaj nekaj deset metrov od navzgor obrnjenega nosu njegovega letala. Pritisnil je na sprožilec in skoraj istočasno zravnal letalo. Jak je priletel v snop izstrelkov, ki so imeli na tako majhni oddaljenosti grozovit učinek. 20 milimetrski izstrelki topa in 12,7 mm izstrelki štirih strojnic so ga dobesedno razrezali in letalo je razpadlo v zraku. Padala ni bilo.

Obnašanje letal obeh vodij, mahanje s krili, mahanje z rokami in kričanje v radio je na koncu le obrodilo sadove. Letali sta se usmerili vsako v svoji smeri in njihovi piloti so jima sledili. Vse skupaj je trajalo manj kot 10 minut. Na vsaki strani sta padla po dva moža, na vsaki strani so bila uničena ali poškodovana po tri letala, s tem da je poročnik Armstrong uspel svoje letalo z enim samim delujočim motorjem le pripeljati na letališče v Foggio. Vse padle pilote so pokopali sovjetski vojaki v bližini letališča.

Poročila o dogodku na obeh straneh so bila zelo kmalu na razpolago. Stalin ga je dobil na mizo že naslednji dan 8. novembra. Namestnik vodje glavnega štaba Rdeče Armade General Antonov je v njem na kratko poročal o tragediji, ki se je zgodila dan prej.

“Pri mestu Niš v Jugoslaviji je večja skupina ameriških letal napadla kolono 6. gardijskega strelskega korpusa in pri tem je bilo ubitih 34 mož, med katerimi je tudi general Kotov. Ranjenih je bilo 39, uničenih je bilo 20 vozil. To je čestitka zaveznikov za 27. obletnico Oktobrske revolucije!

Ameriško preiskovalno poročilo, ki je bilo nared 13. decembra, je glavni štab zavezniških sil v Caserti naslovil neposredno na ministrstvo za obrambo ZDA. Poročilo je v glavnem opravičevalo dogodek in poveljnika poleta polkovnika Cecila T. Edwinsona z kazanjem na število uspešnih operacij, ki so jih Američani izvedli v sodelovanju s Sovjeti, na uspehe, ki so bili doseženi in na nenavaden, vendar v danih zapletenih okoliščinah niti ne nepričakovan splet okoliščin.

Ameriška stran se je nemudoma opravičila za incident po generalu Wilsonu poveljniku zavezniških sil na Mediteranu, ki je odletel v Sofijo in opravičilo osebno predal poveljniku 3. Ukrajinske fronte generalu Tolbukinu. Prav tako so ZDA 14. decembra poslale uradno opravičilo Sovjetski Zvezi v imenu ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta in Georga C. Marshalla poveljnika glavnega štaba ameriške vojske. Posredoval ga je ameriški veleposlanik v Moskvi W. Averell Harriman. V pojasnilu je bilo zapisano, da je šlo za veliko napako ameriških pilotov, ki so nameravali napasti kolono nemških vozil na smeri Skopje-Priština.

Neuradno je bilo slišati govorice, da je Stalin ukazal ustanovitev sodišča po hitrem postopku in podpisal nekaj ustrelitev, ter enako predlagal tudi zaveznikom. Na ameriški strani posebnega dviganja prahu zaradi dogodka ni bilo, je pa bil polkovnik C.T. “Curly” Edwinson že kmalu za tem premeščen iz bojišč v Evropi nazaj v ZDA, kjer je poveljeval šolskim letalskim centrom.

O ozadju

Jeseni 1944 je ameriška obveščevalna služba OSS Office Strategic Service sprožila tajni misiji Renger in Halyard, ki sta potekali od avgusta do septembra. Misijo Ranger so sestavljali trije obveščevalci, kapetan Milodragovich in narednik Rajachich, ki sta bila balkanskih korenin in ameriški obveščevalec polkovnik profesor Robert McDowell, ki je misijo vodil. Naloga misije je bila zbrati kar največ podatkov v zvezi z odporniškimi gibanji na Balkanu, v zvezi s stanjem kolaboracijskih sil in o razmerju med Titovo partizansko vojsko in vojsko Kralja Petra II v domovini, ki jo je vodil Dragoljub Mihajlović. K njemu so bili trije obveščevalci tudi namenjeni. Misija je povzročila kar nekaj hude krvi tako med Američani in Britanci, kot med Titom in zavezniki.

Pripadniki misije Ranger in Hylard, ki so jih Američani, na veliko jezo Tita, poslali k Dragoljubu Mihajloviču (z brado) poleti 1944. Prvi z leve je vodja misije Ranger polkovnik Robert McDowell, sledijo kapetan George Muslin in kapetan Nick Lalic iz misije Halyard.

Situacija na Balkanu je bila precej zapletena, tako vojaško kot politično. Sredi novembra je bila Jugoslavija razdeljena na dva dela. Vhodni del so osvajali Rusi zahodni pa so držali Nemci. Na majhnem prostoru s skromnimi transportnimi potmi so se gnetle Nemške enote Armadnih skupin F in E, ki so si želele pridobiti čas in prostor za kar najbolj uspešen umik proti severu. Tri ruske armadne skupine 2., 3., in 4. Ukrajinske fronte so prodirale iz vzhoda, pet korpusov 2. 3. 12. 13. in 14. NOV na ožjem področju Srbije in okoli 50 tisoč četnikov so se umikali v Bosno.

Posebno živo je bilo tudi na političnem področju. Tito in Šubašič sta, prvi v imenu AVNOJ in drugi v imenu Kraljeve vlade, v Londonu podpisala sporazum o sodelovanju pri ustanavljanju Jugoslavije po vojni, oba s figo v žepu. Churchill in Stalin sta se v Moskovskem protokolu dogovorila o porazdelitvi vpliva v Jugoslaviji na fifty-fifty. Enako so zavezniki in predvsem srbski nacionalisti v ZDA skušali rešiti Mihailovića. Nemci so barantali z vsemi sredstvi z namenom, kako se s čim manj škode umakniti z Balkana ali pa vsaj najti način kako se vdati zahodnim zaveznikom.

McDowell se je dvakrat srečal z Rudijem Stärkerjem, ki je zastopal Hermanna Neubacherja, predstavnika nemškega zunanjega ministrstva zadolženega za Balkan. Prvič v začetku septembra v kraju Pranjani pri Čačku in drugič istega meseca v vasi Draginje pri Šabcu. Obakrat je bil prisoten tudi Dragoljub Mihailović. Nemci so verjetno bolj taktično izpostavljali pomen boja proti boljševizmu, ki je prodiral v Evropo z Rdečo armado in pri tem poskušali zainteresirati ZDA in računali na sodelovanje. V svojem pričanju je kasneje Neubacher navedel zagotovila, ki jih je dobil od McDowella, da ima ta pooblastila ameriške vlade za pregovore o vdaji nemških enot na Balkanu in celo možnost, da predstavnika pogajalcev na nemški strani odpelje v eno od nevtralnih držav ali pa kar v ZDA.

Dragoljub Mihailović je ob tem Američanom ponovno ponudil svoje oborožene sile, ki bi prešle pod komando zaveznikov in zadnji tak predlog je bil podan novembra 1944. V razgovoru je bila omenjena tudi možnost, da se v primeru razorožitve Nemcev s strani zahodnih zaveznikov, orožje preda Kraljevi vojski v domovini Draže Mihajlovića.

Ravno ob teh dogodkih je prišlo do zračnega incidenta nad Nišem.

Prijateljski ogenj?

V preiskavi primera je bilo ugotovljeno, da so se ameriška letala pri določanju cilja “zmotila” za približno 100 km po smeri vzhod-zahod, vendar se je ameriški poveljnik branil, da so sovjetske enote “pozabile” obveščati zaveznike na letališču v Foggi o svojih trenutnih položajih in napredovanjih. Po pričakovanjih bi moral biti 6. gardijski strelski korpus najmanj 100 km jugovzhodno od položaja na katerem se je našel 7. novembra.

Prijateljski ogenj v drugi svetovni vojni ni bil redkost, še posebno ne v okoliščinah, kakršne so prevladovale na Balkanu novembra 1944. Po incidentu pri Nišu se je še velikokrat zgodilo, da je prišlo do medsebojnih trdih srečanj sovjetskih in ameriških letal, predvsem nad Jugoslavijo, oziroma Jadranom in Nemčijo. Ruski as Kožedub ima na primer v svoji statistiki vpisana dva ameriška Mustanga P-51, ki ju je sestrelil leta 1945 v okolici Berlina. Ameriška vojska je bila samo leta 1944 udeležena v 34 primerih prijateljskega ognja, v katerih je življenje izgubilo okoli 7000 vojakov, vojnih ujetnikov, ranjencev in civilnega osebja. Pričevanja o tem sicer niso tako redka, niso pa dobila priložnosti za večjo publiciteto, ali zaradi obrobnosti v primerjavi s “slavnimi” dogodki v 2. svetovni vojni ali pa zaradi česa drugega.

Prijateljski ogenj, pregreta kri ali posledica dogajanj v ozadju?

Možnosti, da je bil incident posledica pomote in spleta okoliščin je veliko. Komunikacija med ameriškim letalstvom in sovjetskimi kopenskimi enotami je bila siromašna. Bojišče je bilo zgoščeno in položaji enih in drugih enot so se menjali iz ure v uro. Gorati Balkan je delal preglavice ameriškim pilotom pri orientaciji. Sovjetske kolone na tleh je bilo skoraj nemogoče razlikovati od nemških, razen po podrobnostih, ki pa so iz zraka pri hitrosti letala nad 500 km/h in pod bojnim pritiskom pilota težko opazne.

Čeprav so morda eni in drugi v določenem trenutku prepoznali, da gre za prijateljska letala, je bilo brez neposredne radio povezave med stranema težko prenehati sovražnost. Poleg tega, da je bilo v tisti fazi vojne že znano, da Sovjeti in zahodni zavezniki že bolj pazijo drug na drugega kot na Nemce in da je bilo vojaško prijateljstvo papirnato in ideološko konfliktno, je šlo tudi za enostavno tekmovalnost in rivalstvo, ki ga je bilo med piloti v letalstvu še kako čutiti. V trenutku, ko so padle prve žrtve, pa so oboji sprejeli obrambni bojni položaj z uperjenimi cevmi drug proti drugemu. O takih primerih isker med belimi in rdečimi zvezdami, so pričali celo nemški piloti v zaključnih bojih nad Nemčijo.

Ne nazadnje je razlog tudi zelo zapletena vojaška in politična situacija jeseni 1944 na Balkanu, kjer so potekale različne akcije in dejavnosti, v katere so bile vpletene obveščevalne službe Velike Britanije, ZDA, Sovjetske zveze, Nemčije in Titove vojske. Politično prepletenih interesov je bilo veliko. Američani in Britanci se niso strinjali kako osvoboditi Balkan, saj so Američani preprečili Churchillov načrt o izkrcanju na Jadranu. Kljub temu, da je jugoslovanski kralj Peter II priznal partizansko vojsko in Tita za predstavnike zaveznikov, srbski nacionalni krogi v ZDA niso izgubili upanja za njegov povratek, pa čeprav samo kot srbskega vladarja.

Nemci so v interesu kar najbolj uspešnega umika armadnih skupin E in F iz Balkana začeli obilo akcij, ki bi sprožile nezaupanje med zavezniki. Hitler je bil prepričan, da Britanci ne pritiskajo preveč na hiter umik njegovih enot iz Grčije, ker naj bi se bali, da bi praznino ob šibki britanski prisotnosti zapolnili Sovjeti. Med nemškimi enotami, ki so se umikale, je bilo veliko taktiziranja, v katerem so se bili voljni pogovarjati in pogajati prav z vsemi. Neko nemško kolono so grški partizani spustili v Makedonijo v zameno za določeno količino orožja, ker so se pripravljali na državljansko vojno bolj kot pa za zaključne boje z Nemci. Prav tako so se bili boji za oblast v ostalih balkanskih državah Romuniji Bolgariji, Jugoslaviji, v glavnem med vodstvi komunističnih partij tretje internacionale na eni strani in nacionalističnih ali demokratičnih sil na drugi.

Je možno, da bi v južni Srbiji prišlo poleg političnega pritiska tudi do uporabe vojaške sile zaveznikov v smeri uresničitve določenih ciljev v zvezi z bodočo državo? Nepotrjenih pričevanj in zgodb je veliko, vendar je težko preverjati njihovo verodostojnost. Neuradno naj bi sovjetski preiskovalci v ostankih obeh padlih ameriških letalih in pilotih, našli dokumente, ki so potrjevali namero Američanov napasti kolono. Na zemljevidu naj bi bil točno označen cilj napada, letališče pri Nišu in kolona na poti iz Niša proti severu.

Zapečatenost dokumentov v zvezi z dogodkom in določena dejstva silijo raziskovalce tega dela zgodovine prej k pritrdilnemu kot nikalnemu odgovoru. Dragoljub Mihailović, ki ga je komunistična jugoslovanska oblast kmalu po vojni obsodila na smrt, je bil leta 1945 odlikovan z Legion of Merit, redom za zasluge ZDA, kar je bilo uradno opravljeno šele leta 2005. Leta 2004 so v srbski vasi Pranjani postavili obeležje v spomin na rešitev 343 ameriških pilotov, ki so jih pred Nemci rešili pripadniki Jugoslovanske kraljeve vojske v domovini.

Zgodovina z novimi podatki in raziskovanji dobiva novo podobo, ki bo enim po novem prinesla pravično olajšanje, drugim pa razočaranje in jezo. Morda pa je pravičnost ravno v tem. Zgodovinske resnice torej niso večne in zgodovine ne pišejo zmagovalci, kar je tudi prav. Resnica o Nišu za sedaj še vedno ždi v ruskih, ameriških in še kakšnih arhivih.

O letalih, ki so se spopadla v niškem incidentu

Glavna razlika med letali izhaja iz njunih namenov. Ruski lovec Jak 3 (podoben jak 9) je bil izključno razvit in izdelan za lovsko letalstvo in sicer za naloge ustvarjanja zračne premoči oziroma za zračne dvoboje. Ameriški Lightning je bil na drugi strani dvomotorno letalo, kar je zahtevala njegova osnovna naloga daljinskega spremljevalnega lovca in letala za podporo enotam na tleh. V tej vlogi je bil eno najuspešnejših letal 2. svetovne vojne. Ruski lovec je bil majhno letalo, dolgo 8.5 m, z razponom kril nekaj več kot 9 m in je poln tehtal okoli 2700 kg. P-38 je meril 11,5 m v dolžino in skoraj 16 m čez krila, njegova polna teža je znašala 8 ton. Zaradi značilnosti obeh letal je jasno, da je imel ruski Jak veliko prednost v okretnosti.

Letalo Jak-9D iz 3. eskadrilje 6. Gardijskega regimenta črnomorskega letalstva, kakršno je služilo tudi v 707. regimentu 186. Zračne divizije v Nišu septembra 1944.

Obremenitev krila P-38 je znašala 270kg/m2, ruskega lovca pa samo 181 kg/m2, kar je pomenilo bistveno prednost v zavojih na majhnih višinah in nizkih hitrostih. Čeprav je imelo ameriško letalo nekoliko slabši količnik med težo polnega letala in močjo motorjev pa je imelo vseeno prednost v hitrosti dviganja. Jak se je vzpenjal s hitrostjo 18m/s, P-38 pa z 24m/s, k čemur sta prispevala Lightningova motorja. 

P 38L Lightning, v prevodu Strela, je bilo letalo 82nd Fire group, za operacije na Mediteranu in Balkanu, stacionirano na letališču Vincenzo v bližini italijanskega obalnega mesta Foogie.

Dva Allisona V-1710, vsak z dvanajstimi valji s prostornino 28 000 cm2 in kompresorjema, sta razvijala skupno 3600 KM. Majhno prednost je imel Lightning tudi glede oborožitve. Obe letali sta imeli oborožitev skoncentrirano v nosu letala. Jak je imel 20 mm top vgrajen tako, da je streljal skozi os propelerja, dve strojnici 12,7 mm pa sta streljali sinhronizirano skozi polje rotorja vijaka. P-38 je imel dve 12,7 mm strojnici več. V eni sekundi je letalo lahko iz petih cevi izstrelilo proti sovražniku 50 krogel, skupaj skoraj 3 kg kovine in eksploziva s hitrostjo 800 m/s.


Viri: