Dragoljub Mihailović – nepravično žrtev komunizma in nepravično ikona srbskega nacionalizma

Veliko sem si zadal in veliko začel, vendar so vrtinci tega sveta odnesli in mene in moje delo!

Dragoljub Mihailović v zagovoru pred vojaškim sodiščem

Dragoljub Mihailović je nepravično postal žrtev režima, ki ga je videl kot vplivnega voditelja antikomunizma po drugi svetovni vojni v Srbiji in isti je nepravično postal žrtev ponovno, ker so si ga prilastili za simbol srbskega nacionalizma v današnji Srbiji.

Prvič so ga izkoristili komunisti kot simbol svoje ideološke zmage, drugič je videti, da ga bodo izkoristili nacionalisti kot simbol svoje. Prvi z mučnim pristranskim sojenjem in tajno ustrelitvijo drugi z mučnim pristranskim opravičevanjem in sporno sodno rehabilitacijo.

Dragoljub Mihailović pred jugoslovanskim vojaškim sodiščem

Princip zgodovinske ocene

Zgodovina je zaporedje dogodkov, pogledi nanjo in tolmačenja le teh pa so lahko zelo različni. V razvoju vestern filmskega žanra so bili Indijanci na začetku najprej divjaki, ki so ovirali prodor belske civilizacije, nato pa na koncu pogumni duhovno čisto naravnani in plemeniti borci ter čustveni ljubimci v izgubljeni bitki proti požrešnemu imperializmu. Zgodovino pišejo zmagovalci? Res vendar njihova pristranskost ni večna! Zgodovina se ne more revidirati? Res vendar so zaradi na novo odprtih arhivov in najdb novi pogledi nanjo lahko zelo drugačni. Povrhu si nove generacije z na novo vzpostavljenimi moralnimi kodeksi, za katere se izborijo skozi družbeni razvoj, vzamejo pravico ponovne moralne cenitve dogodkov ali oseb za nazaj. So zmagovalci na neki način. Kako naj danes gledamo na rimski imperij? Kot na dosežek človekove civilizacije in pomemben korak v razvoju človekove družbe ali kot na dekadentno družbo človekovih prevladujočih lastnosti kot so sebičnost, pohlep, želja po moči in brezkompromisnosti, ki jih je imperij zlil v družbeni sistem? Kaj je bil iranski šah Reza Pahlavi? Kruti diktator, ki je zaviral svobodo iranskega ljudstva ali obupani branilec zahodne demokracije pred radikalnim islamizmom? Različni časovni koti gledanja ponujajo zelo različne odgovore.

Pri oceni znanih, vplivnih oseb iz preteklosti se zgodovinarji, raziskovalci in pisci znajdejo pred večno in dobro znano dilemo. Kaj je bilo tisto, kar je nekega posameznika določilo kot tistega, ki piše zgodovino. Ali je posameznik, ki je izpisal del zgodovine, to dosegel zaradi neke posebne osebne karizme, sposobnosti, lastnosti, ki so ga izpostavile za sprejemanje odločitev, ki so kasneje vplivale na tok zgodovine, ali je šlo pri tem le za  posameznika, ki v prav ničemer ni bil poseben, niti je izstopal po čemer koli, ki je zasedel položaj znotraj spleta okoliščin, dogodkov in naključij, v katerem je nato moral sprejemati odločitve, ki so izpisale tok zgodovine? Bi vzhodni politični blok padel, če ne bi bilo Gorbačova in perestrojke ali bi se komunizem sesul vseeno zaradi drugih nujnosti razvoja globalne družbe in bi dogodki kot ključno osebnost procesa izpostavili koga drugega?

O “pravi strani” v II sv. v.

Ko se je nujno opredeliti znotraj zapletenih zgodovinskih razmer, v katerih odločitev lahko pomeni življenje ali smrt, takrat je vprašanje, kaj je prav in kaj narobe popolnoma nesmiselno. Prvič zaradi nujnega kompromisa znotraj razmerja med eksistencialnim in moralnim pri usodnih odločitvah in drugič, zaradi nujno prisotnega relativizma v pogledu na zgodovino iz določene točke na traku razvoja človekove družbe. V prvem primeru se lahko kompromis v določenih okoliščinah oziroma danostih lahko nesorazmerno nagne k eksistencialnemu pred moralnim ali obratno torej vse za preživetje ali življenje za idejo, v drugem pa na novo nastale okoliščine v novejši zgodovini kategorijo eksistencialnega in moralnega lahko popolnoma drugače in na novo ovrednotijo.

Pretresljiv primer iz znane zgodbe preživelih v letalski nesreči poleta 571 v Andih leta 1972, je kompromis v sprejeti odločitvi nagnil k eksistencialnemu pred moralnim in kanibalizem je omogočil preživetje nesrečnih potnikov. Prav ali narobe? Vijoličaste trikotnike so nacisti namenili Jehovovim pričam v taboriščih smrti, kamor so bili pregnani, ker kot prvi organizirano v Nemčiji niso priznali Führerja in tretjega rajha. Umirali so na najbolj grozovite načine, ker so v kompromisni odločitvi dali prednost lastnemu moralnemu pred eksistencialnim. Prav ali narobe? Kompromis med eksistencialnim in moralnim so morali sprejemati in Rusi in Nemci. Prvi v oktobrski revoluciji z izrazom pripadnosti komunistični ideologiji kot moralnemu načelu z zanemarjanjem eksistencialnega – dati življenje, če je treba – in drugi v času nastajanja nacizma v Nemčiji skozi isti princip. Kdo je imel prav in kdo narobe? Odločitev Nemca je leta 1945 po porazu in v okoliščinah, ki so prevladovale, obveljala kot nemoralna, odločitev Rusa v boju na strani revolucije pa v istem trenutku kot moralna. Danes revolucija ne glede na ideologijo ne zdrži pozitivnega moralnega vrednotenja, saj je za političen prevzem oblasti namesto krvavega nasilja veliko legitimnih možnosti, seveda znotraj demokratičnih ureditev, ki jih favorizira moderna družba. Zato v današnjem zgodovinskem trenutku v moderni globalni družbi nacizem in komunizem nista več samo črna in bela plat zgodovine.  

Iz današnjega trenutka, ki ima svoje lastno vrednotenje zgodovine, hoteli to ali ne, je pogled na dogodke druge svetovne vojne drugačen kot pred desetletji. Vendar je nepravično reči, da gre za razvrednotenje ali revizijo zgodovine. Z današnjega vidika mednarodnega prava ni več tabu dvomiti v nepristranskost sodišča v Nürnbergu, vendar je pri tem nepravično reči, da gre za revizionizem nacizma. Povojna sodišča zmagovalcev v državah, ki so bile okupirane ali so paktirale s silami osi – ne glede na razloge, ki so jih v tak položaj pripeljali – z današnjega vidika prav tako niso bila nepristranska. Sploh v okoljih, v katerih je po vojni prevladal komunistični režim z lastnimi vrednotami. Na sodišču v Nürnbergu je bilo kar nekaj Nemcev obtoženih za zločine zaradi nastalih žrtev med civilnim prebivalstvom ob letalskih napadih na poljska mesta, vendar se kljub istemu početju v istem času in istem mestu na kakršnem koli sodišču ni znašel noben pripadnik sovjetske vojske. Poleg tega, da je svetovna javnost danes sposobna manj emocionalno in manj pristransko pogledati na zgodovino, ima javnost istočasno še priložnost seznaniti se z novimi dokumenti iz arhivov, ki so bili nekoč nedostopni, danes pa ponujajo marsikateri odgovor. Zato se zgodovina skozi zgodovino spreminja in piše na novo. Nova znanstvena dognanja in najdbe na primer nenehno spreminjajo evolucionistični nauk kot ključno vprašanje nastanka človeka za nazaj.

Finski primer

Narod Finske se je leta 1939 odločil, da je in bolj moralno in bolj praktično upreti se Sovjetom in komunizmu kot Hitlerju in nacizmu. Prav ali narobe? Od novembra 1939 do pomladi leta 1945 se je finska vojska s kljukastimi križi na uniformah, tankih in letalih bojevala proti Rdeči armadi. Najprej v zimski vojni, ko je Finsko napadla Sovjetska zveza, ki je imela podpisan pakt z nacistično Nemčijo po sporazumu Ribentrop – Molotov in nato v nadaljevalni vojni, v kateri je pregnala sovjetskega okupatorja prek svojih meja. Svojo državo so branili s pomočjo sporazuma z Nemčijo, ki jim je v svojem interesu dobavljala orožje za boj proti Sovjetom in s pomočjo zahodnih zaveznikov, ki so Finsko v njenem boju za demokracijo prav tako sicer sramežljivo, oskrbovali z opremo in orožjem.

Britanski Huricane je bil del pomoči, ki so ga zavezniki nudili Fincem v boju proti Sovjetom. Svastika je bila uradna oznaka finskega letalstva do leta 1945 in je v simbolični uporabi v finski vojski še danes.

Po vojni je morala Finska kot udeleženka na strani osi celo izplačati reparacije Sovjetski zvezi kot zmagovalcem. Po pariškem podpisu sporazuma 1947 je bilo Fincem naloženo izplačilo 300 milijonov dolarjev v roku osmih let. V današnji vrednosti okoli 3,3 milijarde dolarjev. Čeprav so bili Sovjeti tisti, ki so Finsko leta 1939 kot nemški zavezniki napadli in okupirali del države, so morali Finci po vojni soditi svojim voditeljem. Deset članov vlade vključno s predsednikom Ristom Rytijem, je bilo obsojeno na zaporne kazni od dveh do desetih let. Na koncu pa so bili Finci le zadovoljni, saj po vojni niso postali del vzhodnega bloka, kot njihove bližnje sosede Estonija, Litva in Latvija, ki so jih “osvobodili” Sovjeti. Kmalu po letu 1945 so Finci kljub vsemu že lahko rekli, da se jim je splačalo biti “na pravi strani”.

Srbski primer

Še bolj zapleteno je bilo na Balkanu. Kompromis usodne odločitve posameznika med eksistencialnim in moralnim, ne glede ali je šlo za običajnega človeka ali voditelja, je bil pri izbiri za Nemce ali za druge, ki se jim upirajo, obremenjen še s komunistično revolucijo, ki je potekala istočasno. Znotraj vsega tega pa se je bilo še težje odločati Srbom. Že aprila 1941 ob napadu na Jugoslavijo je glavni udar Hitlerjeve direktive 25, ki velja za eno najbolj krutih vojaških povelj v drugi svetovni vojni, pretrpela Srbija. Hrvaška in Slovenija sta že sprejeli svoji odločitvi v kompromisu med eksistencialnim in moralnim. Slovenija se je odločila sprejeti teritorialno delitev in okupacijsko oblast, Hrvaška pa se je odločila izogniti boju z masovnim dezertiranjem iz jugoslovanske vojske še pred napadom in se z lastno državo nato pridružiti trojnemu paktu.

Sporazum z Nemčijo, ki ga je dosegel knez Pavel pred vojno, je bil za Jugoslavijo, ki v tistem trenutku ni mogla upati na kakršno koli podporo velike Britanije in zahodnih zaveznikov, politično ugoden. Nemčija in Italija sta se zavezali k spoštovanju teritorialne integritete Jugoslavije, Nemci pa so pristali, da jugoslovanske železnice ne bodo uporabili za prevoz svojih enot in materiala, s čimer je Jugoslavija ugodila Angležem, ki so bili v zagati v Grčiji. Seveda je bil tudi ta, kot večina takrat popisani sporazumov, potrjen s figami v žepih. Knez Pavel, kot je dejal sam, se je nameraval izogniti vojni z Nemčijo zaradi ozemeljskih tekov prav vseh sosedov do Srbije. Pravilno ali Narobe?

Knez Pavel na pogajanjih pri Hitlerju na poti proti dvorcu Bellevue v Berlinu, 1. junija 1939.

Ne glede kako je prišlo do marčevskih protestov zoper pakt, ki naj bi jih po enih zagovornikih povzročila britanska obveščevalna služba SOE (special operation executive), je bil Hitlerjev bes zaradi tega namenjen v glavnem Srbiji. Ko je bila Srbija napadena, ni imela prav nobenega zaveznika, obrambo pa je temeljila na vojski kraljevine Jugoslavije, ki nalogi še zdaleč ni bila kos in to je kmalu postalo jasno tudi v Srbiji. Po neizogibnem vojaškem porazu je sledil podpis sramotnega brezpogojnega mirovnega sporazuma 17. aprila 1941. Za Nemce ga je podpisal Maximilian von Weichs – poveljnik 2. Armade na strani Jugoslavije pa general Radivoje Janković, namestnik šefa generalštaba in Aleksandar Cincar-Marković nekdanji zunanji minister v Cvetkovićevi vladi.

V kratki vojni od 6 do 17 aprila je jugoslovanska kraljeva vojska Nemcem nudila skromen upor. Vdalo se je okoli 300 tisoč vojakov jugoslovanskih kopenskih sil, na drugi strani pa padlo le okoli 170 pripadnikov Wehrmachta.

Po prebegu kralja Petra v London so Britanci s svojim vplivom SOE v Srbiji želeli v kar največji meri oblikovati in podpreti  vojaške dejavnosti odporniškega gibanja. V vrtincu dogodkov se je takrat znašel tudi Dragoljub Mihailović s svojo usodno odločitvijo v kompromisu eksistencialnega in moralnega.

Tiralici, ki jih je nemška oblast v Srbiji izdala za najbolj nevarnima upornikoma proti nacistični oblasti. Dragoljub Mihailović in Tito.

Kot poveljnik Jugoslovanske vojske v domovini, ki je nadaljevala vojaški upor zoper Nemce kot okupatorje, se je Dragoljub Mihailović odločil za mnoge dogovore in sporazume. Z voditeljem kvizlinške srbske vlade Milanom Nedićem, z vodjo četnikov Kosto Pećancem in s komunističnim vodjo Josipom Brozom. Skupaj s Titom, sta bila nato na nemških tiralicah, ki so ponujale denarno nagrado za njuno izdajo, pri obeh so se mudile različne zavezniške misije, enote obeh so se bile prisiljene skrivati po gorah Srbije, Bosne in Črne gore in enote obeh so bile odvisne od podpore prebivalstva.

Po sporazumu med Titom in Šubašićem 1944 se je britanska vlada odločila favorizirati Tita in partizane in kralj Peter se je pod taktirko Churchilla moral odreči Mihailovićeve vloge. Vojna za Srbijo pa je bila ravno na višku. Ob prodiranju sovjetske vojske preko Romunije in Bolgarije, se je Mihailović odločil za sodelovanje z Wehrmachtom, v glavnem proti partizanom v Srbiji. V nekaterih državah se je takrat že pripravljal notranji obračun med pristaši komunističnih partij na eni strani in demokratičnih gibanj oziroma vlad, ki do de komunističnim revolucijam upirale. V Romuniji, Bolgariji, Grčiji in celo v Italiji. Na koncu so odločitve znotraj kompromisa med eksistencialnim in moralnim pripeljale Josipa Broza na prestol komunističnega vodje nove države, Mihailovića pa pred izvršitelje smrtnih kazni te iste nove države. Danes si je trenutek znotraj razvoja človekove globalne družbe tudi na prostorih Srbije in Balkana v sled novih spoznanj iz arhivov vzel pravico, na novo postaviti filtre za pogled na zgodovino. Prav ali narobe?

Dragoljub Mihailović in vrtinci časa

Pred sodiščem I.

Leta 2015 se je v Srbiji pojavil original sodbe Vrhovnega sodišča FNRJ iz dne 15. julija 1946, s katero je bil Dragoljub Mihailović poveljnik Kraljeve vojske v domovini, obsojen na smrt. Od 47. točk obtožnice, ki jo je državni tožilec Miloš Minić prebral 10. junija 1946 v Beogradu, je bil Draža spoznan za krivega in obsojen po osmih točkah:

  1. Ker je sodeloval z okupatorjem in izdal domovino.
  2. Ker je od druge polovice 1941 do konca vojne organiziral in vodil oborožene četniške formacije.
  3. Sodeloval je z kvizlinško vlado Milana Nediča in ostalimi kolaboranti.
  4. Ker je skozi propagando boja proti komunizmu povzročil državljansko vojno in smrti domoljubov.
  5. Ker je z lažno predstavitvijo boja za srbstvo razdelil srbski narod v boju proti okupatorju.
  6. Ker je v skladu s politiko okupatorja razbijal bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov.
  7. Ker je podžigal mednacionalno in medversko sovraštvo
  8. Ker je tik pred koncem vojne organiziral teroristične bande in teroristične dejavnosti.

 Sodba je v glavnem razdeljena na tri sklope kaznivih dejanj:

  1. Za sodelovanje z okupatorjem in kolaboracijo s silami osi (1, 3)
  2. Za organiziranje četniških formacij in terorističnih dejavnosti (2, 8)
  3. Za razdelitev Srbov in jugoslovanskih narodov ter povzročanje državljanske vojne in mednacionalnega in medverskega sovraštva (4, 5, 6, 7)

Videti je, da je edina nepristranska obtožba v točkah 1 in 3. Sodelovanje na strani sil osi. Po dogovoru zmagovalcev v londonskem sporazumu imenovanem Nürnberg Charter iz 8. avgusta 1945, je bilo določeno za katera dejanja se bo sodilo pripadnikom sil osi. Kazniva dejanja so določale tri kategorije: zločin proti miru, zločin proti človeštvu in vojni zločini. Prav tako je bilo določeno, da zagovor z argumentom “opravljanja službene dolžnosti” ali “izvrševanje povelj” ne velja, ko gre za vojne zločine. Torej je bil Dragoljub Mihailovič obtožen po kategorijah zločina proti miru in proti človečnosti zaradi sodelovanja s silami osi, vojni zločini pa mu kljub pristranskemu sodišču niso bili dokazani niti po poveljniški odgovornosti.

Ravna gora, 6. septembra 1941., polkovnik Draža Dragoljub Mihailović in rezervni major akademik Dragiša Vasić v času vrhunca splošnega oboroženega upora proti okupatorju v Podrinju in Mačvi .

Konec avgusta 1941. je Jadarski četnički odred osvobodil Loznico, s čemer se je začela splošna vstaja v Srbiji. Septembra 1941 so četniki in partizani razširili upor po večjem delu Šumadije in doline Zahodne Morave (Čačak, Kraljevo in Kruševac).

Oktobra so Nemci pričeli s protiofenzivo imenovano operacija Mačva v kateri so sodelovale tudi nemške enote 342. pehotne divizije iz NDH.

Organiziranje četniških formacij in njihovo vodenje v tistem času ni bilo nemoralno dejanje. Niti s strani zaveznikov, ki so osvobodilno gibanje podprli pod idejo, ki si ga je gibanje nadelo kmalu po ustanovitvi na Ravni Gori julija 1941 – Jugoslovanska vojska v domovini.

Ni bilo kaznivo niti pravno, saj je bila Kraljevina Jugoslavija v mednarodni politiki  priznana kot država pod okupacijo sil osi, ne glede na stanje z razkosano Slovenijo, fašistično marionetno državo Hrvaško in kvizlinško Nedićevo vlado v Srbiji. Prav tako je bila priznana vlada kralja Petra II v Londonu. Podobno stanje je doletelo tudi druge evropske kraljevine. Nizozemsko vlado v tujini  je od 10. maja 1940 vodila kraljica Wilhelmina,  poljsko vlado v izgnanstvu je vodil Władysław Raczkiewicz. Poleg tega je Dragoljub Mihailović z ustanovitvijo odporniškega gibanja z ostanki vojske kraljevine Jugoslavije nadaljeval predvideni plan B jugoslovanske vojske v primeru, da ta izgubi vojno na mejah. Naziv četnik je uporabljen za srbske gverilske enote “čete” že konec 19. st. v balkanskih vojnah, v prvi svetovni vojni in za vstajnike v Srbiji proti bolgarsko – avstro ogrski okupaciji in so bile te enote v sklopu Jugoslovanske vojske v domovini, ki jo je kot general in vojni minister vodil Dragoljub Mihailović.

Za Dragoljuba Mihailovića, pripadnike jugoslovanske vojske v domovini in za srbske domoljube, ki so zavračali komunizem, se je svet porušil 12. septembra 1944, ko je kralj Petar II. Karađorđević v javnem radijskem sporočilu iz Londona, razglasil pridružitev vojske Dragoljuba Mihailovića partizanom, kot edinemu osvobodilnemu gibanju, ki so ga priznali zavezniki.  Brez političnega priznanja zaveznikov in mednarodne antante, je bil Dragoljub Mihailovič izrinjen iz družbe “pravičnih” in ne glede kako goreče je opravičeval svoj boj z obrambo srbstva in antikomunizma, obvisel na “nepravi strani”.

Očitek Dragoljubu Mihailoviću iz obtožnice o povzročanju državljanske vojne lahko drži le s stališča zmagovalcev, saj je bilo takrat in danes še bolj jasno, da je ideološko razdelitev na področju Kraljevine Jugoslavije še pred vojno povzročila Kominterna s propagando, ki je nato v Jugoslaviji  povedla komunistično revolucijo v času vojne. Upor proti komunizmu ali ideološko nasprotovanje le temu na področju takratne kraljevine Jugoslavije pa ni moč videti kot zločin. Sploh z današnjega stališča ne, ga je pa tako ocenilo pristransko sodišče zmagovalcev.

Prav tako je nemogoče konflikte na nacionalni ali verski osnovi pripisati Dragoljubu Mihailoviću, saj so ti obstajali tudi v Kraljevini Jugoslaviji in bili celo eden glavnih problemov delovanja kraljevine, še preden se je Mihailović sploh pojavil na politični sceni. “Podžiganje” je sicer pravni termin, ki označuje kaznivo dejanje po Nürnberškem pravu in kar nekaj obsodb je bilo izrečenih zaradi tega, vendar ga Mihailoviću ni moč pripisati. Na ozemlju Jugoslavije je res prišlo do velikih pokolov in pobojev na nacionalni in verski ravni, vendar Mihailović kot poveljnik zanje ni bil spoznan za odgovornega.

Zelo resna težava obsodbe je ta izostanek in nedokazljivost točk obtožnice, ki so Dragoljuba Mihailovića bremenile skozi poveljniško odgovornost za poboje muslimanov, Hrvatov in ostalih manjšin, pokole aktivistov in simpatizerjev ideoloških nasprotnikov predvsem komunistov po mestih in vaseh. Prav tako za civilne žrtve na področjih bojev, kjer so sodelovali borci Kraljeve vojske v domovini pod poveljstvom Mihailovića. Resna težava zato, ker je bil Dragoljub Mihailović obsojen na smrt, iz sodbe pa je videti, da v glavnem zato, ker je bil nasprotnik komunizma. Vse ostalo bi bilo celo na Nürnberškem sodišču morda dovolj le za zaporno kazen.

Erich Raeder: je leta 1939 dosegel rang Großadmiral (veliki admiral), največ kar je bilo možno v Hitlerjevi mornarici. Utemeljitelj neusmiljene doktrine napadanja oskrbovalnih civilnih konvojev na Atlantiku z bojnimi ladjami in podmornicami in ključen mož poteka bojev na morju do leta 1943, ko ga je Hitler dal zamenjati.

Kot primerjava naj ob tem služi sojenje enemu najvišjih poveljnikov nemške vojske Admiralu Erichu Raederju, ki je bil poveljnik nemške mornarice in ena od ključnih oseb za mornariško zgodovino in potek II sv. vojne. V Nürnbergu je bil spoznan za krivega za:

  • Zločine proti miru, zločine proti človečnosti in za vojne zločine po poveljniški odgovornosti.
  • Za podžiganje, načrtovanje in vodenje agresivne vojne.
  • Za zločine proti vojnemu pravu.

Med ostalim so ga kot poveljujočega bremenile žrtve med civilnimi posadkami ladij, ki so jih povzročili napadi nemške mornarice in podmornic na trgovsko ladjevje na Atlantiku. Kot  član glavnega štaba je bil skupaj z Keitlom in Goringom pobudnik za vojno napoved Združenim Državam.

Bil je spoznan za krivega po vseh točkah obtožnice in  obsojen na dosmrtno ječo, vendar zaradi kritičnega zdravstvenega stanja izpuščen leta 1955, umrl je leta 1960. Dragoljub Mihailović vsekakor ni bil vplivnejši in odgovornejši mož za delovanje sil osi od Ericha Raederja. Poleg tega Dragoljub Mihailović ni bil obsojen za vojne zločine. Med smrtno kaznijo zanj in dosmrtno ječo za drugega pa je velika razlika. Prav ali narobe?

Pred sodiščem II.

14.05.2015. je višje sodišče v Beogradu rehabilitiralo komandanta jugoslovanske vojske v domovini Dragoljuba Draža Mihailovića in mu vrnilo državljanske pravice, ki so mu bile odvzete v politično ideološkem procesu komunističnega režima leta 1946. Sodnik Aleksandar Trešnjev je pojasnil, da je sodišče ugodilo zahtevi za rehabilitacijo in razveljavilo sodbo, s katero je bil Mihailović obsojen na smrt in ustreljen.

Med oteževalnimi okoliščinami, s katerimi je sodišče onemogočalo obrambo Dragoljuba Mihailovića, je bila tudi obtožnica dolga 2250 strani, ki jo je obtoženi dobil v roke osem dni pred procesom. Sojenje je bilo javno in služba za vzdrževanje reda v dvorani je popolnoma tolerirala vzklikanje in komentiranje prisotnih.

Prvo zahtevo za rehabilitacijo je vložil Mihailovićev vnuk Vojislav Mihailović leta 2006 in podprlo ga je še nekaj posameznikov, strank in gibanj. Do leta 2009 so podporo izrazili še v Srbski liberalni stranki, Združenju pripadnikov kraljeve vojske v domovini, Združenju političnih zapornikov in žrtev komunističnega režima in nekateri vidni predstavniki civilne družbe.

V obrazložitvi sodnika je navedeno, da sojenje Dragoljubu Mihailoviću ni bilo pošteno, ker so se zagovorniki z obtoženim lahko posvetovali le petkrat in to šele štiri dni pred vročeno obtožnico. Pred tem obtoženi ni imel vpogleda v dokaze, med katerimi je bilo veliko dokumentov ponarejenih.

V obrazložitvi sodnik poudarja tudi dejstvo, da obtoženi ni imel pogojev za obrambo, ker je v sodni dvorani vladal nered z nenehnim prekinjanjem zagovora s strani obiskovalcev. Pravičnost je bila onemogočena tudi z 2155 stranmi dolgo obtožnico, ki jo je obtoženi dobil v roke le osem dni pred sojenjem, samo sojenje pa je trajalo 29 dni, kar je nerazumno kratek rok za pravično sojenje.

Sodba je bila nezakonita tudi, ker obtoženemu nikoli ni bila vročena, niti je imel pravico na pritožbo. Višje sodišče v Beogradu je v postopku rehabilitacije Dragoljuba Mihailovića prav tako izrazilo pomislek o sami izvršitvi smrtne kazni, ki je bila tajna in izvedena le dva dni po končanju sojenja, mesto pokopa pa je neznano še danes.

Na pravi ali napačni strani je še vedno dilema

Odločitev sodišča in rehabilitacija Draže Mihailoviča je v Srbiji pričakovano sprožila polemike. V Združenju meščanov, ki ureja stran Peščanik in združuje intelektualce iz Srbije, so se še pred sojenjem pojavila razmišljanja o pravnih in ustavnih nepravilnostih glede postopka rehabilitacije Dragoljuba Mihailovića. Na drugi strani je del Srbije preplavilo zadovoljstvo pravičnosti, ki jo je poteptal komunistični režim in se nevarno zbližalo z enakim zadovoljstvom srbskega nacionalizma. Še pred odločitvijo sodišča sta si nasproti stali Radikalna stranka z Vojislavom Šešeljem in civilna iniciativa, ki jo je predstavljal Dragomir Olujić. Prvi ocenjuje postopek kot popravo krivice, drugi kot nevarno vplivanje na celoten politični sistem v Srbiji.

Dr. Kosta Nikolič in dr. Bojan Dimitrijević sta v Srbiji preganjna zaradi na novo odkritih zgodovinskih dejstev o Dragoljubu Mihailoviću, ki kažejo drugačno sliko o njegovem sojenju

Tudi sam proces rehabilitacije ni bil brez zapletov. Zgodovinarja Kosta Nikolič  in Bojan Dimitrijević člana Srbskem inštituta za moderno zgodovino, sta bila na sodišče vabljena kot priči v zvezi z zgodovinskimi dejstvi  glede obtoženega Dragoljuba Mihailovića. V svojem pričevanju sta z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi prispevala k ovržbi sodbe iz 1946, vendar si za tako izraženo stališče prislužila tožbo pred istim sodiščem, ki so jo podale nekatere protifašistične civilne iniciative v Srbiji vključno s srbskim odborom Helsinškega odbora za človekove pravice.

Raif Okić 14. 05. 2015 v Telegramu opozarja na negativne posledice rehabilitacije, predvsem zaradi goreče delitve Srbov v zvezi s tem. Na eni strani je Srbija posredno s tem priznala dve odporniški gibanji v času druge svetovne vojne in današnje ulice se lahko poimenujejo po D. Mihailoviću in gotovo bo kdo sprožil tudi vprašanje pokojnin. Zadovoljni so ljudje, ki simpatizirajo nekdanjo monarhijo, antikomunisti, ljudje, ki jim je povojni režim prizadel trpljenje in škodo. Na drugi strani so zgroženi nekateri zgodovinarji, zagovorniki vrednot NOP (narodno oslobodilačkog pokreta) in levičarski politiki, ki dogodek ocenjujejo kot “največjo sramoto” Srbije. Većernje novosti v svojih kolumnah ponujajo razmislek o dilemi ali gre za prispevek k pomiritvi ali za poglabljanje delitev v Srbiji?

Princ Aleksandar sin Kralja Petra II, ki živi v Londonu, je dogodek označil kot nujno resnico, ki je potrebna za spravo in slogo srbskega naroda ter da je s tem odpravljena ena največjih krivic, ne samo enemu človeku ampak celotnemu srbskemu narodu. Oliver Antič, ki je bil eden pobudnikov za rehabilitacijo Mihailovića, je dogodek med ostalim poudaril kot popravo krivic tudi 10 tisočim hrvaškim, 8 tisočim muslimanskim in 6 tisočim slovenskim “četnikom” oziroma vojakom generala Mihailovića. Zagovorniki  rehabilitacije to vidijo kot doprinos zgodovinski resnici, priložnosti  sprave med Srbi in kot popravo krivice.

Nebojša Stefanović minister za notranje zadeve Srbije, se je kot potomec srbskega partizana javno opredelil do rehabilitacije kot velikega razočaranja in enakega mnenja je bil srbski minister za zunanje zadeve Ivica Dačić. Poigral se je z datumi in ugotovil, da je bila rehabilitacija pravnomočna 14. maja, na isti dan, na katerega so zavezniki pred 70. leti predali partizanom okoli 30 tisoč ujetih ustašev in četnikov.  V zvezi Borcev NOV Srbije so sporočili, da dogodek predstavlja zelo nevaren precedens in poglablja razdor med Srbi. Rehabilitacijo vidijo kot sol na še vedno svežo rano in nesramno prikrajanje zgodovine. Polemika v zvezi z Dragoljubom Mihailovićem bo tako postala kamen spotike notranje srbske politike in bo pričakovano postala orodje na notranje političnem področju.  

Dragoljub Mihailović v vetrovih časa

Zgodovinska cenitev vloge Dragoljuba Mihailovića bo tudi ob zgodovinskih dejstvih vedno ostala pod bremenom deljenosti v času druge svetovne vojne ali bolje rečeno njenega zaključka. Vojna se je končala z dvema stranema zmagovalci na eni strani in poraženci na drugi, zavezniki na eni strani in sile osi na drugi. V  Jugoslaviji se je komunizem uspel uvrstiti med antifašiste s svojim bojem proti silam osi, vendar skupaj s svojo ideološko pravičnostjo, revolucijo proti kraljevini in razredni družbi in vrednotami NOB. Vse ostalo je bilo uvrščeno na drugo “napačno” stran. Tudi demokratična gibanja, nacionalna zavest posameznih narodov in intelektualne vrednote.

Čeprav je bilo vojne konec, situacija v nekaterih državah ni bila dorečena. Državam na vzhodu Poljski, Madžarski, Romuniji in Bolgariji je kmalu postalo jasno, da o njihovi samostojnosti ne bo ne duha ne sluha, v Grčiji se je pripravljala državljanska vojna kot končni obračun, v Jugoslaviji pa so se začela navidezna demokratična dogovarjanja. Navidezna predvsem zato, ker se je komunistična oblast v Jugoslaviji že namenila skleniti svojo revolucijo v končni fazi s popolnim prevzemom oblasti ne glede na ceno in okoliščine.

Kraljevina Jugoslavija je nehala obstajati 7. marca 1945, ko so uradno zaprli zunanje ministrstvo v Londonu. Istega dne so se predstavniki sveta vlade v begunstvu in predstavniki kralja Šubašić kot zunanji minister, Milan Grol iz Demokratske stranke kot podpredsednik vlade in Juraj Šutej srečali s partizansko vlado, ki jo je vodil Tito in v Beogradu ustanovili začasno vlado, v katero so vstopili poleg predstavnikov NOB še predstavniki kraljeve vlade poleg Šubašiča še Juraj Šutej, Milan Grol in Sava Kosanović. Vlado so priznali vsi zavezniki.

   Dr. Ivan Šubašić, odvetnik Juraj Šutej in književnik Milan Grol

V tistem trenutku sta se že vodili najmanj dve politiki. Ena z interesom Britanije, ki se je v ozadju opirala na tajni sporazumom Churchill Stalin iz Moskve oktobra 1944, po katerem sta si Britanija in SZ razdelili vpliv v Jugoslaviji na fifty – fifty in na britansko nadaljevalno politiko v Jugoslaviji po vojni s pomočjo skupne vlade kralja Petra in komunistov. Druga, Titova politika se je v ozadju opirala na načrtovani  zaključek revolucije s popolnim prevzemom oblasti.

Skica kot predlog o delitvi vpliva v osvobojenih državah po vojni, ki ga je Churchill ponudil Stalinu v Moskvi 1943

Prva faza k cilju je bil obema sporazum  Tito – Šubašič iz novembra 1944 v Beogradu, po katerem bi po vojni na demokratičnih volitvah ljudstvo odločalo o ureditvi Jugoslavije. Skozi prvo so tako zavezniki kot Sovjeti računali, da bo ne glede na situacijo Jugoslavija le morala kloniti pod pritiskom velesil in sprejeti njihov vpliv. Britanci so ob tem računali, da bodo zagotovili svoj vpliv s povojnimi kolikor toliko demokratičnimi volitvami in začasno vlado, ki bi bila sestavljena iz predstavnikov Osvobodilne Fronte oziroma AVNOJ-a in predstavnikov predvojnih parlamentarnih strank v skupščini Jugoslavije. Vse to je pokrival dogovor iz krimske konference (Jalta) februarja 1944. Skozi drugo politiko je Tito igral demokrata, kar mu je verjetno pri Britancih tudi prineslo zaupanje, da so se odrekli kralju, imel pa pripravljen načrt kako za popolno oblast izkoristiti navdušenje jugoslovanskih narodov ob koncu vojne. Slednje je bilo pričakovano daleč glasnejše kot klicanje k demokraciji in opozarjanje na nevarnost komunizma.

Na tretjem zasedanju AVNOJ od 7. do 10. avgusta 1945, ki je predstavljal neke vrste začasno skupščino, so stekle priprave na volitve v ustavodajno skupščino. V začasno skupščino je poleg delegatov AVNOJ vstopilo tudi 36 predstavnikov parlamenta iz leta 1939. Ta je med ostalim sprejela predlog o sestavi vlad federativnih enot, sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji (zemeljski maksimum) in zakon o volitvah v ustavodajno skupščino.

Avgusta 1945 je iz začasne vlade izstopil predstavniški svet kralja Petra II, ker sta situacija in vzdušje, ki ju je ustvarjala komunistična propaganda, popolnoma onemogočila kakršen koli nastop v javnosti in s tem politično legitimnost.

Volitve v ustavodajno skupščino so bile izvedene 11. novembra 1945 in z 96 odstotki glasov je zmagala Ljudska Fronta. Po volitvah se je 29. novembra 1945 prvič sešla ustavodajna skupščina in sprejela deklaracijo o Federativni Narodni Republiki Jugoslaviji FNRJ. Drugi pomemben korak k vladavini komunistične partije je bil storjen s sprejetjem ustave FNRJ 21. januarja 1946, ki je uzakonila ideologijo NOB. Monarhija je s tem dokončno povsem izginila in ob tem je nehal obstajati tudi AVNOJ, ki ga je zamenjala Narodna Skupščina.

KPJ je morala legalizirati revolucijo zato, da bi bila tako postavljena vlada legitimna in se o tem ne bi več razpravljalo. Tako je na eni strani kraljeva vlada postala popolnoma nepotrebna s čemer je propadel Churchillov načrt o vpeljevanju demokracije in zahodnega vpliva v povojno Jugoslavijo, na drugi pa se je obenem lahko država tako osamosvojila izpod Kominterne in je s tem propadel Stalinov načrt o svoji vplivni polovici.

Dragoljub Mihailović je bil žrtev vrtincev, ki jih je v Jugoslaviji povzročila komunistična revolucija, ki je državo po vojni resnici na ljubo, edina lahko združila in obranila pred vplivi in delitvami velikih tako, kot je kasneje nastala.

Leta 1948 je Dragoljuba Mihailovića posthumno odlikoval ameriški predsednik H. Truman z redom za zasluge (Legion of merit), najvišjim priznanjem, ki so ga lahko deležni državljani izven ZDA. V najnovejši knjigi Forgoten 500 (pozabljenih 500), ki jo je napisal Gregory A. Freeman in je izšla leta 2007, so poudarjene zasluge D. Mihailovića za reševanje okoli 500 ameriških letalcev, ki so se rešili s padali ali zasilnimi pristanki na ozemlju pod nadzorom Jugoslovanske vojske v domovini. Leta 2005 je priznanje prejela hči Dragoljuba Mihailovića Gordana na ambasadi ZDA v Beogradu.

Draža Mihailović zavzema poseben status v ameriški kulturi in politiki. Poleg stripov, ki so ga opisovali kot enega junakov v 30 tih 20 st., je bil nenehno vpleten ameriške zunanje politične poglede.Na sliki desno je uradno priznanje in zahvala ameriške vlade za reševanje ameriških letalcev v času 2 sv v. podpisal jo je Richard Nixon.

Draža Dragoljub Mihailović, je skupaj z devetimi obsojenimi ustreljen v noči iz 17. na 18. julij 1946 na kraju v bližini današnje beograjske ortopedske bolnišnice “Banjica”.

Natančne okoliščine v zvezi izvršitvijo smrtne kazni nad D. Mihailovičem so še danes zavite v skrivnost ali obstaja vsaj nekaj različnih resnic. Poveljnik Jugoslovanske kraljeve vojske v domovini se še danes bojuje z vetrovi zgodovine.

Tudi Dragoljub Mihailović bi, kot mnoge žrtve povojnega jugoslovanskega režima ob izpeljavi ideje iz sporazuma Tito Šubašič o skupni vladi komunistov in nekdanje kraljeve vlade, končal zelo drugače. Ob tem je videti, da bi se zelo drugače pisala tudi zgodovina novo nastale Jugoslavije, ki je temeljila na vrednotah komunizma in NOB a se slabih petdeset let po II. sv. v. z njimi ni mogla obraniti, pred nekimi novimi vrtinci časa.


V nadaljevanju:
Vera Pešič ena največjih vohunk 2. sv. v.

Viri:

    One Reply to “Dragoljub Mihailović – nepravično žrtev komunizma in nepravično ikona srbskega nacionalizma”

    Comments are closed.